Quote:Vse v redu, dokler ti potem tvoje buče kdo ne poskuša nasilno tlačit v kakšen predalček, takrat pa je treba kaj naredit. Al pa malo počakat in zobe stiskat, če ne gre drugače.
Uf, bp… Se najprej dotaknem tegale tvojega drugega dela, s katerim se nikakor ne morem strinjati… Zobe stiskat, praviš? Pa zakaj, mi lahko razložiš, zakaj prosim? Zakaj trpeti, zakaj stiskati zobe?? Razen če v tem ne uživaš, tegale ne razumem… Drugače se mi zdi, nas je velika večina ljudi naravnanih ravno k temu, da se izognemo bolečini, da se izognemo trpljenju… Ne vem, no. Govoriš o nekem globljem odnosu, v katerem si? Hja, jaz bi rekla takole. Globlji, kot je odnos, bolj se želimo približati sočloveku. V tem primeru se prepredalčkamo (uf, kakšna beseda) – torej zamenjamo predalčke, v katere smo se dali mi sami (!), ampak o tem v nadaljevanju. Iz starih predalčkov skačemo v druge predalčke, ki si jih določamo sami in ki so nekako bližje osebi, s katero si želimo globljega odnosa. In to je pravilno in to je smiselno. Po mojem mnenju vsaj. Ampak! Ko pa to postane neka prisila… Hmm, ne vem, no… Nisem ravno prepričana, da ima to svoj smisel…
In zdaj nazaj k prvemu delu tega, kar si ti napisal in kar sem zgoraj citirala. Vse lepo in prav, vse krasno, fejst in fajn… Vse dokler:
Quote:Angel, jaz sem pa mnenja, da ti lahko predalčki v nekaterih situacijah kar pomagajo.
Ali iz tegale lahko zaključim, da ti sam sebe ne pustiš predalčkat, medtem ko si jemlješ vso pravico da ti predalčkaš druge? Uf, uf… Vem sicer, kako mi boš odgovoril. Kot si nadaljeval v temle postu. Da te ta predalček pripelje do nekih vrat, za katerimi stojiš samo ti… Ampak, bp… Pa do tistih vrat? Se ti ne zdi, da je tudi tisti predalček pred temi vrati subjektivne narave? Se ti ne zdi, da nikoli ne poznaš osebe tako dobro in da jo doživljaš na podlagi svojih izkušenj, svojega načina razmišljanja in jo ravno zaradi tega subjektivnega doživljanja spraviš v en, torej subjektiven predalček?? Uf, ne vem, no…
Če izhajam iz sebe, potem sem edinole jaz tista, ki si lahko dovolim predalčkat samo sebe… Mene predalčkat ne more nihče drug… Nihče me namreč ne pozna tako zelo globoko, da bi poznal tisto srčiko… Da bi poznal moje resnično bistvo… In vsakdo, ki me popredalčka, me popredalčka na osnovi njegovega doživljanja, na osnovi njegovih občutkov, na osnovi njegovih čustev in na osnovi njegovega načina razmišljanja… In iz popolnoma istih razlogov si tudi sama nikoli ne jemljem pravice, da nekoga popredalčkam… Vsakogar lahko le doživim ali začutim ali dojamem na osnovi lastnih občutkov in nikogar ne poznam dovolj dobro, da bi si kogarkoli dovolila spraviti v nek predalček…
Čeprav seveda nisem popolna, zato moram dodati, da se trudim, da ne predalčkam v največji možni meri. In seveda tudi zgrešim… Mi je »ušlo« že tudi tukaj, na tem forumu. Se spomnim, da me je nekaj motilo že takrat, ko sem pisala tisti svoj post, pa nisem vedela, kaj. Nekaj mi ni »štimalo« in nekaj bi želela spremeniti… Pa nisem vedela, kaj… Šele kasneje, ko sem svoj post že zdavnaj postala, sem ugotovila – hej, predalčkala si, etiketirala si… Pa nisem želela zbrisati… Naj ostane… Meni v opomin… Tiste osebe, ki sem ji takrat odgovarjala, pa se, hvala bogu, s tem nisem dotaknila… Vsaj reagirala ni na ta način…
m.
Home
Pages: 
