Obstaja tudi rek o metaforah. Namreč, da vsaka primerjava šepa.

ARS wrote on 28.09.2002 at 08:53:03:

Prideš k peku, je treba plačat in se spomniš, da si pozabil denar. Mu poveš: "Čas je denar, pa bi plačal kar s časom...  

hmm, jaz moram rect, da tegale "verbalnega diskurza" ne razumem najbolje.

kaj ni metafora, ko nek pomen, predmet, misel, stanje, ....obleces v druge besede; ko jo primerjas
z necim drugim, jo (po)spravis v prispodobo, podobo necesa drugega, tako, da lahko - vsaj vecinoma - kljub temu vsi razumemo, kaj imas v mislih ??  

verjetno si res imela v mislih sugestije, vzorce,  ki kreirajo našo realnost (kot pravi gape)

pa saj ni najpomembneje, kako zadevo imenujemo ("what's in a name? that which we call a rose by any other name would smell as sweet!"

ce prav razumem tole temo lahko rečem tole:
jaz verjamem, da je res oboje - da je moc nasih misli res lahko neskoncno (skoraj strasljivo) velika, da pa zal ni vedno vse odvisno od nas, od tega kako mocno verjamemo, kaj naredimo, kaj si zelimo...

je že res, da se pogosto zgodi, da sele čez čas (mesece, leta...) ugotovimo, zakaj se je nekaj v nasem zivljenju zgodilo tako, kot se je  (ceprav smo verjeli in zeleli drugace). da je bilo prav.

vsaj moje izkusnje kazejo, da ne vem vedno najbolje, kaj je zame dobro, kaj meni pripada, kaj mi koristi.

in - vsaj doslej - ce se ne predramim sama (da moram naprej, da moram preseči vzorec, ki ga živim, ker mi je pretesen, neustrezen),  ce ne upam, ne zmorem - me neka nerazlozljiva rokica Usode (karkoli bi lahko pisalo namesto te besede:) vrže ob tla z vso mocjo, da se zbudim...ce ne naredim sama ..naredi zivljenje zame...pa si za to ne pripisujem zaslug...ker v tistem trenutku obicajno ne verjamem, da je tako  prav...




PS: ce je lahko besedicenje intelektualno onaniranje .....je potem dialog lahko intelektualni spolni akt?

ma ARS - saj ne da ti ne bi hotela verjet - tega o kreiranju svoje lastne realnosti - ampak, kaj nismo vsi del tega sveta, neke skupne, pogosto krute in nelepe realnosti.

kaj se res lahko izločiš iz nje? in verjameš, da je res le tisto, kar želiš in ustvariš sama?

Julija wrote on 29.09.2002 at 19:03:43:

Mislim, da ne gre za to, ali se lahko izločiš iz "eksterne" realnosti ali ne, temveč bolj za sprejemanje česarkoli, pozornost, zavedanje in popolno prevzemanje odgovornosti za svojo lastno realnost ...
Morda bi bilo zanimivo odrpret en topic na tole, ampak tak, bolj izkustven kot teoretičen.  ???

Se mi zdi, da je bil Akvinski tisti, katerega "molitvico" so tudi AA-jevci za svojo vzeli, pa še kdo:

"Bog, nakloni mi spokojnost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim kar morem, in modrost, da sprevidim razliko."

Metafora kot osnovni gradnik razumevanja sveta
Če ne zakompliciram tegale preveč, si vse komplicirane koncepte razlagamo s tistimi, ki so nam bližje in bolj domači, tako nekako kot v prejšnjem primeru o razpravi o argumentu in boju. Vedno z uporabo metafor, oz. metonimij. In to rekurzivno, tja do konca, kjer metafor več ne rabimo, to pa je nekje pri našem telesu, naših interakcijah s fizičnim okoljem in pri interakcijah z drugimi ljudmi v okviru kulture.

Če pa bi bolj kompliciral, bi verjetno še napisal, da je ena ciljna domena navadno definirana z več izvornimi domenami, ki morajo biti med sabo vsaj delno koherentne.

Pri določenih besedah, kategorijah, naprimer pri ljubezni, je lahko praktično celotna definicija kategorije metaforična.

Metafore so precej več kot pa samo orodje pesnikov, pisateljev, zapeljivcev in podobnih posebnežev. Metafore so orodje, s katerimi ustvarjamo nove pomene, so tista luč, s katero lahko pesnik posveti na neko že znano reč, ki pa se v tej osvetlitvi nenadoma zasveti in je videti popolnoma drugače, kot je bila videti prej. Pa tega ne počnejo samo pesniki, ampak to počnemo vsi, ko se srečamo z nečim, kar nam je neznano. Poskusimo si to razložiti s tistim, kar nam je znano. In pri tem navadno uporabimo nekaj metafor. Če nismo pesniki, potem navadno tistih bolj konvencionalnih, ali pa tudi ne.

Metafore po katerih živimo
Nekatere metafore, navadno konvencionalne, določajo marsikaj v našem življenju. Metafora razprava je boj, nam določa, kako se moramo vesti v debati, kako je treba reagirati in kaj je v debati pomembno. Skratka metafore niso samo izraz, ampak nekaj, kar lahko usmerja naše akcije in določa naše vedenje. Naj naštejem še nekaj pogosto uporabljanih metafor, ki zelo vplivajo na naše življenje ali pa na življenje ljudi okrog nas: Čas je denar, znanje je moč, znanost je nadzor nad naravo.

Škodljivost metafor
Za metaforo »čas je denar« bi težko lahko rekli, da je škodljiva, nasprotno koristna in potrebna, ko je treba nekomu razložiti, da lahko svoje življenje uredi, brez da bi se raztrgal ali zanemarjal svoje dolžnosti, če si določi prioritete in pa omejitve. Lahko pa preresno upoštevanje te metafore v življenju komu drugemu morda osiromaši življenje za marsikaj zanimivega, ker varčuje s časom, ki ga nameni drugim ljudem in ga poskuša čimbolj »koristno« izrabiti.

Idiosinkratične metafore, torej tiste, ki se jih nekdo spomni in niso del kulturnega okvirja, pa ni nujno, da opravijo koristno preslikavo med izvorno in ciljno domeno in lahko ustvarjajo zmedo ali pa pripeljejo nekoga v konflikt z drugimi ljudmi, ali pa celo z družbo. Metafora je škodljiva, kolikor preslikava izvorne domene v ciljno domeno ne ustreza realnemu svetu in življenju in na ta način ustvarjajo dodatno zmedo.

Energijske metafore
V zadnjem času se veliko govori o energijah, pretokih energij, medosebnih energijah, vzpostavljanju energetskih polj med dvema osebama in podobnim. Se mi zdi, da si poskušajo razlagat, da se njihovo razpoloženje obnaša po istih vzorcih kot energija. Skratka da uporabljajo metaforo »razpoloženje je energija«.

Z uporabo te metafore lahko potem rečejo, da ko so dobre volje, da so polni energije. Ali pa, ko niso ravno najbolje razpoloženi, da so se jim izpraznile baterije in da si morajo napolnit akumulatorje.

Tudi sam se odzivam na marsikaj pri sogovorniku, pa vendar se mi ne zdi, da gre pri tem za pretoke energije, saj se da marsičesa naučit recimo z nevrolingvističnim programirjanjem. Prav tako za spremembo mojega razpoloženja ni nujno obdobje počitka in mirovanja oz. polnenje baterij, saj se lahko spremeni zelo hitro, tako kot pri otrocih. Prav tako mi z mojo dobro voljo ni treba varčevat, ker bi s tem »porabil preveč energije«.

Energije so sicer lahko bergla pri pogovoru o razpoloženju, preveč resno pa jih ne gre jemat, se lahko zgodi, da namesto da bi pomagale pri razumevanju in razlagi tega, kako se spreminja moje razpoloženje, postanejo nekaj, kar usmerja moje življenje mimo mojih občutkov, čustev in razpoloženja. In zato se mi zdijo škodljive.

Zelo podobno, kot tovrstno intelektualno onaniranje.

lp bp

Matr, BP, a ti zmeri tko, na velik virtualno razpredeš? Se človk mal počasnej čez prebije, a hvala useen; pa vsem ž/m mnenjedajalcem tut. Ma, tko kot sem že zgoraj napisala, metafora je meni le stavek, ki je stvar interpretacije & "verjetja" posameznika vanjo; in ker se različno goreče (ne)strpno včasih pogovarjamo, sem se zaradi različnosti mnenj z nekom tut mal zaciklala. Kolkrat še!?!  

Quote:

Ponočnjak je na začetku zlo dobr sesul tistega o denarju, upam da bo tegale tut.
Ponočnjak, dej šeri še kakega, ki si ga verbalno podajamo, pa se sploh ne ustavimo ob njem; pa tvoj komentar, jasno!  

Sicer pa, n. pr. jaz si s pomočjo "zdravega razmerja" ne bom  ljubezni prav nič definirala kot norost ali bolezen (mimogrede, a te je kera tolk pičla, da si to napisu?), ampak bom skozi svoje okno pogledala to razmerje, da vidim, če je meni zdravo; če sploh.

In viš, pa bi spet lahko o tistem, da z metaforo lahko zgolj "oblačiš" in razlagaš svoje misli in pojmovanja, lahko pa jo hkrati tudi "živiš", in tako je/postane tvoj vzorec, ki kreira tvojo realnost ... dokler želiš. In ni omejitev, je le omejenost; lastna.

Ej, luštkano (a nej se u jezik zdej ugriznem?):
Rada bi popolnoma, v celoti, neozdravljivo zbolela za ljubeznijo; predvsem do same sebe.