un k ne more brez nje

Veliko razmišljam o tem(medsebojni odnosi,Bog,osebna rast),veliko govorim o tem,veliko delam oz. poskušam delati na tem...,veliko(glede na to,da nimam interneta,hehe)preživim na netu(v službi)-na tem forumu,veliko berem o tem,po glavi mi gre v glavnem samo še to...A je to zaradi začetne faze( eno leto in še malo)ali je to odvisnost od duhovnosti?Ali pa si jst vse to narobe razlagam?Al pa sploh nisem zadela bistva?Ne vem.Razlaga bi bla zelo dobrodošla.
Hvala lepa pa lep snežen dan vsem skupaj.

Jst, pa mislm, da smo vsi z mano vred duhovni turisti!!!
Tud tele posto k čitam se mi zdi da smo sami turisti, eni smo te knjige prečital, drugi so dal te delavnice čez, vsi neki malga vemo, glede na izkušnje, nihče pa ni dejansko odraščal z tem, tko da smo turisti iz različnih dežel, eni celo zagovarjajo monoteizem, kokr vidm, ampak a ne omogoča ravno duhovnost tako širokega razmišljanja ??
Odvisnost od duhovnosti, pa se začne takrat, ko ti nekdo nekaj vcepi v glavo in ti to na veliko razglašaš kot za edino resnico (mormoni npr.), to so zame odvisniki ... recimo...

Bravo, Ana, se strinjam s tabo, dodala bi pa še, da odvisnost od duhovnosti je za tiste "duhovne turiste", za tiste, katerim je duhovnost način življenja, pa to pomeni, da vsaj 1 uro na dan meditirajo in so v stiku s samim seboj. Z energijo, ki jo čutijo in se pretaka skozi njih, v njih in okoli njih. Da znajo to energijo uporabiti tudi v tem "kao realnem" življenju.

Vse branje in razmišljanje je samo začetek, in to začetek dolgega in težkega potovanja v "druge kraje", kjer so neomejene možnosti. Vendar pa brez dela, v tem primeru meditacije, delanja na sebi (pač kakršnekoli tehnike, ki pomagajo, da se spucamo in se povežemo z energijo okoli nas in jo znamo skoncentrirati, takrat ko jo rabimo) in delanja v samoti (meditirati doma, namesto gledati televizijo, iti na tečaj joge namesto v fitnes, razmišljati o tem, kako boš ti boljši - se spremenu in ne nekdo drug). To je duhovnost. In to je duhovnost kot način življenja, ne pa odvisnost od duhovnosti.
Ko si pripravljen delati na tem, pride učitelj....in nekoga imeti ob sebi, ki te vodi preko takih nejasnih zadev, je nujno potrebno, dokler ne najdeš svoje poti....
Sedaj smo pa že pri vprašanju prioritet in denarja....čisto druga zgodba...

LP

Quote:


Jest sem imel zmeraj na sumu, da ima duhovnost eno povezavo z erotiko.  Nekaj smo o tem v topiku erotika in duhovnost že govorili, kjer sem  v duhovnsti kot polju praktično neomejene  kreativnosti razpredal. Zeus  je kot antični kreator zato izžareval en erotičen naboj, na katerga je bla žena ljubosumna, druge antične junakinje pa je neustavljivo privlačil.

V antiki sem najdu še eno potrditu, da je duhovnost prepojena z erosom:

Duhovnost se po definiciji ukvarja dušinim razmerjem do telesa. Po platonu sta telo in duša razmejena, pri čemer duši pripada gospostvo nad telesom. Duša izvira iz sfere duha (božanskega, umnega) in se uteleša zarad čutnega poželenja. Razmerje duša/telo je torej po platonu erotično razmerje, duša mora bit za časa življenjeja v vsem čutno opedena, čeprav se njuno razmerje konča z razvrednostnejem telesnega in 'pobegom' neumrljive  duše v duhovni svet.

Antični nasledniki platona so erotičnost duhovnega še globje utemeljili. Duhovnost se po mnenju plotina odvija v sestopu enega in  v vzopnu k enemu. Eno  (po plotinu) označuje abslutno enost,  dobro,  obilje ... iz katerega izvira vsa bit in vsa lepota. Nobeno bivajoče ne obstaja zunaj povezave z enim. Vzpon k enemu vidi kot proces očiščenja. Vzgib za to je ljubezen (eros) do pra-lepega in pra-enega. Vzpon poteka prek kontempalcije (danes bi lahko rekli tud meditacije). Umetnost npr. pelje prek zaznave čutne lepote  k dojetju lepote čiste, v sebi sklenjene oblike.  V filozofiji duša premaguje senčni svet teles in se obrača nazaj k duhu. Najvišja osvoboditev je extaza, neporedna zaslepljenost v motrenje enega.

Evo, tamaladvojka, duhovnost res ni odvisnost, je erotična zaslepljenost  8)  , če si zdaj kaj na boljšem        

Eh, ne vem. Najprej tole: meni je že sama beseda »duhovnost« nesimpatična. Morda zato, ker menim, da smo mi še zelo daleč od tega, da bi se lahko poimenovali, da smo duhovni? In niti ne vem, ali imam najprej sama pri sebi sploh razčiščen sam pojem tele besede. Kaj pa sploh je duhovnost? In kdo je po definiciji duhoven človek? Edi, da ti ne bo treba brskat po SSKJ:

duhóvnost  -i ž ( ) knjiž. 1. usmerjenost k nematerialnim vrednotam

Usmerjenost k nematerialnim vrednotam? Hmm… Potemtakem, smo pa VSI duhovni… Verjamem namreč, da ima vsakdo izmed nas vsaj kakšno nematerialno vrednoto, ki mu nekaj pomeni… Nekdo več, drugi manj – in kje se začne razlikovati??

Pa pustimo to. Da se navežem na samo temo – odvisnost od duhovnosti. Po mojem mnenju postane nekdo odvisen od tega takrat, ko prične s tem obremenjevati najprej samega sebe. In v končni fazi svojo okolico. Ko razmišljanju o tem podredi vse ostale stvari v svojem življenju. Ko to ni samo zanimanje, ki prihaja iz njegovega srca, ampak so vse ostale stvari v življenju podrejene temu. In morda zato tudi zanemarjene. Poleg razmišljanja, branja in pogovarjanja o tem, mora po mojem mnenju človek tudi čutiti… In živeti… In živeti zame pomeni preživeti vsak dan v takšnem svetu, kakršen nas pač obdaja (po mojem mnenju prav malo duhoven ) in kljub temu ohraniti svoj (višji) jaz.


Quote:

In če to počneš zato, ker si tega sama želiš, picola, in če to počneš v tolikšni meri, kot si to sama želiš, pa če se o tem rada pogovarjaš, pa bereš, pa razmišljaš – po mojem mnenju to ni odvisnost. Je samo obdobje v tvojem življenju, ki si ga namenila temu. Baje je tudi res to, da gre vsako pravo zanimanje v plus, pa potem zaradi nasičenosti v minus, pa potem spet v plus, pa spet v minus, le odkloni so vedno manjši, dokler se po nekem času krivulja ne umiri in ustavi na neki točki. In tista točka je prava zate.

Edino tisti stavek: »po glavi mi gre v glavnem samo še to…«, me je malce »prestrašil«. Ampak, ker si napisala v glavnem – predvidevam, da poleg vsega tega tudi čutiš in življenje živiš…

Tako, da bi ti jaz rekla: ne obremenjuj se s tem. Če veliko razmišljaš o osebnostni rasti, o odnosih med ljudmi in o drugih nematerialnih vrednotah ( ), ti kar mirno to počni še naprej. Da le sama sebe ne obremenjuješ preveč in da svoje okolice ne posiljuješ s tem. Dokler so to samo tvoja razmišljanja in pogovori, ki zanimajo tako tebe, kot tudi ljudi okoli tebe, pa se, vsaj meni, zdi vse OK.

m.

Nevarnost, ki ga vidim pri "ukvarjanju z duhovnostjo", je le ta, da lahko začnemo sami sebe jemati preresno.

s tem je potem povezano, da:
...nekateri začnejo zavračati "neduhovnost"
...nekateri pozabijo uživati v življenju

ŽIVLJENJE NI ŠOLA in predvsem NI ODREKANJE in definitivno NI DOKAZOVANJE, ampak je izbiranje tistega kar bi rad izkusil
ŽIVLJENJE JE IGRA - to je potrebno vedno imeti v mislih
kaj bomo režirali? dramo, tragedijo, komedijo, grozljivko? izbira je naša

my 5 cents