...bi prej rekla da je odpuščanje slovo od bolečine. Spet odvisno od tega koliko globoke so rane in kdaj so nastale ...
Iluzije so posledica bolečine, nujne za čustveno preživetje ...

Mater, dons nam pa lavfa.

Jaz sem si iz knjige morda še najbolj zapomnil tale del, ki govori o nečem, o čemer je bilo v nekaterih temah že precej povedanega. Pa še enkrat.

V prvih letih življenja gre človek v svojem razvoju čez neko obdobje, v kate000000rem se mu lahko zgodi tole:

"Strah, ki ga čuti otrok, ko se boji, da ga bodo starši zapustili, je v primerjavi s strahom odraslega nekaj čisto drugega. Psihologi ga imenujejo separacijski strah ali osnovna anksioznost. To je vseprežemajoči občutek tesnobe in panike, ki leže na dušo kot temen oblak in ne dovoli, da bi mislil na karkoli drugega."

"Ta strah je tako močan, da otroka povsem prevzame, tako da neha razvijati svoje potenciale in se posveti izdelavi strategij, kako bi strah obvladal. Ne more tako kot odrasli enostavno ljubiti ali ne ljubiti, verjeti ali dvomiti, izražati svojih želja ali protestirati proti željam drugih. Od drugih ljudi je odvisen, zato jih mora na nek način navezati nase, obvladati odnose z njimi, da bodo skrbeli zanj, ali pa na nek drug način zastaviti svoj odnos do sveta, da bosta strah in bolečina obvladljiva."

"Kaj je to v okolju, v družinah, kar na otroka tako škodljivo deluje? Raziskave kažejo, da so motene družine tiste, v katerih starši zlorabljajo alkohol, mamila, zdravila, ki vplivajo na vedenje, prisilne oblike vedenja kot na primer bolestna zasvojenost z delom, hrano, seksualnimi avanturami, kjer prihaja do telesnega nasilja ali izsiljevanja ter iger moči med staršema, ali tam, kjer starša psihično nista sposobna vzpostaviti primernega odnosa do otrok."

Spet je bila omenjena odvisnost. Da ne bi bilo spet nesporazuma... Tudi življenja potnikov so npr., med poletom odvisna od tega, ali bo pilot opravil svoj posel, tako kot je treba, ali ne. Ampak, ko pristanejo, izstopijo in gredo dalje po svoje.

Pri zasvojencih pa se zdi, kot da bi tudi potem, ko odrastejo, če nadaljujem primerjavo s prej omenjenimi potniki, potem, ko je avion že pristal in so že izkoristili svojo karto, kar obsedeli in bi tudi potem, ko bi pilot in stevardese odkorakali iz aviona, kar čakali na naslednjo posadko. Ne poznam kompanije, pri kateri bi bilo to možno...

Teža grozljivega občutka odvisnosti, ki straši zasvojenca, je po moje veliko odvisna od tega, kako zgodaj, v katerem od prvih let življenja se je zaradi zgoraj omenjenih okoliščin začel upirati času, ki teče in svojemu odraščanju, ki gre, vsaj fizično in v drugih pogledih, naprej, če on hoče ali ne.

Marie-Louise von Franz, Jungova učenka, v knjigi Puer Aeternus razlaga, da tak človek, tudi potem ko odraste, v odnosih in zvezah goji "otročja pričakovanja". Tistega pač, za kar je bil prikrajšan. Če hoče, zdaj že na videz odrasel človek, odrasti tudi v tem pogledu, mora na točki, kjer se je ustavil, takrat, ko poskuša narediti korak naprej, prenesti pogled na to, da ta pričakovanja takrat neznosno trpijo. Zasvojenci tega ne zmorejo.

Zanimivo, tole odpuščanje.
A čas sam ni zdravilo? Kot v "čas celi vse rane?"
Potem je iluzija še vedno včasih tudi samo anestetik.
Pa so tudi anestetiki koristni oz. zdravila, lahko preprečijo kakšen šok ali pa kakšno drugo nenavadno stanje in pa trpljenje.
Po mojem je odpuščanje najboljše zdravilo. Pa saj je to vedel že Jezus.