Quote:Pa smo se ustavili pri tem: jaz pravim, da če ti npr. ena oseba pokaže na en veeeelik vzorec (strah), se lahko odmakneš in rešuješ, ozaveščaš, čistiš zadevo 'sam'. Gape pa pravi, da le s tisto osebo oz. da je soočenje neizogibno, pa čeprav v drugi osebi - isti vzorec. Jaz pravim, da se ni treba z nobeno drugo osebo soočit, ampak le s svojim strahom. Mike pa ni 100% , zato me je vzpodbudil, da odprem dilemo.
Zame je bolj pomembna dilema, a je treba zadevo z vzorci res dosledno pa dokonca spucat na tak način, da se z njo soočiš pa premagaš, a je možna kašna bolj elegantna rešitu. Npr. ta, da se s strhom naučiš živet, da ti postne domač, da je nekak funkcionlno v klopljen v tvoj življenje. Če si sam, na samemu seb pa sam s sabo, pri soočenju s strahom skor nujno postneš 'disfunkcionalen'. Ti res skor nepreostane drugega, da strah premagaš, prebiješ vzorec in spet vzpostavš ranovesje do naslednje borbe.
Mislim, da ti je v drug bistvu res namenjen zato, da bi se ti prek njegovih strahov z lastnimi strahovi soočal. Drug ti je privlačen zato, ker ti tvoje strahove amortizira, nardi znosne pa ohranja tvojo funkcionalnost kljub njim, ti pa seveda amortiziraš njegove in omogočaš funkcionalnost njemu. Ampak pol sta oba skupaj team, sta le skupaj funcionalna, vsak posebj pa v bistvu ne. Se pa mora začet dogajat, da se tem, ko izkušiš princip, po katerem en drug odpravlja tvoje strahove, lahku tud sam znebiš neznosnega pritiska in se naučiš z zadevo spopadat al pa vsaj z njo živet tud sam. Seveda pa mora to bit en konstuktiven odnos, odnos za osebnostno rast, ne pa odnos odvisnosti, ki notranjo dinamiko črpa prav v uranoteženju strahov. S tem se amstel dost ukvarja prek svoje transakcijske analaize, ki je bla tud v pozitivkah pred par dnevi objavljena.
Tko da po moje ni mus, da lahko vzorec pucaš samo prek nekoga, ki ma istga. Je pa laže in bolj funkcionalno, ker v pucanju ni treba it do konca, pa ti kljub temu znese. Ma pa to tud svoje pasti, v katere se lahko zaciklaš, ki so podobne unim, v katere se zablokiraš tud sam. V bistvu nč ne zbereš, ni bližnic, je pa en strah manj če veš, da je poti več kot ena in da je izbira v bistvu kar pestra.