Amstel wrote on 06.10.2002 at 17:52:14:

Je pa še vedno pozicija dveh, ki sta v fajtu-tekmi al kakor koli že se reče in tukaj ne gre še za ustvarjanje nečesa novega

Če vse dol pade, kadar se drugi ne odpre, se ne more dogajat odprto-zaprto v enem, ki se pa posplošeno pojavlja verjetno kar pogosto.

Karmen

Quote:


Skoraj dobesedno ja.  Ne razumem tega kanaliziranj.  

Andres

Andres wrote on 06.10.2002 at 19:36:59:


Mhm, ja, ves čas nismo tolk odprti, da bi bili brez obrambe, recimo. In so trenutki, ko se otoplimo, ko se odpremo. Nekateri imajo svoj kanal, "ključ, s katerim se odprejo recimo, ko dajejo svojo ljubezen svojim otrokom, ali ko komu pomagajo, ali ko pozdravijo malo ranjeno žvalco... In tako odprti, se lahko zelo počutijo povezano z drugo osebo.
Med ljudmi se pa ta bližina, vsaj po mojih izkušnjah, ne vzpostavi enkrat za vselej.
Ampak se jo nekako vedno znova vzpostavlja. V vsakem srečanju, če lahko tako rečem.

Tako bi to blo.

Miska wrote on 07.10.2002 at 08:07:52:


Ne vem kako tebi, ampak zame gre dejansko za vzpostavljanje. Seveda gre za to, da spustiš koga blizu, globalno gledano, ampak, glede na to, da nam drugi niso ves čas blizu in mi ne njim, to doživljam kot vedno novo srečanje. In kot protiutež samoumevnosti v odnosu, mi to predstavlja kar pozitivnost. Težko si prevzaprav predstavljam vzdrževati bližino, ker gre za dinamiko. In kot dinamika, je vsakič nova. Edina stalnica je zaupanje. Tko zdej gledam na to.

"Kdaj drugega čutite sebi blizu? Kaj je vam ta bližina?"

Kadar ne najdem mira v sebi. Ko sem na tleh. Utrujen. Zjeban od starih ran... Takrat mi blizina ljudi zelo zelo veliko pomeni.
Predvsem blizina moje partnerke.

"Torej, pomoč drugemu, je tak kanal pri meni. Pa pri vas?"

Pomoc drugim je (po moje) smiselna šele takrat, ko resnicno lahko kaj damo.
Drugim tko al tko ne moremo pomagat bolj kot smo sami srecni oz. bolj kot oni sami hocejo...

Amstel wrote on 06.10.2002 at 17:52:14:


A te lahko vprašam, kaj je narobe s pojmom EGO. Zdej pa mi res ni več jasno... Sej enostavno debate brez njega ne more bit...

Quote:


Drugega čutim sebi blizu, takrat ko mi dopušča, da sem v čim večji meri takšen kot sem. Temu človeku na hitro lahko rečem tudi prijatelj. To je ta bližina.

Quote:


Ja to si dobro ugotovila. So dnevi, ko te ego bolj stiska, in so dnevi ko te manj, ali pa sploh ne.
In v takih trenutkih, dogodkih je odprtost, bližina 100% končni rezultat. Bi lahko reku, da je pri 100% egu, zelo težko začutit kakršnokoli bližino, odprtost, 0%.  
Pri 50% egu, si lahko sposoben 50%bližine, odprtosti, ampak samo na področju ki ga je ego razčistil. Tistih 50% ega, ne bo nikoli dovolilo da se spremeni v bližino, doker ne razrešiš vzorca in problema.

In kanal je vedno pri tebi. Vedno. Seveda je kanal tudi v drugi osebi. In to je čist simple za razložit, sam zdele nimam tok cajta, je pa seveda treba govort zraven še o egu, na žalost..... he he he

lp
Edi

Jaz sem večkrat zaprta, kot odprta in to zaprtost prav čutim, in včasih me moti. >Kdaj drugič, pa popolnega tujca začutim popolno blizu. In kaj je zame bližina? Da čutiš do nekoga usmiljenje, ljubezen in ta ljubezen je zame bližina, tista ta prava, ne posteljna.
Če imaš pa v postelji kombinacijo obeh, si pa tako al tako že v nebesih. He he he