Hmm, LittleStar… Sem bila tudi jaz taka, oz. sem delovala podobno… Arogantno, vzvišeno, grozno samozavestno, baje sem bila polna sama sebe in povsem prepričana sama vase…

Pa veš kaj? Vse to je bila le maska, za katero sem skrivala svojo občutljivost. Umik. Beg. V stilu – če delujem arogantno, se me bodo ljudje izogibali in se me ne bodo dotaknili. Kar pomeni, da me ne bodo mogli raniti…

In sem tako »odbijala« od sebe tiste, za katere mi tako ali tako ni žal, da sem jih, ker takšnih ljudi pač niti danes ne želim v svoji bližini, ampak huje je bilo to, da sem na ta način odbila tudi tiste ljudi, ki bi jih želela obdržati v svoji bližini… Ker jim niti nisem dala možnosti, ampak sem sicer mirno, vendar očitno odklonilno to dala vedeti…

In zdaj? Danes (vsaj zdi se mi ) ne delujem več tako, poskušam biti to, kar sem. S tem seveda, da še vedno pazim, kje, kako in kdaj koga spustim bliže. Postavljam meje torej. Ampak se trudim, da ne uporabim tistega načina (beri: vzorca), katerega lahko ljudje prepoznajo kot arogantnost, vzvišenost. Neka vrsta maske mi je ostala in te niti ne želim odložiti, lahko pa jo prepoznam. V določenih situacijah mi tako dobro služi, vendar jo uporabim le z namenom, da se zaščitim (npr. pred manipulativnim človekom). Saj mi ni pomembno, da vsi ljudje na svetu vedo, kdo in kaj sem. Poskušam prepoznati in se osredotočiti na tiste ljudi, ki gojijo podobne vrednote in za katere želim, da so in ostanejo v moji bližini.

m.

Miska wrote on 10.10.2002 at 10:55:32:


Ja in zdej si še vedno polna sebe,  he he he,


Delovanje, nedelovanje


Lahko si sonce, lahko si dež.

Sonce pomaga k rasti, tako ko dež. Le kva si ti.
K je tema posvetiš, ko je vroča svetloba shladiš.
----------------------------------------------------------


LittleStar, še enga velikega objemčka zate....

jest ne vem točno ampak se mi zdi da smo o tem že enkrat govoril ... če se strnjam ne rabim nič odgovarjat ... sicer pa ... o tem sm že pisu - tebi zvezedica ... če se ti je pa to u real life umes preneslo, da se ti to ne dogaja več samo v virtualnosti ... pol pa neki narobe delaš ...

Quote:

Hmm, tule pa moja domišljija ne pomaga… Pa tako sem rada brala in poslušala pravljice… Kot otrok nisem nikoli imela problemov se zgubit v čudežni deželi, ali pa kakšno srebrno smrt videt…

Ali mi tole lahko malo drugače razložiš, da bom vedela, kaj si mislil s tem? Saj veš – da ne bom delala kakšnih čudnih scenarijev samo na podlagi mojega doživljanja?

m.

ali ti njih ignoriras in se obnasas arogantno ?

mind wrote on 10.10.2002 at 12:52:33:

 špegli, ogledala, špegli, ...         ???     ma, zna bit res prstjen, anede Zvezdica ...  

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1...

Quote:

Naše obnašanje je zagotovo (močno) zgovorno in nas razkriva, če to želimo ali pa ne; pa niti ni vedno odvisno od subtilnosti udeleženih (ali opazovalca); velikokrat smo kar sami tisti, ki se zaštekamo.

A ne gre za to, kajti udeleženci oz. opazovalci kaj hitro postanejo (postanemo) obsojevalci, s tem pa nam, skozi lastna ogledala in percepcijo, s svojim obnašanjem nazaj pokažejo, kdo in kako smo tudi mi; če v tistem trenutku znamo, hočemo in/ali želimo to videt.

Gre predvsem za to, kak "pogled" na soljudi imamo in s kakšno dozo samosprejetja in ljubezni do sebe smo trenutno "opremljeni".

Ko sem na ljudi, ki mi pridejo na na pot, začela gledati kot na "enako" želne učenja, "enako" zgubljene v svoji koži, "enako" človeške in "pomanjkljive", "enako" nevedoče, kako kaj sfurat, kot sem sama, pa tudi "enako" uspešne v kateremkoli svojem početju, sem omogočila sebi izluščevanje in sprejemanje tiste mene, ki sem, s tem pa posledično vseh tistih sprejemanje in do njih ljubezen, ki mi prihajajo na pot; takih, kot trenutno pač so, tako, kot trenutno pač znam.

Ej, sej ni zmeri izi, laže pa vsakokrat je.  

Torej, punca, ne se svoje ranljivosti in nepopolnosti bat, ker se prav vsak od nas z njima spopada; in samo od iskrenosti je odvisno, kako "dobro" mu gre. "Bolj se boš odprla, manj sebe boš zavrla."

No, viš, k se rima - mnogo tega v življenju ti že zdaj štima. In boš vesela, ko ti bo še bolj, boš prešerno vesela, ker boš znala vedno bolje.

In veš na kaj sem pri sebi postala še posebej pozorna? Na trenutke, ko mi na a la "večvrednost" kaj ven useka. Tisti so (mi) zagotovo ta najbolj zgovorni. Pa tisti, ko s teorijo neki okol opletam, v praksi pa komaj diha, če sploh. Oboje stoleriram, sem mnogo prijazna do sebe, a naslednjič zagotovo probam brez njiju. Ej, kva smo fletni v svojih iskanjih.

Lupčka,
ARS