Quote:Ali vsaj velika večina nas, ki moramo to pravo odpuščanje še najti… Ker takrat, ko ga najdemo in ko odpustimo ne samo samim sebi, takrat, ko lahko odpustimo prav vsem, ki so nas v življenju zelo hudo prizadeli, šele takrat smo tam… Kjer je en sam mir. Kjer ni več nobene zamere.
Ja, verjetno smo vsi na tej poti. Ampak je še dolga, po moje... Ker smo samo ljudje. Ker kakor pravijo, "Odpustiš lahko, pozabit ne moreš..." Morda pa od sebe zahtevaš preveč in nimaš miru ravno zaradi tega...
Odpuščanja se po moje ne da izsiliti. Ne od sebe, ne od drugih. Ne do sebe, ne do drugih. Po moje ga je mogoče, kot sem že napisal, samo "doživeti", oziroma dočakati, kar si ugotovila že sama. Če se ne vrtiš v kakšnem začaranem krogu in preveč ne gledaš nazaj, ampak greš naprej po svoji poti, kot je napisal Edi. Ja, ali kot je napisal gape:
Quote:"pomoje pa je, samo ti (še) ne veš ... k boš vedla pa bo ..."
Ali pa, tokrat presenetljivo neposredno, vsaj zame, čestitke za tole, titud:
Quote:Kar se staršev tiče, bom jest imel svojega fotra zmerom za enga neporavljivga egostia, ki mu ni dobr poti križat, če ne te hitr za svoje interese ponuca. Me je ene parkrat fino na cedilu pustu, pa ne čutm nobene potrebe po tem, da bi mu moral kaj odpuščat al pa on men. Ga mam čist rad, mava zmeraj bolj en sentimetalen odnos, bi lahko kup stvari drug drugmu očitala, pa govoriva o zdravju pa vremenu pa se mava kljub temu fajn. Nč krivde, nč odpuščanja, ker za odns tega preprosto ne rabva. Se vsi čudjo, kako to, kdaj bo komu kaj ven butlno, ampak je bil že skor na smrtni postli pa niti pod razno ni blo potrebe o kakšni krivdi pa odpuščanju govort.
Titud, če boš tole bral... Nekaj takega kot si napisal - jstud.
Quote:Ostanem pri tem otroku, torej. Moje vprašanje, Ponočnjak je bilo: otrok je odrasel in je sam s sabo že razčistil. Prepoznal in ozavestil. In pogledal na stvari tako, kot je treba. In sam sebi odpustil. In na razumski podlagi je odpustil tudi svojim staršem. Edinole, kar mu še manjka, je to, da bi svojim staršem odpustil tudi v svojem srcu. Da bi šel lahko k njim, jima segel v roke, ju lahko iskreno pogledal v oči in jima iskreno rekel: rad vaju imam… Tole meni manjka v moji sestavljanki… Ker največ, česar zmoremo, je to, da se sicer s svojimi starši lahko soočimo (po rani v temle primeru je po mojem mnenju že to izredno težko), vendar v nas v tistem trenutku soočenja s starši ni tistega miru.
Zase lahko rečem, da sem opazil, da sem svoja starša začel bolj z odprtim srcem sprejemat takrat, ko sem začel tako sprejemat sebe.
Kot vidiš, vsak ima malo drugačen odgovor. Ker, vsak ima svojo zgodbo.
Quote:Ni tiste ljubezni, ni tiste želje po objemu, ni tiste želje po bližini…
Kaj pa na drugi strani? Pri starših? Kaj pa, če bi se ponovil enak nesporazum kot prvič? Morda pa zato ni tiste želje...
Quote:In to je tisto, kar me je na samem začetku zanimalo… Ker to se da po mojem mnenju doseči edinole s temi tako težko dosegljivimi »čudežnimi očmi«…
Možno. Ob tvojem iskanju "čudežnih oči" sem se spet spomnil na misel filozofa Michela Foucaulta, ki je v eni knjigi napisal: "Ne bi iskal, če ne bi že našel."
Že zato, ker si tako vztrajno postavljaš ta vprašanja, pa čeprav se ti morda zdajle zdijo "blodnje", se mi zdi, da si na pravi poti. Hvala ti zanje. In tudi "zmučila", vsaj zase lahko rečem, nas nisi. Napor, ki ga doživljamo kot smiseln, ni mučenje. Mene ta vprašanja tudi velikokrat matrajo in so me vsi tile odgovori kar malo pomirili. In zdajle grem lahko mirne duše spat.
Pa srečno!
Home
Pages: 
