Quote:


To ravnovesje, ki sem ga jest še najbolj v čisti obliki   zasledu skoz tvojo razlago zahodne tradicije,  ni ravno pogost  njuejdžovski pristop.  Ker kamorkoli se v teh new-agovskih pristopih ozreš, vsak štarta na enim neučakanim pričakovanjem trajnega ugodja, s katerim bi želu kompenzirat razočaronast nad nezmožnostjo, da bi tako ugodje ustvaru z delom, intelektualnim ali fizičnim.

Teorija, da je presežek ugodja bistvena značilost   človeka,  je pa sama v bistvu moderna in ne post moderna/novodobna. Lansirali so jo  psihoanalitiki, ko so ugotavljal, kako se človekovi nagoni realizrajo skoz kulturo, pri čemer se kultura razume kot "vse tisto, po čemer se je človeško življenje dvignilo nad svoje animalne pogoje in po čemer se razlikuje od življenja živali". Pri tem so prišli do ideje, da bi blo lahko nezavedno strukturalizirano kot kapitalizem. Evo na kratko to teorijo presežka, ki se sama v seb zaključ dost bolj realistično, kot so  jo zanjo interpretirat  novodobni psihološki pristopi.

Das Leben, wie es uns auferlegt ist, ist zu schwer fur uns (Življenje, kakršno nam je naloženo, je pretežkoza nas). Prinaša nam preveč bolečin, razočarnj, nerešljivih nalog. Življeje ni videti ukrojeno po človeški meri, nelagodje, bolečina, nesreča, razočarnje so videti kot neogibna usoda. Ob katerih čereh se razbijajo človeška stremljenja in kako se je mogoče s tem soočiti, kakšne nasprotne strategije je mogoče izbrati?

Človeško življenje uravnava načelo ugodja, stremljenje k ugodju, toda programa načela ugodja ni mogoče realizirati. Naproti mu stojijo mnogotere prepreke, notranje in zunanje -krhkost in umrljivost  našega telesa, sovražnost vnanjega sveta, ki ni po meri naših potreb, nezmožnost zadovoljive ureditve odnos z ljudmi. Soočeni s stalnimi viri privacije in frustracije  si lahko omislimo različne odvračalne manevre. Pred nami na odru paradirajo alkoholik, budist, umetnik, delavec, zaljubljenec, norec. Vsi se trudijo, a nikomur prav dobro ne uspeva.

Najprimitivnješi  so poskusi z opojnimi sredstvi., z intoksinacijo, ki naj omili bolečino. Precej bolj komplesna strategija  ponuja zatiranje lastnih želja  in potreb v soočenju  z nemilim zunanjim svetom.  – če že ne morem spremeniti sveta, se lahko odrečem tistim vzgibom, ki me delajo odvisnega od vnanjega sveta in nermara  dosežem, da nezadovoljenosti ne občutim tako zelo, ali pa da se preobrne v stanje blaženosti. Še kompleksnejša je strategija sublimacije, se pravi preusmeritve  prvotnih nagonskih stremljenj v nadomestne zadovoljitve, je umetnost.

Nagon je že po svoji inherentni strukturi sublimativen: tisto, kar ga  dela za nagon, je ravno dejstvo, da svojo zadovoljitev dobi indirektno, se realizira prav s  tem, da zgreši direktni cilj. Ali drugače rečeno: nagon se spočetka nasloni na zadovoljitev potrebe in dobi  zadovoljitev kot stranski proizvod  te naslonitve. Sublimacija pa je družbeno spodbujana  in sprejemljiva oblika nadomestnosti, kakršna je vpisana v sam nagon, in umetnost je ravno družbeno spodbujena oblika izkoriščanja sublimacije. Toda umetnost ni splošna in lahka pot, pridržana je le redkim, izbrancem, the happy few. Pa še tu se ta sublimativna zadovoljitev ne more otresti dvoličnosti: bolj ko je umetnost prosta načela realnosti in se lahko prepušča fanataziji, bolj v samem jedru proizvaja Realno, se pravi travmo, pred aktero se je zatekla v fantazijo.

Če je umetnost priveligij maloštevilnih, pa je delo naloženo vsem. Razdlja med obem je maksimalna: umetnost za redke, delo za vse; umetnost je v območju svobode, delo nujnosti; umetnost služi 'ugajanju', delo preživetju; umetnost sledi načelu ugodja, delo načelo realnosti; umetnost obljublja pot k sreči, do dela pa imajo ljudje naravni odpor in delajo samo, če so k temu prisiljeni. Kakšna je libidinalna ekonomija dela? Kaj sili ljudi k temu, da delajo? Konec koncev ves živalski svet shaja brez tega. Tako umetnost kot delo sta načina odvrnitve nagona od nejgove direktne  zadovoljitve, oba prinašata odlog zadovoljitve, njeno preusmeritev, kanalizacijo, restrikcijo, ekonomiziranje.... Le da enkrat beg pred načelom realnosti, drugič kot uklananje temu načelu. Misterij dela pa ostane le nakazan in je v tem, da tudi delati ni mogoče na podlagi vnanje nuje in prisile, da delo terja določeno libidinalno investicijo in ekonomijo, se pravi, da je mogoče skozi odpoved, odlog zadovoljitve  in discipliniranje vendarle po ovinku priti do zadovoljitve.

Po alkoholiku, budistu, umetniku, delavcu nazadnje še zaljubljenec in norec. Pot ljubezni je tvegana – lahko prinese najvišje zadovoljstvo in srečo, a obenem tudi največjo  nesrečo in mizerijo. Nihče ni tako ranljiv kot zaljubljenec, ki je obenem najbliže in najdlje  od ideala zadovoljitve. Norost je nazadnje skrajni poskus bega pred nevzdržnostjo in obenem tudi  poskus upora.

Ključ neuspeha vsakega od teh galerijskih likov je v tem, kar je bilo položeno že v izhodiišče: da namreč nujni neuspeh načela ugodja terja nujne strategije, od katerih pa noben ni prava in vsaka zahteva svojo visoko ceno. Zato je edina rešitev 'razpršeni portfelj': najbolj varno je poskuiti vsakega malo, najbolje je biti občasni pijanec-asket-umetnik-delavec-norec, tako kot pametni delničar ne stavi samo na eno karto, temveč svoje investicije razprši na niz obetavnih podjetij. Toda, ali je nezvedno dober kapitalist? Ali v nezavednem vlada instanca kapitalizma? Kako to da se razumno in uravnoteženo ravnanje neha, čim  gre za libidarne investicije?  Tržni ratio uravnava profit, temlječ na presežni vrednosti in nenazadnje je prav po modelu presežne vrednosti skovan termin 'presežni užitek', le plus-de-jouir, prav tisti presežek, ki se doda zraven  kot zastavek nagona in ki definira nagon.

Prav s tem presežkom pa nas sooča tudi bilanca opisnih strategij: kako je iz nemogoče situacije  odtegnitve ugodja vendarle mogoče priti do zadovoljitve? V tem vsa skrivnost nagonov in njihovih usod. Konec koncev kljub vsemu nelagodju v kulturi uživamo - ali nemara uživamo prav in šele v nelagodju?      

Quote:


Evo še en prednovodobni tekst, s katerim se na en psihološki način, ki združje praktično in mitsko,  po moje potrjuje filozofija  sleposti/krutosti principov, ki jih ugotavlja in particira zahodna tradicija in ki jih še skoz tolk razvito kulturo/civilizacijo  ni mogoče olepšat, si jih podredit v imenu koristnostnosti/človečnosti  in si na tk način globalno in posamično zmanjšat trpljenje.  

Načelo realnosti se nam kaže v treh podobah: narave, ki je ne moremo docela obvladati; našega telesa, ki je minljivo in ranljivo; v podobi soljudi, s katerimi nikakor ne moremo pritido sobivanja, ki ne bi bilo prežeto s konfliktnimi travmami. In če se prva dva vira kažeta kot neodpravljiva, pa je tretji videti v naših močeh, saj gre za ureditev, ki smo jo sami prizvedli in bi jo lahko sami preuredili v skupno dobrobit. A vse kaže, da je prav tu največji vir naših težav: ne moremo preprečiti trpljenja, ki si ga zadajamo sami. In če je naše sobivanje s soljudmi prav drugo ime za kulturo, za cvilizacijo, potem pridemo do paradoksa, da glavni delež krivde za našo bedo, za našo mizerijo, nosi naša t.i. kultura. Torej prav tisto, po čemer smo nenzadnje ljudje, prav sredstvo proti trpljenju  in odvisnosti od narave, vse tisto, po čemer se je človeštvo dvignilo nad svoje animalne pogoje in po čemer se razlikuje od življenja živali. Tako je videti, da je zdravilo  nazadnje hujše od bolezni, ki naj bi jo zdravilo in da  hkrati z napredkom kulture  napredujejo tudi težave, ki terjajo spet nov napredek, da bi jih lahko rešili. Kultura se tako kaže kot avtorefernčni projekt, ki napsoled služi predvsem odpravljanju problemov, ki jih sama nenehno proizvaja.

Če je kultura skupek dosežkov, ki nas razlikujejo od živali, potem moramo skušati pojasniti njen dvojni vidik: po eni strani obvladovanje narave, po drugi ureditev medčloveških razmerij. Eno je vstavljeno v drugo, eno ne gre brez drugega, a če se nam narava zdi kot tisto trdno jedro, ki se upira obvladovanju, se nam nazadnje prav trdo jedro premesti v same medčloveške odnose. Paradoks bi lahko na kratko opisali tako, da obvladovanje narave proizvaja hkrati  nekaj še bolj neobvldaljivega, kot je narava.

Prva, najbolj očitna in navidez najbolj samoumevna poteza kulture je, da gre za progresivno obvladovanje naravnih sil. Izhodišče je uporaba orodja in z njo povezano obvladovanje ognja in izdela bivališč. V zametek je položena kal neznanskega napredovanja, večanja človeške moči, kjer orodje nstopi kot podaljšek, ekstenzija telesa, širjenje njegovih meja. Stroji podaljšujejo mišice, očala, mikrospkopi, teleskopi podaljšujejo oči, audio-video tehnika ustavlja čas in podaljšuje spomin, računalnik podaljšuje možgane, prevozna sredstva in komunikacije premagujejo distance   in elemente: človeško telo je postopoma povečano do enormnih proporcev, do pravljičnih moči. Znanost realizira pravljico, človek je zares postal velikan, zares preskakuje gore in morja, leti, se pogovarja na daljavo, vidi nevidno. Človek se po moči - po čedalje večji vsemoči in vsevednosti – približuje bogu.

Pri vsem tem je bistveno, da tehnika podljšuje telo, nastopa kot telesni pripomoček, pomožni telesni organ –kot proteza. Tehnika je telesna proteza, in če človek sam skorjda postaja bog, potem je kvečjemu bog s protezami, protezni bog, bog s pomagali, bog samo takrat, ko ima pri sebi proteze. Naša božanskost je le v naših protezah, torej nadomestna božanskost, odvisan od dopolnil, božanskost oprta na bergele. A človek brez proteze tudi sploh ni človek; če je po svoji naravi, denimo, a tool-making animal, potem ga šele proteza dela človeka.

A že bežen pogled na tehniko kaže na notranjo vez tehnike z nagonom. V svoji izhodiščni opredelitvi je nagon ravno nekaj, kar seže preko telesa k njegovemu podaljšku, k netelesnemu organu, ki dopolnjuje telo in tako stoji v tesni zvezi s telesnim mankom. Kaj je oralni nagon drugega kot mehanzem , ki navezujje telesno odprtino na prsi kot svoj objekt, h kateremu stremi  in od katerega lahko edinole dobi     svojo zadovoljiev? Četudi že takoj v naslednjem koraku ta zadovoljitev začne delovati kot samostojen objekt različen od prsi. Prav tu je bil tudi zastavek za spremembo splošnih predstav o nagonu kot energiji, ki se pretaka sem in tja, ali o nagonu kot biološkem, somatskem pritisku. Ta sprememba se glasi: nagon je organ. Resda zelo nenavaden, neulovljiv, lažen  organ, katerega značilnost je, da ne obstaja, pa zato ni nič manj organ. Je irealen, kar pa ne poni, da je imaginaren. Irealno je definirano s tem, da  se navezuje na relano na način, ki nam uhaja, in prav zato mora biti njegova predsatvitev mitična.

Mit o obstoju tega organa  gradi na parodiji    platoskega mita o manjkajoči polovici: manjkjoča polovica, ki lahko dopolnila človeško bitje in ga napravila 'celega',  je lamela. Da bi si lahko predstavili objekt nagona, si moramao zamisliti organ, ki je zgubljen  in vselej manjkajoč, ki pa vendarle podaljšuje naše telo  in se oblikuje po njegovih odrtinah in robovih (vse oblike objekta izvirajo od tod), organ, ki je neskončno upogljiv, a se vendarle nikoli ne prielga telesu in ga ni mogoče ujeti – razen skozi kroženje nagona.

Od tod skrita zveza tehnike in nagona. Tehnika vselej stopi na mesto manjkajočega organa, kot ekspanzija telesa, in postane objekt nagonske investicije. Nagon se umešča natanko v razmik med telesom in protezo. Izgubljeni in za vselej manjkajoči  organ je v orodju  kot znova najden, orodja pa se z določenega vidika vselej drži narava lamele, ki stopi med človeka in objekt in ki denaturira vsako naravno razmerje. Odpravlja, uničuje naravo kot nagonska sila slepo napreduje in se polašča vsega, kot anonimna ekspanzija, ki se ne ozira  na dobrobit, obdarjena z lastno močjo, ki se širi v neskončnost.

Nemara je prav v sami znanosti in tehnologiji kot njenem 'podaljšku' mogoče videti te 'slepe' sile negona. Naravne sile, pravimo, so slepe, a sile, ki jo  obvladujejo, se nemara izkažejo za enako –ali še bolj?- slepe. Tehnike ni mogoče ujeti v homeostazo – od tod med drugim neskončni ekološki problemi. Kaj žene znanost? Želja po vednosti? Stremljenje po dobrobiti, lajšanje življenja /tistega življenja, ki je za človeka pretežko)? Jasno je, da je na delu še nekaj drugega in da visoki cilji –naraščanje znanja, korist za ljudi etc.- prej delujejo kot racionalizacije, nadomestni razlogi, izgovori: da je v znanosti na delu nek avtomatizem,  ki se ozira ne na dobrobit ne na etične norme (prav zato so potrebne 'etične komisije' napredovanju znanosti nedele uzde in jo spomnile na vrednote, tako kot je bilo skozi zgodovino z etičnimi napotki zajeziti nebrzdano seksualnost).

To je samo prva od šetih osnovnih potez kulture, ki se precej natančno preslikava v šest osnovnih potez nagona. Druga poteza kaže objekt nagona z njegove  druge, hrbtne strani: kot čisto nekoristno dopolnilo , kot objekt uživanja in utrošek.  Čistoča kot tretje znamenje kulture napotuje k discipliniranju  analnega nagona, ponavljanje kot četrto znamenje  kulture je posledica nagonske prisile k ponavljanju, duhovnost kot peta poteza kulture  pa kaže na sublimacijo oz. na zdrs v indirektno zadovoljitev. Šesta poteza  kulture je nejna družbenost, to pa napotuje na nagonsko odpoved  in 'ciljno zavrtost', ki sili v nadomestno zadovoljitev. Nagon je v kulturi nujno zavrt, a pride na svoj račun, tud če je speljan od svojega cilja.

Tale psihloška teorija kulture, ki naj bi bla le en odraz nagonov, te zna namučit, navedu pa sem jih zato, ker majo v naši družbi vso legitmnost, iz njih izhaja veliko terpevtskih praks, po svoje pa so jih povzele in  predalale tud mnoge novodobne teorije in prakse. V bistvi je zgoraj  napisna študija, ki je bla narjena pred kratkim,   že sama ene vrste post-moderna predelava izvirnih mojstrov psihoanalize, tko da po moje še paše tle gor  

t wrote on 23.07.2003 at 19:19:03:


Iz citata sem namenoma izpustu vsa imena, ki bi določenim izjavam dajale dodatno  avtoriteto. Citat je pobran iz spremne študije k frojdovi knjigi nelagodje v kulturi, ki ga je ob slovenski izdaji 2003 napisal  filozof dolar. Quotan tekst, ki si ga dost natančno ozanču za klobasanje, je torej njegov in ne last kašnega sodobnega psihoanalitika in gre za post-moderno interpretacijo,  kar sem tud na konc prejšnjega mojga posta tud napisov in s tem tud nakazov eno postmoderno svobodo nasprot dogmatični psihoanlizi kot taki in ne nasprot  frojda. Ker ta sploh ni bil tak  dogmatik,  je blo prav tej študiji napisan, da je bil sam poln enih filozoskih pardaoksov, ki ji je do konca življenja odpiral in s tem že za življenja zgubljal sledivce, ki so iz njegovih naukov sprot  delal dogme in niso bli zmožni takih probratov kot sam mojster.