Quote:


Men se zdi, miška, da bi  bil lahko odgovor na to tvoje vprašanje čist pragmatičen: izključi iz odnosa s tastarmi čist vsak drug interes kot potrebo po tem, da si jim blizu, jih magari objameš. Zgleda idilično pa enostavno, a je v praksi tako kruto, da je prav zard tega ganljivo za zjokat.

Grem po vrst tud s pomočjo tvoje terminologije. Začnem pri  otroški brezpogojni ljubezni. Eno začetno totalno zaupanje nebogljenega dojenčka v ljubezen pa dobronamernost tastarih je pač treba predpostavt, na nečem je treba gradit. Slej ko prej, v bistvu niti ni tolk važno kdaj, starši ljubezen začnejo pogojevat. Je težko ločit, a to počnejo z namenom, da te na za tak način socializirajo in ti hočejo v bistvu dobro al pa s tem začnejo priravljat na to, da si le en njihov podaljšan ego. Če ne prej se ti tovrstne dleme začnejo pojavljat v pubertet, dokončno pa sem si bil vsaj jest s tem  na jasnem po materini smrti, ko je fotr v vseh, ki smo mu ostal, vidu samo eno sredstvo za pedenanje svoje 'bolečine'. Sem se mu uspel postavit po robu, si je bil prisiljen ustvart svoje življnje na novo (je na bajto pa svoj šarm ulovu eno naivno žesko, ki je k sreč ravno to rabla in ga tud na mojo srečo še zmeraj pedenena), ampak tle se je  njegova senca nehala pokrivat z mano in se odtlej tud ni več pokrila. Sva iz medsebojnega odnosa morala izključit vsak interes, ki bi temeljil na materialni in psihični odvisnosti/povezanosti, tko da je edin 'interes' ostal tista prvinska/infantilna potreba po objemu in skoraj čist neartikuliranemu čustvovanju, ki ga ob srečanju skoraj brez besed izrazva.

Moram takoj dodat, da je  to v praksi zgledal zelo  kruto. V preteklosti predsem do mene, saj sem svojo familjo ob študiju ustvarjal brez podpore tastarga, zanjga  je pa kruto sedaj, saj kljub temu, da je resno bolan (parkinsonova bolezen) in zato nujno potrebuje ves čas nekoga ob seb in da ga je treba skoraj vsak teden k lokalnemu dohtarju al pa kašnim specialistom vozit, od mene ne more pričakovat  nič drugega kot objem ob prihodu in slovesu in eno uro sentimentalnega, napol otroškega čebljanja vmes. Je stari kljub tresenju ves čas  pri polni zavesti, ampak me nikol ne prosi za nobeno uslugo, kaj šele, da bi jo zahteval. Ve, da se mi smili, a tega ne izkorišča. Je enkrat zadevo zafurov in si na tak način, da bi lastne interese mešal s mojimi čustvi, ne upa več zapravt najinega odnosa. Je nastal en paradoks, ker je na najin odnos postala ljubosunma njegova žena pa tud moja sestra, ki ga noč in dan  pedeneta, pa jima on niti pod razno ne izkaže  tako čiste čustvene naklonjenosti.  Jest si mislim, da se  zaveda, da ju lahko drži na  ene materialne pa druge interese, zato kašnih pristnih čustev do njiju ne upa  kazat, da se ne bi počutle zlorabljene, tko kot sem se jest.

Še nekaj se mi zdi pomembno izpostavit: čas je tle le postranski faktor, da se razvije to čudežno oko. Tisti hrošč v božjem programu je ena sposobnost, da uspeš kljub krivicam pa zlorabam  pa kar je še tega, ohrant al pa magari regenerirat eno sposobnost, da življenje procesiraš skoz ljubezen. Krivda, odpuščanje pa kar je še tega so mogoče pomagala, če zgubiš vero v ljubezen, ki pa se lahko kaj kamlu sprevžejo v samo nadomestilo za to ljubezen. Na teh očiščevalnih obredih temeljijo interesne skupnosti, za katere je 'čisto' ljubezensko čustvovanje neke vrste moteč element. Žal na takih interesnih pricipih temlji večina  partnerskih odnosov in celo  družin, najbolj učinkovito pa je za ohranjanje svojega občestva ritualiko krivde in odpuščanja razvila cerkev, ki je ljubezen iz svojih templjev na tak način tud odtujila.

Še nekaj moram na koncu poudart: nočem, da izpade,  kot da hrošč v božjem programu v tem, da se iz odnosa izloč vsak interes, tko kot sva midva razrešila odnos s fotrom. Bližnjica v božjem programu je v tem, da spoznaš, da  je edin interes ljubezen, ki se ne rab skoz prav nobenga drugega potrjevat, če ta a priori deluje proti njej.    

Kdor ima namen odpustiti....odpusti.

se ne sprašuje, zakaj...
se ne sprašuje, kako...
se ne sprašuje, zakaj...
se ne sprašuje, kdaj...

samo sprejme in odpusti...


Če se sprašujem, potem še zgleda ni moj namen, da bi odpustil...

Quote:

Sem pobrskal po spominu, od kje sem se spomnil te povezave, točno te, ki te zanima...

Spomnim se enega filma, še iz časov pred knjigami Sanje Rozman... Ne vem tudi, ali je bil posnet po resnični zgodbi ali ne. Prikazuje dvojno življene spodobne in urejene ženske srednjih let, ki skrbi za svojega nekajletnega sina, hodi v službo, obiskuje svojega ostarelega očeta, obiskuje psihiatra, živi skrivno dvojno življenje "ženske na klic" in ima obenem ljubezensko zvezo z moškim, ki jo očitno res ljubi.

Film se konča s prizorom njenega spominjanja spolne zlorabe s strani njenega očeta, ki jo je tako močno zanikala, da jo je pozabila. Šele ko poveže ta spomin in posledice tega dogodka, ki se očitno kažejo z begom v skrivno dvojno življenje, lahko prekine s tem, do takrat tudi sebi, nerazumljivim početjem. Prekine tudi svojo trenutno ljubezensko zvezo, sklene, da bo kot mati bolj poskušala poskrbeti za otroka in se odseliti iz kraja, v katerem živi. Zadnji kader prikazuje, kako v avto, s katerim bosta s sinom odpotovala, nosi svojo prtljago.

Film sem videl na televiziji, žal pa se ne spomnim naslova.

Evo mene… Sem vam nekaj obljubila, da vam povem, ko bom prepričana v to. In zdaj sem…

Gape – si imel prav. Odpuščanje je že bilo v mojem srcu, le vedela še nisem. Hvala ti!

Bp – zdaj vem, kaj je bilo tisto v mojem srcu, preko česar nisem mogla stopiti ali zaradi česar še nisem mogla vedeti, da odpuščanje v mojem srcu v bistvu že je. Hvala tudi tebi.

Tisti manjkajoči košček v moji sestavljanki, tisto piko na i, pa sem našla preko tele zgodbice:

»Vsak odnos med dvema človekoma se stke znotraj neizprosnih meja časa in okoliščin, v katerih živita. Čas ureja naše ponovne združitve tako mojstrsko, da mu celo čudež prostovoljnega odpuščanja ne more do živega. Čas ne dovoli, da bi z nekom spet zaživeli, kot da se med konfliktom in odpuščanjem ni nič zgodilo. Medtem smo se osebnostno spremenili, sprejeli nove vloge v družbi in medčloveških odnosih. Zaradi stvari, ki se nakopičijo v času med konfliktom in odpuščanjem, je včasih zelo malo možnosti, da se resnično pobotamo. Vsega nekdanjega življenja ne moremo povrniti. Odpustimo in se spet najdemo pod pogoji, ki nam jih ponujajo čas in okoliščine.

Primer? Med naštetimi sem izbrala takšnega, ki je povezan s spolno zlorabo očeta nad otrokom, da ostanemo tudi tukaj v »kontekstu«.

Čudovita ženska se muči, da bi odpustila očetu in si želi, da bi se spet pobotala. Oče je fundamentalistični pridigar, ki zna za vsako najmanjše dejanje vsakega človeka povedati, ali je dobro ali slabo. Razglaša sodbe jeznega vsemogočnega boga ob vsakem kršenju njegovih pravil. Poti, po katerih stopa, so zelo ozke in vrata so vedno na pravem mestu. Vseeno pa je hčerko v rosnih letih spolno zlorabljal. Prepričeval jo je, da oče, ki živi blizu boga, ne more delati nič slabega. Deklica je pri sedemnajstih odšla od doma, da bi se ga rešila. Prisegla si je, da noče biti nikoli več v njegovi bližini.

Po petnajstih letih odtujenosti se je osvobodila svojega sovraštva in želi, da bi ji bil spet oče. Ve pa, da ga ne more sprejeti nazaj v svoje življenje tako, kot se majhna punčka razveseli očeta, ko pride domov. Ne more biti več njegov otrok.

Njuni vlogi bosta zdaj zamenjani. Morda bo ona morala skrbeti zanj in dovoliti, da bo on njen otrok. Vsekakor pa se ji ne bo izpolnila njena največja želja: da bi mu spet zlezla v naročje, se naslonila na njegove močne roke in pri njem našla ljubezen, ki jo je nekoč izdal, ko jo je izrabil za kruto zlorabljanje. Če se bosta sploh še lahko kdaj zbližala, ve, da ji ponovno srečanje ne bo moglo vrniti izgubljenega otroštva…

Visoko umetnost ljubezni torej izvajamo znotraj okvirov novega časa in kraja. Celimo rane iz boleče preteklosti, a na to celjenje vplivajo stvari, ki so se nam zgodile v času od konflikta. Začnemo znova, ne tam, kjer smo nekoč bili ali kjer bi radi bili, ampak smo tam, kjer smo, in s tistim, ki nam je v dosegu rok.

Večina naših mater in očetov je bila navadnih ljudi z običajnimi slabostmi. Za to, da jim je težko odpustiti, ni treba, da so bili pobesneli divjaki. Tudi moralno neoporečnim staršem, ki niso mogli ljubiti svojih otrok na tisti pravi način, je včasih enako težko odpustiti kot tistim, ki so zlorabljali.

Vseeno torej, ali nas je pretepal vročekrvni oče, ali pa pri hladni materi nismo našli varnega zatočišča – včasih jim je težko odpustiti. Starši nikoli niso bogovi, le redke matere so kot svetnice in komaj kateri oče zasluži, da bi ga malikovali. Tudi idealni starši so v najboljšem primeru prijazni ljudje, prijazni ljudje pa marsikdaj nehote in nevede naredijo kaj krutega.

Ne boste ogrozili temeljev življenja, če boste priznali, da je bil oče krut do vas in da se mama ni ukvarjala z vami. Včasih si želimo, da na starših ne bi bilo niti sence nepopolnosti in sami sebi se zdimo malce pokvarjeni, če dovolimo, da sence potemnijo naše spomine nanje. Če jim odpustimo, moramo namreč najprej priznati njihov »greh« in jih morda celo sovražiti. Skorajda vsi starši imajo kakšen madež. In sovraštvo ne izniči ljubezni, svoje starše lahko še vedno ljubimo tako, kot včasih, če jim odpustimo tisti njihov del, s katerim so prizadeli nas.«

Priznati in globoko v srcu sprejeti sem morala torej samo še to, da si tiste močne želje otroka v meni ne bom mogla nikoli izpolniti…

m.

Dalajlama je rekel nekako takole:

Če imamo dober spomin, se bomo vedno spominjali preteklih dogodkov. Toda, naša izbira je, s kakšnimi čustvi se jih bomo spominjali...

titud wrote on 23.09.2002 at 10:09:33:


Khm, titud… Si spregledal tole:

Miska wrote on 23.09.2002 at 08:47:18:


S tistim, da se nam vse zgodi z nekim namenom (ki ga prepoznamo, ali pa ne), pa se močno strinjam…

m.

titud wrote on 23.09.2002 at 11:31:47:

Hehe, titud… Glede tegale se ne strinjava že od samega začetka tele debate… Ampak, OK – spoštujem tvoje mnenje. Moje mnenje pa še vedno ostaja enako - da edinole s tistim pravim odpuščanjem lahko dosežeš tisti notranji mir v srcu in šele po tistem pravem odpuščanju si zmožen ponovno iskreno objeti človeka, ki te je nehote in nevede prizadel in ti nehote in nevede zasekal globoko rano v tvojem srcu…

m.

...bi prej rekla da je odpuščanje slovo od bolečine. Spet odvisno od tega koliko globoke so rane in kdaj so nastale ...
Iluzije so posledica bolečine, nujne za čustveno preživetje ...