Evo mene… Sem vam nekaj obljubila, da vam povem, ko bom prepričana v to. In zdaj sem…
Gape – si imel prav. Odpuščanje je že bilo v mojem srcu, le vedela še nisem. Hvala ti!
Bp – zdaj vem, kaj je bilo tisto v mojem srcu, preko česar nisem mogla stopiti ali zaradi česar še nisem mogla vedeti, da odpuščanje v mojem srcu v bistvu že je. Hvala tudi tebi.
Tisti manjkajoči košček v moji sestavljanki, tisto piko na i, pa sem našla preko tele zgodbice:
»Vsak odnos med dvema človekoma se stke znotraj neizprosnih meja časa in okoliščin, v katerih živita. Čas ureja naše ponovne združitve tako mojstrsko, da mu celo čudež prostovoljnega odpuščanja ne more do živega. Čas ne dovoli, da bi z nekom spet zaživeli, kot da se med konfliktom in odpuščanjem ni nič zgodilo. Medtem smo se osebnostno spremenili, sprejeli nove vloge v družbi in medčloveških odnosih. Zaradi stvari, ki se nakopičijo v času med konfliktom in odpuščanjem, je včasih zelo malo možnosti, da se resnično pobotamo. Vsega nekdanjega življenja ne moremo povrniti. Odpustimo in se spet najdemo pod pogoji, ki nam jih ponujajo čas in okoliščine.
Primer? Med naštetimi sem izbrala takšnega, ki je povezan s spolno zlorabo očeta nad otrokom, da ostanemo tudi tukaj v »kontekstu«.

Čudovita ženska se muči, da bi odpustila očetu in si želi, da bi se spet pobotala. Oče je fundamentalistični pridigar, ki zna za vsako najmanjše dejanje vsakega človeka povedati, ali je dobro ali slabo. Razglaša sodbe jeznega vsemogočnega boga ob vsakem kršenju njegovih pravil. Poti, po katerih stopa, so zelo ozke in vrata so vedno na pravem mestu. Vseeno pa je hčerko v rosnih letih spolno zlorabljal. Prepričeval jo je, da oče, ki živi blizu boga, ne more delati nič slabega. Deklica je pri sedemnajstih odšla od doma, da bi se ga rešila. Prisegla si je, da noče biti nikoli več v njegovi bližini.
Po petnajstih letih odtujenosti se je osvobodila svojega sovraštva in želi, da bi ji bil spet oče. Ve pa, da ga ne more sprejeti nazaj v svoje življenje tako, kot se majhna punčka razveseli očeta, ko pride domov. Ne more biti več njegov otrok.
Njuni vlogi bosta zdaj zamenjani. Morda bo ona morala skrbeti zanj in dovoliti, da bo on njen otrok.
Vsekakor pa se ji ne bo izpolnila njena največja želja: da bi mu spet zlezla v naročje, se naslonila na njegove močne roke in pri njem našla ljubezen, ki jo je nekoč izdal, ko jo je izrabil za kruto zlorabljanje.
Če se bosta sploh še lahko kdaj zbližala, ve, da ji ponovno srečanje ne bo moglo vrniti izgubljenega otroštva…Visoko umetnost ljubezni torej izvajamo znotraj okvirov novega časa in kraja. Celimo rane iz boleče preteklosti, a na to celjenje vplivajo stvari, ki so se nam zgodile v času od konflikta. Začnemo znova, ne tam, kjer smo nekoč bili ali kjer bi radi bili, ampak smo tam, kjer smo, in s tistim, ki nam je v dosegu rok.
Večina naših mater in očetov je bila navadnih ljudi z običajnimi slabostmi. Za to, da jim je težko odpustiti, ni treba, da so bili pobesneli divjaki. Tudi moralno neoporečnim staršem, ki niso mogli ljubiti svojih otrok na tisti pravi način, je včasih enako težko odpustiti kot tistim, ki so zlorabljali.
Vseeno torej, ali nas je pretepal vročekrvni oče, ali pa pri hladni materi nismo našli varnega zatočišča – včasih jim je težko odpustiti. Starši nikoli niso bogovi, le redke matere so kot svetnice in komaj kateri oče zasluži, da bi ga malikovali. Tudi idealni starši so v najboljšem primeru prijazni ljudje, prijazni ljudje pa marsikdaj nehote in nevede naredijo kaj krutega.
Ne boste ogrozili temeljev življenja, če boste priznali, da je bil oče krut do vas in da se mama ni ukvarjala z vami. Včasih si želimo, da na starših ne bi bilo niti sence nepopolnosti in sami sebi se zdimo malce pokvarjeni, če dovolimo, da sence potemnijo naše spomine nanje. Če jim odpustimo, moramo namreč najprej priznati njihov »greh« in jih morda celo sovražiti. Skorajda vsi starši imajo kakšen madež. In sovraštvo ne izniči ljubezni, svoje starše lahko še vedno ljubimo tako, kot včasih, če jim odpustimo tisti njihov del, s katerim so prizadeli nas.«
Priznati in globoko v srcu sprejeti sem morala torej samo še to, da si tiste močne želje otroka v meni ne bom mogla nikoli izpolniti…
m.