Jest bi pri interpretaciji teh štirih nobel truth ostal kar pri dobrem starem marskističnem razumevanju religije kot družbne nadstavbe, zgrajne na produkcijskih temeljih.

Očitno je tam  v enem 6. stoletju p.n.š.  prišlo do ene take stopnje razvitosti družbene produkcije, da se je osvobojenost od karme dela in trpljenja od višjih slojev (budha-sidhartha) lahko začela širit  po indijski podcelini, vključno s širjenja potencila družbene solidarnosti, ki jo budizem vnaša z nepristajanjem na  nujnost trpljenja. Budizem je razkril iluzijo, da se je zakonom  karme le skoz  fizično danost mogoče podrejat, in ustavru novo, da je mogoče te iste zakone samo skoz psiho zadovoljit. To družbeno razvojno situcaijo je preslikal na osebnostni nivo, kjer se je po določenih izkušnjah z makrokozmosom s pomočjo čutov in zunanje percepcije ustvrat en mikrokozmos na podlagi izšolanja notranjih čutov tako, da bodo popolno zadovoljstvo/nirvano ustvarli in ohranjali  brez vezanosti na zunanje držljaje oz. na zakone karme , ki veljajo v materialnem svetu. Praznina je v tem smislu popolna odsotnost materilnega sveta in odsotnost vseh čutov razen tistih, ki slavijo to notranjo blažensot ob občutenju praznine. Ta izkušnja se je spričo družbenih sprememb težko ohranla v tako čisti obliki, zard svoje intenzivnosti pa so jo hotla vse  vsaj deloma vkomponirat nazaj vse  številne hindujske ločine in vere, ki jih na podcelini še zdej kar mrgoli.

Je paradoks, da se je tako  'uživaška'  religija kot je budizem, ohranla v najbolj avtentični obliki prav v najbolj asketski/samostanski obliki na tibetu, kjer so naravne danosti dale naravno zaledje tistim, ki znajo z obvladovanjem notranjih čutov ustvrt udobnješe življenje kot bi jih bil  človek sposben ustvart s podrejanjem želja in potreb  zunanjih čutov, ki se morajo držat karmičnih zakonitosti skopega in neusmiljenega materialne okolja.

Zakaj smo se zdaj tako intenzivno začeli identificirat s filozofiji budizma? Po mojem smo na zahodu v fazi, ko smo svoj karmični dolg služenja iluziji materilanemu odpalčal. Ustvarl smo inteligentno tehnologijo, ki naj se ukvrja z materialnostjo, mi se bomo pa vanjo lepo  ugnezdl, obrisal znoj s čela, rel 'ahh', izklopl iz zunajih čutovin se umakln v notranje. Kar zdej tud v topiku 'simtomi religioznosti' razpravljamo, je tud ena bojazen, da  si bomo  takim nekritičnim prevzemom  vzhodnjaške filozofije uživanja spodjetdl tud lastno tehnološko substanco in se bomo moral pregnani, goli in bosi z lastno avtosugestijo gret v kakšnih skalnatih alpskih previsih...

Ne verjamem, da je treba  konsenz okrog tega, kaj vsi hočmo. Ne moreš za nekoga rečt, da je zanjga najboljš nirvana, če mora na sad karmične žetve čakat. Jest verjamem, da je budizem poleg filozofije tud   preverjena praksa in da miljardi folka znese edin v njej pa z njo in nč drgač. S hinduizmom pa njenimi izpeljankami je isto, ne moreš rečt, da filozofsko ne vzdržijo, da je budizm 'boljš', če   tud hindujcev miljarda  folka v prakticiranju ved živi. Kdo pa sem jest, da bom sodu? Jest se lahko le zase zmišljujem pa svojga boga/religijo/filozoijo  'izbiram', čeprav sem tud okrg tega bolj determiniran, kot si morm mislt. Ne sam jest, vsak, npr.  t.i zhodnjaki nasplošno. Se je pa luštno kao igrat, kaj ti je 'bližje', kaj ti bolj 'sede'. Ampak ponavd ni tko, da bi ti izbral, ponavad te 'ono'  izbere. Ko je potreba huda, se izbira zoža. Nč ne pomaga kaj dost niti to, kolk se poznamo v psihološkem smilslu  niti to, kolk se spoznamo religije pa psihologije. Tko da v tem smislu bi lahko prav  utemljeno verjel v ene vrste božjo milost, ki se te usmili al pa  tud ne, dost neodvisno od tega, kaj ti misliš o seb da bi blo zate boljš. Jebeno, a vsaj te se je po mojem dobr zavedat. Ne more škodovat.      

Quote:


Konsenz okrog tega, da hočmo bit srečni, ni problem dosečt. Tle sta tud budizem pa hinduizem skupaj.  Problem je v tem, kako dosečt, da bo moja sreča tud tvoja sreča in sreča nas vseh kot posameznikov. Da jest ne bom srečen na tvoj račun. Ta problem budizem rešuje na tak način, da se to stanje nardi pa vzdržuje z izgradnjo  notranje praznine, v katero se lahko varno zatečeš pred sranjem, ki ti je karmično naloženo, da bi ga moral skidat. Hindujci majo konsenz okrog tega, da je sreča v ugledanju božje milosti skoz eno transcedenco, ki s trenutnim občutenjem nesreče nima veze, zato svojo karmično danost  tko stoično prenašajo. Zahodnjaki imamo med sabo en konsez, da smo sami  svoje sreče kovači in nas v eni ponižnosti drži le privzgojena krivda pred bogom, da smo taki sebični srečelovci na tem zemeljskem kraljestvu.  
Tko da s tem, da se konsenzualno razglasimo za potencilano srečne, nismo kaj dost za to srečo naredl.  
 

Quote:


Zato, ker je semena  sadil in karma bo izpolnjena, ko bo plodove obiral. Vmes ne more drugega delat zmeraj znova semena teh plodov sadit pa spet  čakat, da mu bo po milosti božji dano sadove obrat. V tem smsilu ni nikonc konca čakanja, razen če enkrat semena ne vzkljijo in ne obrodi prav ničesar več in nimaš plodov, da bi jih znova posadu. Budizem je varianta tega karmičnega čakanja na nič...

Quote:


Trpljenje je le sredstvo  ožanje kriterijev izbire in v tem smsilu te bo neskončno veliko trpljenja pripelje do edino možne izbire. Ko postne izbira le eno, res ne moreš vedet, a si tsito eno izbral ti ali pa ni ono morda izbralo tebe.  

Quote:


Predaja kot edino možna  izbira...

To je zapisan v vsakmu, samo s tako majhnimi črkami pa v tako čudnih simbolih, da se moramo ponavad ful namatrat, preden razberemo.

Kaj zdaj z avtoseugestijo? V kakšnem smislu je  pot izbire/predaje?

Ponižnost, priprošnja, molitev  ???

aryan wrote:
Quote:




Quote:



Quote:


ma, jaz si predstavljam to karmo, vodenje in "krojače svoje usode" takole:

Karma je torej nekaj kar nas determinira, torej zagotovo nismo ekskluzivni krojači svoje usode, vendar pa se mi zdi to "odplacevanje" karme ena naloga kjer smo ekskluzivno sami krojaci svoje usode....

in ne predstavljam si "karmičnega" dolga kot taksnega, da cim "vecji" je bolj tezko ga bomo odpravili...

moje mnenje je, da odpraviš ta dolg tako, da "spoznaš"....in to teoreticno pomeni, da ga lahko v trenutku odpraviš, če ga le znaš....znaš ga pa odpravljati ponavadi le skozi izkusnje, ki te učijo in te priblizujejo "spoznanju", pri tem pocetju pa si vendarle popolnoma sam krojac svoje usode, in kot taksen tudi svoje "determiniranosti"...

in predaja ?

komu ?  tezko se nam je predat in zapustit to materialistično sceno pomoje....in zato ima to negativen prizvok....saj sebe predamo oz. mislimo , da sebe predamo....v bistvu pa bi pomoje mogli vedet, da bomo po zapustitvi te "scene" še vedno MI....predamo se torej sami sebi


se mi zdi no...


mam pa se eno misel glede "usode"....saj ze ko reces "usoda" determiniraš samega sebe....kako bi lahko torej drugace se izrazil ?  od "česa" je odvisno
kaj bom postal ?  vse to ima časovno komponento...ki pa v "Resnici" pomoje sploh ne obstaja oz. obstaja ampak se v njej ne pojavlja! Zato je mogoče celo nesmiselno govorit o "usodi" in "od česa smo odvisni" oz. kdo kuje naso "usodo", "prihodnost".  Pač smo




LP

avtosugestija je "ego trip" ja. ampak ce pa "nismo" pa tud ne mormo (in ne more obstajat) dozivetje tistga "kar hocmo" a ne?

a so pol nase zelje iluzorne, al je nas ego (trenutno poistovecanje) iluzorno.

kaj pol smo mi, ce nam trenutno poistovecanje (body, mind) ne omogoci izkusit nasih zelja (po vecnosti, znanju, ljubezni).