Jaka je bil res človek, ki si ga z veseljem sovražil.

Vedno je bil dobre volje in vedno je povedal kaj pozitivnega. Ko ga je kdo vprašal, kako mu gre, je odgovoril: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! "

Bil je naravni motivator. Če je imel kakšen uslužbenec slab dan, mu je vedno pokazal, kako naj gleda situacijo v pozitivni luči. Vedno me je zanimalo, kako mu to uspe, zato sem šel nekega dne k njemu in ga vprašal: "Ne razumem. Ne moreš biti vedno pozitiven. Kako ti to uspe? "

Jaka mi je odgovoril: "Vsako jutro, ko se zbudim, si rečem, Jaka, imaš dve možnosti. Lahko si slabe ali dobre volje. Vedno izberem, da sem raje dobre volje. Vsakič, ko se mi zgodi kaj slabega, lahko izbiram, ali bom žrtev, ali se nekaj naučim iz tega. Izberem, da se raje kaj naučim. Vsakič, ko se mi kdo pritoži, imam možnost sprejeti njegovo pritožbo, ali pa izluščim pozitivno stran življenja. Izberem pozitivno stran življenja. "  

"Ja, ja, ampak ni tako preprosto," sem se pritožil.

"Seveda je," je rekel Jaka. "Vse v življenju so odločitve. Ko odmisliš vso navlako je vsaka situacija odločitev. Sam se odločiš, kako se boš odzval na okolico. Sam se odločiš, kako bodo ljudje vplivali na tvoje razpoloženje. Sam se odločiš, ali boš slabe ali dobre volje. In konec koncev se sam odločiš, kako boš živel svoje življenje. "

Veliko sem razmišljal o njegovih besedah. Kmalu sem zapustil podjetje in začel na svoje. Izgubila sva stike, a vsakič, ko sem se odločil, namesto da bi samo sprejel, sem se spomnil nanj.

Več let zatem sem slišal za Jakovo nesrečo. Padel je 20 m globoko s komunikacijskega stolpa. Po 18-urni operaciji in tednih intenzivne nege je Jaka zapustil bolnišnico s kovinskimi vsadki v hrbtenici.

Pol leta kasneje sva se srečala. Ko sem ga vprašal  kako je, je odvrnil: "Če bi mi šlo bolje bi bil dvojčka! Bi rad videl moj brazgotine?" Ni mi bilo do pogleda na brazgotine, zato sem ga vprašal, na kaj je mislil med padanjem.

"Najprej sem pomislil na svojo še nerojeno hčerko. Ko pa sem ležal na tleh, sem se spomnil, da imam dve možnosti. Lahko izberem smrt, lahko pa življenje. Izbral sem življenje. "

"Se nisi bal? Ali si izgubil zavest? " sem ga vprašal.

Jaka je nadaljeval: " … reševalci so bili super. Ponavljali si mi, da bo vse v redu in naj nič ne skrbim. Toda, ko so me peljali na urgenco sem videl izraze na obrazih doktorjev in sester in sem se res ustrašil. V njihovih očeh sem bil že mrtev. Vedel sem, da moram nekaj ukreniti. "

"Kaj si naredil? " sem ga vprašal.

"Velika debela sestra mi je kričala vprašanja. Vprašala me je, če sem na kaj alergičen. 'Ja' sem odgovoril. Zdravniki in sestre so prenehali z delom in čakali na moj odgovor. Zajel sem zrak in zakričal 'Na gravitacijo!'. Ko se je smeh polegel, sem jim dejal 'Odločil sem se živeti. Operirajte me kot živega, ne kot mrtvega!' "

Jaka je preživel zaradi spretnosti njegovi zdravnikov, pa tudi zaradi svojega izjemnega odnosa. Takrat sem spoznal, da se moram vsak dan odločiti in živeti polno življenje.

če ma kdo kakšno zgodbico, zanimivost naj jo pošlje še na sončno pošto, da jo pošljemo naprej
naslov je ales_pe@email.si

tule pa si lahko ogleda kako zgleda:
http://www.svetduhovnosti.org/prireditev/soncna.htm

Ej, sej ma še kdo kako zgodbico za še lepši dan ...  

"Zgodbico" si lahko tudi v svoj inbox daš dostavt,
če izraziš Scottu željo, da te vključi na "Anthony de Mello WISDOM LIST":

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1...


ARS

Tale nej bo pa za jutr. Prou?


ARS


Trying my hand at the culinary art


One day, just after a picnic with my family, I went to visit U.G. at his place at Poornakuti. I caught him descending the stairs with some wires and things in his hands, looking somewhat bedraggled. I ventured to ask him the cause of his disarray, as it was so unlike his usual impeccableness.

"I have the flu. Aches, pains, fever, you name it, I have it," he said, grinning. He was unconvincing as a patient, lacking as he does even the slightest hint of self-pity. Insisting that I should "stick around," having come all that way, he was soon putting me to work in his "sweat shop" making him some rasam. I was thrilled at the prospect of doing something, no matter how small, for a man who was rigorously independent, who denounced with vigor those around who practice "aggressive kindness."

Soon I was in U.G.'s kitchen trying my hand at the culinary art. But my efforts met with failure: the moong dahl refused to cook properly. But soon a very thankful sounding U.G. was gobbling it all up, praising it to the skies!

We spent the rest of that evening quietly watching TV.  He was more polite and friendly than usual. But later, on my way home, happy as a lark with the overall success and amiability of the visit, it occurred to me that, knowing U.G.'s unpredictability, the fair weather could turn foul at the slightest gust.

The very next day, fortified with more knowledge on the correct method of cooking rasam, I returned to U.G. and his sweat shop. But cooking rasam for U.G. is no snap. You are forbidden the use of most of the usual ingredients like rasam powder or tamarind. The only vegetable worth calling a vegetable is, according to U.G., the tomato, and none other is allowed in his kitchen. Running up the stairs, bowl in hand, I offered him a taste of my creation.

"Why on earth have you used so many tomatoes and curry leaves? Now I am forced to filter your soup before I can even drink it. Anyway, Narsamma (the housemaid) is very happy, dancing with joy in fact, since I told her that your soup was just horrible. So it is not a complete loss."

Livid, I was ready to bolt for the door. I could not trust myself. I was ready to grab the heaviest movable object within reach and hit him with it. Imagine having to take insults just to make some servant woman giggle! It was too much.

I asked him if he enjoyed making one person happy at the cost of another person's unhappiness. His reply was unrepentent. "It is always that way with everyone," he said. "If you feel very hurt just because I didn't like your rasam, he went on, "then you and your precious rasam can just get out. I don't want people around me who get upset and hurt over such idiotic trivialities."

This is in keeping with his unvarying willingness to scuttle any and all things which become unnecessary or tiresome. As he is fond of saying, we must be ready at a moment's notice to throw out "the bath water, the bathtub, and the baby." Once, looking intently at the chair I was occupying, he remarked, "Both the chair and its occupant must be thrown out together." If I or anyone else protested against such shocking statements, he would merely reply that if we didn't like to hear such things we could get out also. No one, he reminded us, is indispensable. He would sometimes end with the acerbic statement, "You can really do without anybody in this world. Even Valentine (U.G.'s lifelong Swiss friend) can survive without me."


PS: Tole se je Shanti Kelker dogajal ...  

Nekaj lepega

Zgodba: “Moj prijatelj je odprl predal, kateri je pripadal njegovi ženi. Iz njega je vzel omot in rekel: “Tole ni kar tako, tole je nekaj posebnega.” Odvil je paket in odvrgel papir, nato pa se globoko zagledal v izbrano svilo in čipke. “Ona je tole kupila takrat, ko sva bila prvič v New Yorku pred približno osmimi ali devetimi leti. Nikoli ga ni uporabila. Hranila je to za neko posebno priložnost. Prav…. Jaz mislim, da je sedajle prava priložnost za to.”

Stopil je k postelji in položil perilo poleg druge garderobe, katero bo imela ona na pogrebu. Njegova žena je umrla. Obrne se proti meni in mi reče:”Ne hrani nikoli ničesar za neke posebne priložnosti, vsak da v tvojem življenju je poseben!” Še vedno premišljujem o njegovih besedah…. Spremenile so moje življanje.
Berem več, čistim manj. Sedim na terasi in uživam v razgledu, niti plevel v vrtu me ne moti. Več časa preživim z družino in manj v službi. Dojel sem, da je življenje v bistvu celota, izpolnjena za užitki, ne pa tečaj o preživetju. Ničesar več ne hranim. Vsak dan uporabljam svoje kristalne kozarce. Odvržem svoj novi suknjič, ko grem v trgovino in si zaželim novega. Ne hranim svojega najboljšega parfuma za posebne prilike, uporabim ga kadarkoli si ga zaželim. Fraze …nekega dne in enkrat te dni …so skoraj izginile iz mojega besednjaka. Če je nekaj vredno videti, poslušati ali narediti, tedaj jaz to pogledam, poslušam in naredim TAKOJ sedaj. Nisem prepričan, kaj bi žena mojega prijatelja storila, če bi samo vedela, da je ne bo jutri tukaj, v kar mi vsi verjamemo. Mislim, da bi se več pogovarjala s svojo družino, s svojimi najbližjimi prijatelji. Morda bi poklicala svoje stare prijatelje in prosila za opravičilo za neke stare nesporazume in se z njimi pomirila.Verjamem, da bi šla jesti v kitajsko restavracijo, to je bila njena priljubljena hrana.
Pravzaprav so te neizpolnjene drobne stvari tisto, kar mi da misliti, če bi vedel, da so mi ure štete. Moti me, ker sem se nehal srečevati s svojimi dobrimi prijatelji, s katerimi sem se nekega dne želel pogovarjati. Moti me, ker ne napišem pisma, katerega sem mislil poslati enkrat v teh dneh. Moti me in žalosti me, ker nisem rekel svojim staršem, mojim bratom in otrokom bolj pogosto, kako rad jih imam. Sedaj poskušam ne zamuditi, nimam ob strani ali hranim ob strani tisto, kar lahko obogati naše življenje s smehom in radostjo. In vsak dan si rečem, da je danes poseben dan … vsak dan, vsaka ura, vsaka minuta … je posebna. Če dobiš to sporočilo pomeni, da te ima nekdo rad, so pa tudi osebe, ki jih imaš ti rad. Če si prezaposlen, da bi poslal tole naprej drugim osebam in rečeš sam sebi, da boš poslal  enkrat v teh dneh… pazi se! Enkrat v teh dneh je tako daleč … včasih ne pride nikoli več.

MOJSTRSTVO LJUBEZNI
tolteške modrosti
praktični vodnik na poti k popolnim odnosom

Don Miguel Ruiz


V Indiji poznajo staro legendo o bogu Brahmi, ki je bil čisto sam. Nič ni obstajalo razen njega, in bilo mu je strahotno dolgčas. Zaželel si je malce poigrati, a kaj, ko ni bilo nikogar, ki bi se igral z njim. Zatorej je ustvaril prelepo boginjo Majo, in sicer samo zato, da bi se pokratkočasil. In ko jo je ustvaril in ji povedal, s kakšnim namenom je to storil, mu je odvrnila:

»Prav, pa se pojdiva najlepšo igro, kar jih je, vendar moraš storiti, kar ti bom rekla.«

Brahma se je strinjal in je po Majinih navodilih ustvaril celotno vesolje. Ustvaril je sonce in zvezde, mesec in planete. Potem je ustvaril življenje na Zemlji: živali, oceane, ozračje, vse.

Maja je rekla:

«Kako lep je ta svet slepila, ki si ga ustvaril. Zdaj bi pa rada, da ustvariš še žival, ki bo tako pametna in zavestna, da bo lahko cenila to tvojo stvaritev.«

In tako je Brahma nazadnje ustvaril še ljudi. Ko je dokončal svoje stvarstvo, je vprašal Majo, kdaj se bosta začela igrati.

»Takoj zdajle,« je odgovorila.

In je zgrabila Brahmo in ga razsekala na tisoče drobnih, drobcenih koščkov. Potem je v vsakega človeka vtaknila po en košček in rekla:

»Igra se začenja! Storila bom, da boš pozabil, kaj si, ti pa boš skušal znova najti samega sebe!«

In je ustvarila sanje. Brahma pa se še zdaj, še dandanašnji trudi spomniti, kdo je.

Brahma je torej v vsakem izmed nas, Maja pa nam brani, da bi se spomnili, kaj smo.

Ko se prebudite iz sanj, spet postanete Brahma in si znova pridobite božanstvo. In če tedaj Brahma v vas reče:

»Prav, prebujen sem; kaj pa preostali del mene?« lahko vi, ki poznate Majino zvijačo, resnico delite z drugimi, da se bodo še oni prebudili. Dva trezna človeka na zabavi se lahko bolje zabavata kakor en sam. Trije trezni še bolje. Začnite pa kar pri sebi. Potem se bodo začeli spreminjati še drugi, dokler ne bodo trezni vsi gostje, vsi udeleženci veselice.