nena
Guest
|
... Dragi prijatelji! Tale post so že brali na drugih forumih, dobila sem precej zelo enoznačnih odgovorov... Pa vendar... Več glav več ve.
Pred dvema mesecema sem se razšla s fantom, s katerim sva bila skupaj tri leta in pol, dobrih 11 mesecev pa sva živela skupaj - v njegovem stanovanju. Oba sva stara 27 let, jaz sem bila negovo prvo dekle in prva spolna izkušnja. On je po naravi molčeč, samozadosten, mnogokrat samotarski, brez pravih prijateljev in brez posebne želje, da bi jih imel. Že pred selitvijo k njemu sem malce oklevala, a sem se zanjo le odločila, da ugotovim, koliko je najina ljubezen pravzaprav vredna... Dve leti in pol pred selitvijo sva preživela v "vikend odnosu", pa čeprav sta najina domova oddaljena le dobrih 20 km in ni bilo posebnih razlogov za to, da bi se videla le ob koncih tedna, razen njegove potrebe po miru in po ustaljenem urniku, v katerega je na prvo mesto spadal fitnes, ki ga ni smel preskočiti... Skratka: preselila sem se k njemu. Ker je bila najina prejšnja zgodovina zaznamovana z njegovim strahom pred stalno bližino (ta ga je dušila), sem pristala na marsikatero pravilo igre: - nisem smela hoditi v isti fitnes klub kot on ((ker sem ga nekajkrat grdo pogledala, ko je buljil vsenaokoli - to verjetno res nibilo prav, namreč, da sem mu težila) kar sem končno sprejela kot ne tako zelo katastrofalno zahtevo - nekje pač človek mora biti popolnoma sam) - zatreti sem morala svojo željo po potovanjih in izletih po Sloveniji za konec tedna, ker to pač njega ni zanimalo - sprijaznila sem se, da greva vsak konec tedna vsak zase kolesarit, ker on pač noče kolesariti po ravnem - težko rečem, da je bilo utemeljeno njegovo mnenje, češ da mu ne dam dihati, ko pa je njegov dan bil videti nekako takole: zjutraj odhod v službo, po službi kosilo, ko je le redko spregovoril kako besedo z menoj, po kosilu počitek, ko je tako in tako gledal Tv, potem pa od 6h do 8h dve uri fitnessa, večerja, osebna higiena in spanec natanko ob desetih.. Če si me je slučajno zaželel, se je to imelo zgoditi med pol deseto in deseto, da ni zmotilo njegovega ritma spanca... Pogrešala sem skupne aktivnosti, čas, ki bi ga preživela skupaj, spontana crkljanja, bližino, pa sem vse odrinila s prepričevanjem same sebe, da tak pač je, da ne smem tiščati vanj, da se bo že sprostil... Ker sem vse to sprejela kot del njegovega karakterja, sem znala svoje nezadovoljstvo izraziti le tako, da sem sem in tja ljubosumno ponorela... In to je po njegovem razlog, zaradi katerega ne želi biti z menoj...Po vsakem takem izpadu me je metal iz stanovanja, grozil, da bom morala oditi, zaradi česar sem začela dobesedno hoditi po prstih... Začela sem verjeti, da je pravzaprav v resnici njegova hladnost posledica mojega ljubosumja.Na koncu je šel tako daleč, da me je žalil, poniževal, zmerjal, da sem grda (pa sem, mislim da, vse prej kot to), nezanimiva, da je zunaj še toliko lepših žensk in da ne gre z menoj na dopust samo zato, da bo lahko brez mojega ljubosumja gledal druge ženske... Seveda gre sam tudi v Mercator po kruh in mleko, saj tudi tam vidi veliko lepšega kot doma... Nikoli mi ni oprostil nobene pretekle napake. Ob novi napaki je na dan privlekel vse, kar sem napačnega počela tri leta nazaj... Ko sem se preselila k njemu, se je problem šele prav izostril in zaostril. Že od začetka sem bila v podrejenem položaju… Ko sem zasadila rože na balkonu, mi je podrobil, da to počnem zato, ker »markiram«. Takrat bi mi moralo biti jasno, da je čas za odhod, a ker sva se ravno nekaj dni pred tem sprla, sem opazko pripisala njegovi slabi volji. Upravičeni seveda, ker sem bila za prepir zaradi ljubosumja kriva sama… Spolno me je resnično zanemarjal. Raje se je zadovoljil s pornografijo, tudi takrat, ko bi lahko spal z menoj, celo najina spolnost je trpela na račun uporabe pornografskih materialov.Nisem zahojenka – razumem, da je pornografija nekaj normalnega, a da se zanjo raje odloči kot zame in da potrebuje vedno nove in nove materiale, to se mi je zdelo na meji bolnega. Seveda sem najprej pomislila, da sem za to kriva sama… Da se k pornografiji zateka, ker pri meni ne najde miru; da se tako sprošča. Skušala sem živeti s tem, čimmanj spraševati, obtoževati, ker se je to vedno slabo končalo… Pridobiti sem ga želela drugače, z urejanjem…Pa ni učinkovalo. Nikoli ni pohvalil mojega videza, nove obleke… Celo med vrsticami mi je prepovedal preveliko »razgaljenost«, ki ga je pri drugih ženskah sicer privlačila... In spet se krivim, da nisem imela pravice ljubosumno ponoreti, da sem njegovo grobost sprožila sama, da sem bila zares- kot pravi on- nasilen in zahteven psihopat... Mi lahko pri tem pomagate s svojim mnenjem? In- je kaj narobe z njegovim doživljanjem spolnosti??? Je to odvisnost od pornografije?
Opravičujem se za tako dolgo pismo in upam na odgovor. Veliko sončka! Nena
|