Hmm, kaj pa takole: molitev razdelimo na molitev v skupini in individualno molitev.
Molitev v skupini (cerkvi recimo) po mojem mnenju že mora biti enaka za vse, nekje zapisana in tako tudi uporabljana. Saj je molitev tudi v cerkvi priprošnja Bogu, samo na točno določen način. In to je po mojem mnenju tudi smiselno. Le kako pa bi izgledalo, da bi namesto »Oče naš, ki si v nebesih…« vsak začel na glas s svojo molitvijo? In – ali nima prošnja večih naenkrat tudi večje moči, kot prošnja posameznika? Molitev v skupini je tudi bolj neosebna. Molitev ali prošnja posameznika je zelo zelo osebna in po mojem mnenju nam ne bi bilo ravno povšeči, če bi tiste svoje želje (namere) in prošnje Bogu, ki so tako zelo skrite v nas povedali na glas prav vsem, ki nas čisto slučajno v tistem trenutku obkrožajo? Ne glede na to, ali ga poznamo ali ne, ali nam je blizu ali pa ga poznamo samo na videz?
Molitev posameznika pa po mojem mnenju izhaja iz srca vsakega posameznika. In je zato tudi zelo osebna, vanjo vnašamo naše najbolj skrite misli in želje. Zato jo tudi povemo iz srca in zelo osebno.
Tudi moja molitev Očetu izhaja iz mene in je zelo osebna. In se mi tudi zdi prav tako…
gape wrote on 28.12.2002 at 11:01:26:sej je vse lepo in prav z molitvijo, se mi pa zdi da naj bi zanjo veljalo tko kot za vse sugestivne tehnike: um ne pozna nikalnice, dobr sej jo spozna, ampak porabi kar nekaj časa za njeno procesiranje.
npr
ne vpelji nas v skušnjavo ...
al pri molitvi to ni tko ???
Gape, se strinjam s tistim, da um ne pozna besedice ne. Ampak po mojem mnenju to velja za sugestije in avtosugestije, ko želimo mi sami preprogramirati svoj um. Molitev pa je po mojem mnenju nekaj drugega. Je prošnja Bogu/Očetu/Vesolju ali komurkoli v karkoli kdorkoli pač verjame, naj nam pomaga uresničiti nekaj, za kar nam trenutno manjka moči. Naj nam da On to moč, da bomo zmogli narediti nekaj, kar si tako močno želimo. Naj da njemu/njej On to moč, da bo zmogel narediti nekaj, kar si on/a tako močno želi.
In se mi zdi, da sem nekje brala, v povezavi z mantrami sicer (ali ni tudi mantra neke vrste molitev?), da ni toliko pomembno, kako izgovarjaš besede, bolj pomembno je, da besede so in da pridejo iz srca. Tisti, kateremu so namenjene, jih bo že razumel. In po mojem mnenju je pri molitvi isto. Tisti, ki ga prosimo za nekaj, bo našo prošnjo že razumel. Ne glede na to, ali je vmes kakšna nikalnica. Samo, da je povedano iz srca…
Se motim?
m.