pa se tole je dobr razumet preden se spustimo v debato

As for the argument itself, there are two conclusions, and I suspect that there will always be. Each side supports their case with scriptural citations and interpretations of them, with persuasive logic and examples of previous precedents set by great souls, etc. Some people are taken by the presentation of one, some by the other. More often they are taken by the person himself, or his modern followers, and subsequently they become prone to his particular take on everything.

This is fine, and very few will change sides. We argue more for the sake of rational justification of our feelings than we do to convert others. This is also all right, and perhaps necessary at some point. However, we should measure the value of our discussions by the extent to which they result in improving our own practice.

Nothing will convince others more than our personal example, and nothing will satisfy us more than our own spiritual advancement.

a se strinjate?

Bardo_Thodol wrote on 07.02.2003 at 16:49:36:

to je to kar mi pocnemo tukile. vsak od nas se nagiba nekam, nikol ne mors rect da nisi "nikjer" ali da si "nevtralen", ker ze nevtralnost je neka vera, in tud ta "nikjer" mora bit nekje, drgac ga ne bi blo sploh.

eni se radi oznacujejo, eni se ne, ampak vsi pa mamo moznost zeljenja, misljenja, in cutenja. to pa daje podlago in obliko nasi osebni veri, ki pa nikol ni ekskluzivno unikatna, zmeri si nekam bolj nagnjen in zmeri so podobnosti s cem drugim.

ko si bolan, se ne pozdravis kr brez bolecine. in tud dohtar ti rece, mal boste mogl potrpet pol bo pa dobr. tko da te stvari so neizogibne, tko k pr vsakem zdravljenju, ne da se jim izognit cehoces kam napredvat.

Quote:
 

Verstva/religije so poskus rešitve dualnosti v človeku na način projekcije: tko da  fiksiraš  svoje lastne psihične procese  na nekaj  zunaj,  se  v njih razpoznaš in jih pomirjen sprejemeš za svoje.  Tko je religijo lepo opisal un plemenski poglavar, ki je reku, da če bodo američanui uničli njihovo religijo, katere oče je sonce, bodo sonce ugaslni ne samo njim, ampak tud seb. Religije so pradavni ostanek te projekcije, ne glede na to, a se projiciramo v nebesne  obejkte, religizne podobe ali težke filozofske konstrukte. Na konc moraš v tej projekkciji najt svojo inspiracijo, svoj  red in svoj mir, če ne religija zate ni nč  vredna.

Jeba je po moje v tem, da so religije nastale pa da so svoje funkcijo lahko brezhibnio opravljale le v  navzven izolitranih kulturah, ko so pa različn religiozni sistemi trčli drug ob drugega, se je za folk zgodl tko, kot da bi  med sabo trčila vesolja, kot bi se kar naenkart pojavila nova sonca in zarad tega se je začel dogajat, da  so trki kultur/religij na novo odpiral stare  dualizme, nerešljive na osbeni ravni, ki jih je blo treba na  nov reševat.


Eno takih stičišč je blo v zgodovini aleksandrija, kjer so se že stoletja p. nš. št. srečevali egiptovska religija/magija, judovska religija, vzhodne relgije,   helenistični  miti in filozifija, potem pa še krščanstvo.  Po moje bi v temu talilnemu kotlu kultur, ki so ble dosledno prežete z religioznim pogledom na svet,  lahko najdl dost dobr vzrorc za to, kako se lotit reševat 'kulturnega nelagodja' pa nemira v seb dons. Jeruzalem po moje  ni pravo mesto, tam so se se religije spočevale, je nanjga vezanih preveč čustvenih enrergij in krvi.

Quote:
 

Ne moreš trdit, da je religija antropološko  gledano neupaorabna, če pa je iz človeka nardila družbeno bitje, skoz rapoznavanja  sebe   v naravi pa družnenih pojmih. Religioznost sama sploh nikol v zgodovini ni  bla postavljena pod vprašaj, tud z notranjimi lomi pa medsebojnimi konfliki religij ne. Religiozen je na nek način odnos do vsega izveven nas in povratno od nos nas do samih, tud če se ga prikazujemo  skoz psihološke
pojme pa zakonitosti, kar itak počnemo šele zadnjih par sto let.

Zmeraj je bil vprašaj, kako to 'religiozno čustvo' artikulirat v konkretnih zgodovinskih okoliščinah, kakšno konkretno obliko religijo najt, da bo konstruktivno razreševala dualnost med individulnim in splošnim, ki ga je edina sposobna razrešit, saj smo jo zard tega ustvarl. Zde ga ga ne rešuje več tolk skoz religiozne dogme pa rituale, ampak skoz sekularizirane -izme, posvetne idelogije, ki operirajo z našim  religioznim  čustvenim potencilaom. Ko zašpila zdravljica, ti gredo po koži mravljinci, povzročeni z religioznim čustvom pripadnosti enemu, enaki tsitim, kot so šli pred prdedzodovinskemu  članu horde, ko je njegov vrač udaril po bobnih. Tle nismo pršli dost naprej in izven tega koncepta problenma  noben ne more razrešit sam, ker tud individulizem je v bistvu  produkt religioznega  dojemanja samega sebe. Šele,   ko si bomo to priznal, pol nobena pojavna  oblika  izražanja religioznosti  ne bo mogla imet ekluzive, bo vsak priklopljen direkt na vse s in s tem nazaj nase brez bojazni, da sa ga bo na tej poti kdo zlorabu.

Prvi psihonalitiki odkrival samo obe plati plati iste medalje:  hude psihoze  pri tistih, ki so  v strahu pred izgubo identitete seb ubijal religiozna čustva in hude simptome psihoz pri tistih, ki so svojo identiteto zgubl z identifikacijo  v religioznih dogmah. Konc koncev vsa psionalaza pa vsa religija učita najt mero, kolk si pa v tem upešen, pa je kar se mene enako odvisno od lastne sposobnosti/zanaja  kot od božje milosti. Nekje se morata srečat in najbolj po moje je, če se nekje na sred.      

Religije so tu, pa kakorkoli že so nastale (zelo verjetno zaradi nekakšnih "vijug" v možganih).
O legitimnosti njihovega obstoja se ravno tako nima smisla spraševati,  kot se nima smisla spraševati o legitimnosti obstoja ljudi ali katerekoli druge vrste.

Vprašljiva je kvečjemu vloga religije pri (samo)realizaciji človeka, saj postaja vedno bolj očitno, da to niti ni njena naloga. Njena vloga je prvenstveno samoohranitvene narave. Tako kot smo ljudje sami sebi namen, so tudi religije same sebi namen in kot take se tudi te prvenstveno bojujejo za svoj obstoj.

Upanja (predvsem tista posmrtna), ki ga ljudem dajejo religije, so zelo važni mehanizmi za njihov lastni obstoj, saj bi brez tega bile kmalu obsojene na propad.

Obratno pa si je prav lahko predstavljati preživetje ljudi tudi brez religij.

Religije so organizirani in družbeno formalizirani sistemi, katerih pravila in predpostavke (dogme) se načeloma ne postavlja pod vprašaj in ki so podkrepljena z obveznimi elementi posmrtnega življenja, kjer se razglašajo za edinega posrednika med posamezniki in vrhovnim bitjem(ali bitji, božanstvi). Na kratko, religija je družbeno organizirana vera v nadnaravno.

Prepričanja, ki jih imajo lahko posamezniki in ki niso del  organizirane vere ter njenih obredov, ne spadajo pod religijo.

titud wrote on 10.02.2003 at 10:08:05:


Človek je bil družbeno bitje zdavnaj pred vsakim pojavom religije - tako kot so opice, volkovi, gazele, konji; zaradi naravne nuje (v slogi je moč), ne pa zaradi neke religije. Človek je bil z zunanjim svetom povezan predvsem skozi prakso, njegov praktični odnos pa je utemeljevala potreba. Zato ne moreš recimo potrebe po druženju po priključitvi nekemu tropu kar apriorno pripisovati nekemu religioznemu delu človeka, ki naj bi se po možnosti uvrščal kar v samo človekovo religiozno bistvo.

Mogoče res izgleda kakor, da je vse razdvojenosti kriva znanost - po moje je razdvojenosti kriva ravno religija s svojim razdvajanjem človeka na njegovo smrtno telo in nesmrtno dušo. Ta prvotna razdelitev na ta in oni svet je temelj vse dualnosti in razdvojenosti.