res je samo to, kar res čutiš in tudi z iskrenostjo je tako;
pot ki vodi človeka do večje iskrenosti je predvsem tista iz prakse in doživetja in manj teoretična in premišljena vnaprej; ljudje smo različnih začajev; večja iskrenost pa ne pomeni, biti si z nekom bližji kot z drugim, ampak predvsem dovoliti si raniti sebe in drugega; ljudje gradimo vse mogoče racionalne bariere iz strahu pred lastno ranljivostjo, ki pa jih vse naenkrat, v primeru hkratne čustvene odprtosti, lahko podre že majhna sapica;
laž je včasih lahko koristna (le v primeru, če imaš moč preprečiti večje zlo);
po moje je človeško, kadar si - če že si - brutalen z namenom; ker če žališ kar tako povprek, si en navaden butelj, ki ti je bližje pljuvanje po cesti namesto pozdrava;
kadar te nekdo užali s svojo iskrenostjo, imaš dolžnost, da mu to poveš (če ni totalen brutalen butelj, seveda); če pa z neiskrenostjo, pa je pravica predvsem na tvoji strani;
če nikogar nočeš prizadet, si ali preveč ranljiv ali pa premalo občutljiv
VSAK ČLOVEK JE ZASE SVET
ČUDEN, SVETAL IN LEP,
KOT ZVEZDA NA NEBU
VSAK TIHO ZORI, POČASI IN Z LETI...
...TAKO ŽIVIMO LJUDJE,
VSAK ZASE HITIMO K POGREBU
SVETLOBA SAMO NAS DRUŽI
KOT ZVEZDE NA NEBU;
VČASIH SO DALEČ POTI,
DA ROKA V ROKO NE SEŽE
A VČASIH PREBLIZU SO SI,
DA Z NOHTI LAHKO SRCE KDO DOSEŽE;
OD TEGA MENDA ČLOVEK UMRE,
OD TEGA Z NEBA SE ZVEZDA OSPE.
/iz pesmi Toneta Pavčka, naslova ne vem/
Angel!
Če je res, kar praviš, si še en prekleto temen angel in bi bilo dobro, da za začetek zamenjaš ime.

Ja, John, maš prav;
po nobeni zdravi logiki narave in družbe človek ne škoduje sebi, da bi delal dobro drugemu; dokazano tudi po sociobiloškem redukcionizmu vrste; (če je že logika zmota ???)