koruzni
pravis da v osnovi zacnes z energetskimi vajami..in to je temeljna osnova za karkoli naprej?

Super!! jaz hitro letim po tisto knjigo Practical giuide to past life memories, jo hitr prebrala,pa pogledala za 5 minut v ogledalo ali kozarec, po enem izmed njiju in 5 minutah sproščanja upam,da bom tko frčala po prejšnjih življenjih kot ti, da vidim svojo preteklost!! Uf se veselim,to bo še žurka

Tisto prej zgoraj o knjigi je bil sarkazem,pa nisi skapiral.  Ker verjetno imaš takole v par minutah že toliko razvite vse možne sposobnosti pa to in že toliko zaščite, da točno veš, kaj skapirati in kdaj česa ni dobro skapirati.  

Svašta. Očitno se bom še česa naučila. Druge plati življenja-namreč, da včasih pa vse gre neverjetno zlahka.  Res sem vedno mislila,da so nekateri nadarjeni za določene zadeve in da drugi niso. Da pa nekdo kar, kot bi mignil s prstom, zadene žebljico na glavico, pa pade v svet mistike pa onstranskih skrivnosti, kar tko! dobi vpogled v preteklost, to je pa zame u ibr posebno.  
Če je vse res, kar praviš, je to prav fenomenalno. NI mi smešno več, ne. (Samo kaj,ko se mi zdi še vedno prelepo,da bi blo lahko res:))  Pa recimo, da je resnica. Tvoja. Seveda to težko sprejmem, ker zase vem, da v vsem reees počasi napredujem, pol pa tud za druge mislim, da so v tem podobni in se glede na neznanje o teh stvareh upravičeno čudim, saj za take talente, kot si ti, pa res ne slišiš vsak dan...

marina wrote on 03.02.2005 at 23:00:41:


Heh, hvala za pohvale  

Čeprav poskusi razlikovati energetiko in regrese. Glede na načine kakor jih jaz izvajam sta to dve dokaj različni stvari. Kar se tiče energetike, že čelo leto vsako jutro izvajam vaje, se jebem z Oševo meditacijo, vpijem, skačem in oponašam nekaj kar bi bilo najbolj podobno obnašanju kakega šimpanza ter vsake toliko časa naredim energetsko seanso na katerem izmed mojih domačih.
In po enem letu sem še zmeraj med začetniki! Ego obrazcev in uma se še niti dotaknil nisem.
How about that?

In regresi? Na način kakor jih jaz izvajam, verjetno pa jih obstaja še najmanj milijon, ozemljevanje ni ravno potrebno. Dobrodošlo je, ni pa nujno. Gre pač samo in le za umiritev buče in telesa. In potlej ti buča sama servira slike in filme iz preteklosti. Ti samo mirno sediš, uživaš v predstavi in usmerjaš kanale oz. želje, kaj bi rad videl -rojstvo, smrt, svojo družino, otroke...

Skratka, nothing to it!

Tole o angelih za živali sprašujem, ker še vedno ne razumem ene situacije, ko sem imela 12 let.
Bila je pozna avgustovska noč. Sredi noči me vrže iz trdnega spanca občutek neznosne lahkosti telesa,nevidne izjemno ljubeče Svetlobe v moji sobi.Pogledam okoli, sicer ni bilo nikjer nikogar, toda jasno sem čutila prisotnost nečesa živega, zelo čutečega,pozivalo me je v tek, v šprintanje.
Mogoče je to smešno, toda skočla sem iz postelje, peresno lahka, vse bi storila za "Tisto nekaj", razumela sem hkratno,da sem "jim" zelo zelo pomembna, da me imajo zelo zelo radi, sama sem si zelo želela,da bi ostala z njimi v sobi, toda gnali so me iz sobe ven, tjavdan, čutila sem,da se zelo zelo mudi, pa da nikakor ne smejo predolgo ostat z mano kljub moji strašni želji, pa da gre za sekunde, prosila sem jih,da naj ostanejo tukaj,ko se vrnem, da sem zelo srečna, ker "so prišli" k meni in da mi je zelo žal, ker ne smem ostat z njimi, nimam vesti za to, jih bom kar ubogala! Od tiste miline in ljubezni, ki so mi jo dajali, bo se kar razjokala.Sploh me ni nič motilo, da ne vem, za kaj se gre. Naredila sem tako, kot sem bila naprošena.
Torej šprintam po stopnicah dol, v trdi temi, ura je bila 4 zjutraj, nisme vedela,kaj moram, samo to,da moram na kolo in šuuuuuus.
Babica se je zbudila in me ozmerjala, da jim delam sramoto, da bojo rekli,da sem zmešana.Pa sem premagala strah in je ne ubogala, "tisto" je bilo močnejše.
100 metrov stran od naše hiše na kolesu zaslišim zateglo mijavkanje mačjega mladička. Vrgla sem kolo v travo, preplezala ograjo in v temi sprva nisme našla ničesar. To je bilo v prostoru med dvema hišama, vsekakor privat prostor, toda na srečo so domačini spali. Vrnila sem se domov po svetilko in potem sem le našla zapuščen prazen vodnjak,od koder se je razlegalo doneče mijavkanje, prekrit s trhlimi deskami, globok je bil kakšne 2, 5 metra in notri je vekal mladiček. Padel je bil skozi luknjo med 2 deskama. Najprej sem jih zmetala stran in se menila z njim en čas. Iskala sem deske in mu jih molela navzdol, da bi se kakšne oprijel, a vse so bile prekratke,pa se je še bolj drl. Vrnila sem se domov še po kmečke grablje. Z eno roko sem se naslonila na rob vodnjaka, z drugo roko pa sem se do pol pasu nagnila navzdol in mu molela grablje navzdol. Sem vedela, da če zdaj ne bo pogruntal, kaj mu je storiti, da ne bo nikoli. Večkrat se je neuspešno zaganjal kvišku, potem pa mu je kooončno uspelo, da je skočil na grablje, na lesene robove in potem se je takoj pomiril, se mirno usedel  in utihnil.Počasi in previdno sem ga dvigala navzgor, ko mi je mirno sedel gor. Ko sem ga dvignila iz vodnjaka, mi je skočil na naročje, s tačkama me je objel okoli vratu in tako drl, da sem se zjokala tam, kakorkoli sem ga skušala stran, mi je skočil nazaj v naročje,ni me spustil približno 15 minut, tako da se je že danilo, mrak je prehajal v pol-mrak, misva sva še pa kar sedela skupaj. Potem sem preplezala ograjo, ga dala na dvorišče,saj nisem vedela, kje živi in čigav je, a očitno sem zadela in ga postavila na pravo dvorišče,  napotil se je proti mami in bratcem in sestricam, ki so hodili okoli mame po tistem dvorišču,mama je zgleda obupala in se naveličala sedenja ob vodnjaku. Muce so čakale na jutranje mleko, kmetje vstajajo ob tej uri in grejo molst krave, navada je taka, zjutraj in zvečer dobijo sveže mleko( in s tem gliste, zarad katerih so mačke nekoč največ umirale).
Tedaj sem se spomnila na "tisto nekaj", na Ljubezen, še vedno čisto telesno lahka sem zgrabla grablje in svetilko in sprintala nazaj na kolesu domov, počakajte me, ne me zapustit, ne še it, vse sem storila,kot sem morala,ali ste še vedno v moji sobi!!
Toda, ko sem prišla v sobo, se je vame usedla huda žalost.NIkjer več nikogar.Tako huda praznina, da je ni mogoče opisat.Takoj se je vame vrnila tista teža telesa, težka utrujenost.Spanec ni hotel priti. Danilo se je,a tema v sobi se je bila mnogo hujša od najbolj črne teme noči,ki jo je razsvetljevala še pred uro in pol ljubeča Svetloba.
Še danes ne vem, kdo so bili tisti, kdo me je poklical in zakaj so me takoj zapustili.Pa ko bi tako rada uživala v njihovi bližini, kot da se kopaš v tem filingu ljubljenosti.
Takoj sem si vse zapisala, točno na tak način. Podobnega doživetja nisem kasneje nikoli več imela.Če niso bili angeli,kdo je bil? Vsekakor nekdo iz druge strani.

dozdeva se mi, da ne obstaja nič zunanjega kot vodnik/angel - to smo mi sami, v centru svojega bitja. to je našemu razumo težko dojeti. pomoje res da obstajajo tudi zunanja energ.bitja. a zakaj bi človek rabil zunanjo pomoč, če v njem, v centru notranjosti prebiva vsa modrost univerzuma.
naš um nam daja vprašanja, višji jaz pa nam poraja odgovore. vsa vprašanja prebivajo v nas, le poslušat se treba in malo umirit um.
kolko vidim, ogromno jih je takih, ki so vezani na pomoč navzven. a če se bi odrekel zunanjem in sprejel vso odgovornost nase, začel delovat iz sebe, bi to pomenilo resnično tveganje in strah. a zelo odgovorno dejanje. jaz pravim, da nisem odgovoren nobenemu bogu, staršu ali komerkol, ogovoren sem edino zase, za svojo notranje bitje. z tem resnično pride svoboda/notranja moč, vajeti življenja vzameš v svojo roko. s tem nikol več ne morš krivit nobenega, neglede na to kaj se ti dogaja...