Ne vem kako naj se obnašam ob komplimentih, hvalah, ko ljudje vidijo svetlobo v meni?

Na vem kako naj se obnašam ob obsodbah, ki se ljudi zgrne nadme senca, in jo ljudje vidijo v meni?

Zavedam se, da se mi vrača ljubezen in prav tako nesprejetje sence in obsodbe, ki sem jih gojila.

Že odkar se zavedam se trudim biti nevtralna in ne osebno jemati ne hvale, ne obsodb. Torej nekako sem se borila. Prišlo je do točke, ko se prepogosto ne znam v danem trenutku obnašati.

???

Quote:


Miska wrote on 26.09.2002 at 13:34:54:



Miška, hvala za pozornost. Tole zadevščino sem sem nalepila, kot vidiš, sem to dilemo že izpostavila. Praviš, da gre za to, da se naučimo prepoznati misel, iz kakšnega vzgiba je bila izrečena. Se strinjam, le da ne vem, če se to da naučit.

A ni tako, da lahko nekdo le zase ve, kako misel vzame, tisto prepoznavanje drugih misli, pa je zgolj občutek, ki ga lahko pri sogovorniku preveriš morda z iskrenim vprašanjem - kako si to mislil?

Želim, da bi bila v večjem stiku sama s seboj, kar pomeni, da bi znala iskreno odreagirat. Takole preko neta je lažje, kot v živo, ker imaš čas za premislek.

Se mi zdi, da me človek lahko najbolj prizadene z prijaznostjo oz. komplimentom. Ne znam najbolje sprejemat tega in mi postane nerodno, potem pa ponavadi kakšna butasta izleti ven, al pa se kam zaletim, kaj prevržem ipd. Brez heca - pridejo takšna obdobja. No, al pa čist profesionalno izvedem sprejem poklona.

Uf, LittleStar, si mi pa dala »domačo nalogo«… Glej, bom malo »razkosala« tvoj post in ti poskusila povedati, kakšno je moje mnenje o teh zadevah. Se mi tudi zdi, da je to v večini izmed nas in po mojem mnenju imajo tele stvari izvor v tem, da sami ne cenimo dovolj svoje vrednosti, da se nimamo dovolj radi, ali da čutimo odpor do sebe. Kompliment ali lepo misel, ki je namenjena nam, je ponavadi težko sprejeti, ker si ne upamo verjeti v svojo vrednost ali pa, ker je bila ljubezen, ki smo jo dobivali vedno na nek način pogojena – ljubezen smo torej dobili, če smo naredili to in to… In če nam da kdo kompliment, to takoj povežemo s tem – kaj moram torej narediti, da bom dobil ljubezen?

Bi pa malček morda popravila tudi sama sebe in sicer bi razširila tole svojo misel:

Miska wrote on 26.09.2002 at 13:34:54:

Tale manipulacija ima nekako negativen prizvok, se mi zdi, ampak sem v tej besedi poskusila zajeti tudi tiste ljudi, ki dajo kakšen kompliment zato, da bi ugajali drugim ali da bi bili sprejeti. Ker misel izrečejo samo zato, da bi jih nekdo sprejel, ni nujno, da je tudi iskrena. Če mi nekdo npr. reče, da se mu zdim lepa, lahko to reče tudi samo zato, da bi ga sprejela. Ker išče odobravanje in želi biti samo sprejet. V bistvu na ta način manipulira z mano, vendarle ni v tem nobene slabe konotacije ali naglasa.


Quote:

Glej, jaz vedno izhajam iz realnosti. Svet je takšen, kakršen pač je in ljudje na njem smo takšni, kakršni pač smo. In ta svet si razdelim v grobem na dva dela – najprej na tiste ljudi, ki jih spustim k sebi, v svojo bližino. V svojo bližino se trudim spuščati tiste ljudi, ki cenijo iste vrednote kot jaz. In med njimi je tudi iskrenost. Drugi del so ljudje, ki jih srečam ali v poslovnem svetu ali pa kar tako mimogrede v svojem zasebnem življenju in s katerimi še nimam nobenega bližnjega stika. Zdaj – pri prvi skupini ljudi, pri ljudeh, ki so mi blizu torej, vem, da je vsaka njihova misel iskrena in izrečena samo zato, ker sem jaz in jaz in ta oseba ta oseba. In v to verjamem. Pri tistem drugem delu, ki je seveda veliko večji in številčnejši, pa vsak kompliment ali vsako tako misel ali besedo vzamem z rezervo. In se poskušam vprašati – kaj se skriva zadaj? Je to iskrena misel ali se za tem skriva še kaj drugega? V poslovnem svetu se ponavadi vedno skriva še nekaj, vendar vsake misli ne vzamem kar     a priori za takšne, ampak dopuščam možnost, da je tudi ta misel iskrena. Saj človeka vendar ne poznam in ne morem soditi, kaj se skriva za njegovimi besedami. Pri ljudeh, ki mi na tak ali drugačen način v mojem zasebnem življenju prečkajo mojo potko, pa pustim času čas. Nikoli ne vzamem prve misli kot iskrene ali pa kot misli, za katero se skriva nekaj drugega, ampak pustim času čas. Če nama je namenjeno, da s tem človekom prehodiva delček poti skupaj, ga tako ali tako počasi spoznavam in potem tudi lažje ocenim, zakaj deli komplimente ali lepe misli. Tudi na podlagi tega ga, ali pa ne, spuščam v svojo bližino.

Bolj, kot kompliment, sem imela v mislih: kaj pa, če me ima kdo resnično rad, pa tega ne vidim, pa gre to kar mimo mene, ker sem pač navajena serijsko odklanjat drugih ljubezen, dokler je sama ne začutim ???.

Quote:

LittleStar, bom poskusila izhajati iz tistega, kar si napisala na temi Odpuščanje – ponovno, pa iz delčkov tvoje zgodbe tudi drugod po forumu in kako sem jaz to doživela…

Najprej bi ti rekla – BILA si navajena serijsko odklanjat ljubezen drugih. Saj v bistvu nikoli nisi verjela, da je iskrena ljubezen mogoča. Ampak – tukaj in zdaj, v tem trenutku pa vanjo verjameš! In verjameš, da si tudi ti vredna tiste prave ljubezni in da jo boš tudi ti znala in zmogla prepoznati, ko se te bo dotaknila! V to moraš najprej verjeti. Ker je res. Ker si tudi ti vredna, da te nekdo iskreno objame, da ti nekdo iskreno poda roko in objem ljubezni. Ker si vredna vsega tega takšna, kakršna si. S svojimi dobrimi in svojimi malo manj dobrimi lastnostmi. Saj jih imamo vsi.

In objemi tistega malega otročka v tebi, ki je klical po ljubezni, pa je ni dobil. Objemi samo sebe, ker veš, da si vredna ljubezni. Sprejmi sama sebe in imej se rada. Stokrat na dan si povej, da si vredna. Da se imaš rada. Sprejmi za svoje tudi tiste stvari v tebi, ki ti danes še niso čisto najbolj povšeči, ampak jih želiš spremeniti.

In verjemi, da tisti, ki ti bo prekrižal pot in v sebi začutil tisto pravo ljubezen do tebe, tisti bo počakal tudi nate in na to, da boš tudi ti sama začutila ljubezen v sebi. Ne obremenjuj se s tem, da boš po svojem vzorcu odklonila ljubezen, kot si jo odklanjala do sedaj. Tudi v to namreč verjamem, da tisto, kar nosimo v sebi, na nek način izražamo navzven. In potem se nam dogajajo takšni ljudje tudi glede na to, kar izžarevamo iz sebe. Kar pomeni samo to, da če boš sama prepričana v to, da serijsko odklanjaš ljubezen, se ti bodo dogajali ljudje, pri katerih boš to lahko naredila. Tisti, ki te bo ljubil zaradi tebe same, se ti bo zgodil takrat, ko boš sama verjela, da si tega vredna. Ko boš verjela, da ne odklanjaš serijsko ljubezni drugih prej, preden jo začutiš tudi sama. In tisti bo počakal tudi nate. Je tudi titud govoril o tem in se strinjam z njim.

Za začetek predvsem – imej se rada. In vem, da se zdajle to sliši kot nemogoče. Pa ni, veš. Je možno in je v bistvu tudi najlepše – da sprejmemo sami sebe z vsemi svojimi lepimi in malo manj lepimi lastnostmi. Pomembno je, da stopamo po svoji potki in poskusimo tisto, kar nas na sebi moti ali nam manjka, spremeniti in dopolniti.

m.

Quote:


a to je tko da če govoriš resnico in imaš iskrene občutke ti ni treba nič odklanjat, ker ti samo pridobivaš ostali pač če tega ne delajo zgubljao...

torej vzorec k se ti rola, je točno tak, ker ne znaš podpret svoje iskrenosti in tega da si resnična ljubezen in da ti to daješ in če ti kdo vrne je ok, else...

torej moj stavek za to da padeš ven itak veš: kar misliš, to govoriš

torej govori resnico, bodi to in deli to
torej si ljubezni, bodi to, deli to
kaj delajo ostali naj te ne skrbi....

aja če govoriš resnico in si ljubezen, takrat maš čiste misli in pol pridejo čiste besede in pol pridejo čisti občutki  

ma ne verjet, bolje je ljubiti  

BRUS-LI wrote on 01.10.2002 at 22:15:36:


BRUS-LI wrote on 01.10.2002 at 22:15:36:


Skušam ga ne jemati ga kot loos-erja, in ja, napisala sem mu pismo+povedala, da naj s takšnim načinom kot je, ne išče potrditve pri meni, ker bo naletel na odpor. Trudim se ohranjat svojo avtentično moč + stvarnost, saj vem, da če bom popustila, bo spet tukaj, v takšni ali drugačni obliki.

Lp