Miska wrote on 25.07.2002 at 14:41:39:

ok, sorry

Najpomembneje je, da odstranimo vse, kar bi lahko povzročilo, da bi se um umirajočega še bolj vznemiril, kot že je. Glavni cilj naše pomoči umirajočemu je, da ga pomirimo in za to obstaja mnogo načinov. Umirajočega, ki so mu duhovne veščine poznane, lahko, če ga spomnimo nanje, spodbudimo in zbudimo v njem čut zanje in celo naša prijazna mirnost lahko v umu umirajočega zbudi pokojno in sproščujoče stanje.

Smrt in umiranje omogočata zvezo med tibetanskim budizmom in izročilom moderne znanosti. Prepričan sem, da lahko veliko prispevata eden drugemu na ravni razumevanja in resnične dobrodejnosti.

Tenzin Gjatso, Njegova svetost XIV. dalajlama, 2. junija 1992

********

UVOD LAME ANAGARIKE GOVINDE

Mogoče je trditi, da nihče, ki ni umrl, ne more z avtoriteto govoriti o smrti; in ker se doslej očitno še nihče ni vrnil iz smrti, kako naj potem sploh kdo ve, kaj je smrt ali kaj se dogaja po njej?

Tibetanec bi odgovoril: »Ni enega samega človeka, pravzaprav enega samega živega bitja, ki se ne bi vrnilo iz smrti. Dejstvo je, da smo vsi že velikokrat umrli, preden smo prispeli v sedanjo utelesitev. In tisto, kar imenujemo rojstvo, je samo druga stran smrti, kot ena od dveh strani kovanca, ali kot vrata, ki jih, ko smo zunaj sobe, imenujemo »vhod« in »izhod«, ko smo v sobi.

Veliko bolj osupljivo je dejstvo, da se vsakdo ne spominja svoje prejšnje smrti in zaradi tega večina ljudi ne verjame, da obstaja predhodna smrt. Podobno temu se večina ljudi tudi ne spominja svojega nedavnega rojstva, pa vseeno ne dvomijo, da so se nedavno tega rodili. Pozabljajo, da je aktivno spominjanje samo manjši del naše normalne zavesti, a da naše podzavestno spominjanje zaznava in ohranja vsak pretekli vtis in izkustvo, čeprav se ga naš budni um ne zmore spomniti. So pa tudi ljudje, ki so, zahvaljujoč koncentraciji in drugim jogičnim vajam, sposobni, da podzavest dvignejo v območje diskriminativne (tj. razločujoče) zavesti in da z njeno pomočjo črpajo iz neizmernega bogastva podzavestnega spominjanja, v katerem so ohranjeni zapisi ne le o naših nekdanjih življenjih, ampak tudi o preteklosti naše rase, človeškega rodu in vseh predčloveških oblik življenja, če ne celo tistih o sami zavesti, ki je omogočila življenje v našem vesolju.

Če bi se s pomočjo kakšnega trika narave vrata posameznikove podzavesti nenadoma odprla, bi bil nepripravljen um preplavljen in uničen. Vsi posvečeni zato varujejo vrata podzavesti in jih skrivajo za zaveso skrivnosti in simbolov.

Zaradi tega je Bardo Thödol knjiga, podarjajoča osvoboditev iz vmesnega stanja med življenjem in vnovičnim rojstvom, ki ga dostojanstveni ljudje imenujejo smrt, spisana v skrivnem jeziku. To je knjiga, ki je zapečatena s sedmimi pečati tišine, a ne zaradi tega, da njeno spoznanje ne bi bilo dosegljivo neposvečenim, ampak zaradi tega, ker bi se njeno spoznanje lahko razumelo napak in bi tako lahko zavedal in ranila tiste, ki jo niso pripravljeni sprejeti. Toda napočil je čas, da se prelomijo pečati tišine, saj je človeški rod prišel do razpotja, na katerem se mora odločiti, ali se hoče zadovoljiti z zasužnjevanjem materialnega sveta ali pa bo stremel po zavladanju duhovnemu svetu, in sicer tako, da bo podjarmil svoje sebične želje in premagal omejitve, ki si jih je sam naložil.

Po tibetanskem izročilu je Brado Thödol eno tistih del Padma Sambhave, velikega guruja, ki je v 8.stoletju prišel iz Indije v Tibet in postal utemeljitelj tibetanskega budizma, lamaizma, ki so bila, ko so bila zapisana, skrita na izbranih mestih z namenom, da bi se ohranila za prihodnje rodove, in katera je treba odkriti svetu, ko bo za to dozorel čas. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, da so bile v začetku 9. stoletja, v času kralja Langdarme, ki je preganjal budizem, številne knjige iz najzgodnejšega obdobja tibetanskega budizma skrite pod skalami, v pečinah in na drugih težko dostopnih krajih, kar naj bi jih obvarovalo pred uničenjem. Ker so bili vsi pripadniki budističnega reda in njihovi somišljeniki pobiti ali pregnani iz Tibeta, je večina zakopanih spisov ostala tam, kjer so bili skriti. Mnogi od njih so bili v naslednjih stoletjih najdeni in postali so vzorec za tako imenovane terme (izraz je izpeljanka iz tibetanske besede ter in pomeni zaklad). Tisti, ki so našli te duhovne zaklade in tolmačili njihove nauke, pa so se imenovali tertöni, kar izhaja iz tibetanske besede gter bston in pomeni odkritelj zaklada.

Ob splošno razširjenih trditvah o tem, kaj je pripisati vplivu bönizma in česa ne, pa moramo biti previdni. Še zlasti, ker ne vemo natančno, kakšna so bila pred prihodom budizma učenja böna, čeprav lahko z gotovostjo predvidevamo, da so bila animistična in to tako, da so častila poduhovljene sile človeka in narave z namenom vzbujati spoštovanje in grozo. Znani so bili tudi obredi, ki so se izvajali v dobro in vodenje mrtvih. Takšne religiozne prakse najdemo skorajda v vseh zgodnjih civilizacijah; razširjene so bile tako v Indiji kot v Tibetu. Ta »animizem« prežema vse budistične spise; v njih ima vsako drevo ali log, vsak kraj svoje posebno božanstvo; in Buda je opisan, kako razpravlja z bogovi in drugimi duhovnimi bitji, ki naseljujejo zemljo in onostranstvo, kot da je to najbolj vsakdanji dogodek. Samo popolnoma intelektualiziran in zahodnjaški budizem, ki poskuša racionalno miselno vsebino budizma ločiti od njegovih globokih mitoloških elementov, zmore zanikati to animistično ozadje, s tem pa zanika tudi metafizične temelje samega budizma.

Budistični univerzum je živ in dejaven; v njem ni prostora za inertno materijo in gole mehanizme. Še več, budist je pozoren na vse možne oblike eksistence in vse vidike stvarnosti. Če so nam poznana zastrašujoča videnja, ki so obkrožala Budo v noči, preden je doživel Razsvetljenje, ni nikakršne potrebe, da iščemo in raziskujemo vplive böna z vidika pošasti z živalskimi glavami, ki so privrele iz brezna podzavestnega uma v smrtni uri ali pa v videnjih globokoumnega razmišljanja. Srd prinaša božanstva, demoni v živalskih podobah in bogovi v demonskih preoblekah so prav toliko prisotni v indijski kot v tibetanski tradiciji. Kljub splošno razširjeni uporabi, v kateri se Bardo Thödol povezuje z obredi smrti – in v tem je verjetno edini razberljivi vpliv böna, ki ga je vredno raziskovati – sta osrednja ideja in globoki simbolizem Bardo Thödol prvinsko budistična.

Tibetanci so si na vso moč prizadevali, da so svoje spise očistili napak in nebudističnih dodatkov ter s tem zagotovili pravilnost in verodostojnost svojega izročila. Ker so že prvi tibetanski prevajalci in pionirji dharme določili pravila prevajanja sanskrtskih besedil in ustrezno tibetansko izrazoslovje, je bilo prevajalcem izrecno prepovedano kovati nove izraze. Kadar se temu nikakor niso mogli izogniti, so morali sporno besedo ali izraz predložiti posebnemu razsodišču, Sodišču blagoslovljenega nauka, ki je delovalo pod okriljem kraljeve palače. Prevod tantričnih spisov se je lahko začel samo z dovoljenjem kralja. Takšno odredbo je prvi izdal kralj Ti de Song cen, ki je vladal med letoma 817 in 836. Od tedaj jo upoštevajo vsi tibetanski prevajalci.

Z uporabo lesenih plošč za tiskanje so morali biti uvedeni podobni varnostni ukrepi ne samo za prevode, ampak za vso literaturo. Postalo je pravilo, da ne sme biti izdana niti ena verska knjiga, ne da bi dobila dovoljenje najvišjih duhovnih avtoritet. Te so imenovale posebno usposobljene bralce – preverjevalce in učenjake – da bi se tako izognili napačnemu prenašanju ali nepooblaščenemu dodajanju. Ti postopki pa niso bili v nasprotju z različnostjo interpretacij priznanih učenjakov in njihovih učiteljev. Osnovni namen je bil preprečiti degeneracijo uveljavljenega izročila in to bodisi zaradi malomarnosti bodisi zaradi neznanja neusposobljenih prepisovalcev in tolmačev.

Zaradi takih preverjanj vsebujejo avtorizirani ročni tiski kar najbolj verodostojne različice obče sprejetih in potrjenih tradicionalnih svetih spisov. Toda tudi z roko napisane knjige, četudi je v njih včasih najti pravopisne in druge napake, ki so jih zagrešili prepisovalci, s čimer so izkazali svoje pomanjkljivo znanje arhaičnega ali klasičnega jezika, v katerem je bilo besedilo napisano, so vseeno dragocene, zlasti, če se vračajo na izvirne zapise, starejše od tistih, na katere se sklicujejo zapisi na lesenih ploščah, ali če predstavljajo neko manj razširjeno in poznano izročilo, ki ga je guru prenašal z ene generacije na drugo, na svojega učenca, čelo.

Če opozarjamo na posamezne razlike med uradno sprejeto verzijo Bardo Thödola, zapisano na lesenih ploščah, in ono v rokopisni obliki, na podlagi katere je nastal prevod lame Kazi Dava Samdupa v angleščino, tega ne delamo zato, da bi postavili pod vprašaj pristnost samega rokopisa, ampak le zategadelj, da bi osvetlili nekatere pomembnejše točke budističnega izročila, ki vodijo h globljemu razumevanju in to ne le z zgodovinskega, ampak tudi z duhovnega stališča. Prav zaradi duhovnega vidika je knjiga za veliko večino bralcev tako pomembna.

Vsa ta stanja zavesti so natančno popisana v Izvirnih stihih šestih Bardov, ki skupaj s Stezami dobrih želja sestavljajo izvirno jedro Bardo Thödola, krog katerega so se v obliki komentarjev skristalizirali prozni deli. To dokazuje, da imamo opraviti z življenjem samim in ne le s pogrebnimi molitvami za umrlim, na kar je bil Bardo Thödol omejen v kasnejših obdobjih. Bardo Thödol ne nagovarja le tistih, ki so soočeni s koncem svojega življenja, ali onih, ki so zelo blizu smrti, ampak tudi tiste, ki imajo pred seboj še mnoga leta inkarniranega (tj. utelešenega, človeškega) življenja in ki prvič doumevajo poln pomen svoje eksistence kot eksistence človeškega bitja. Biti rojen kot človeško bitje je privilegij, je učil Buda, ker to omogoča redko priložnost osvoboditve s pomočjo posameznikovega odločilnega napora skozi »preobrat v najglobljem domovanju zavesti«, kot uči Lankavatara Sutra.

V skladu s tem se Izvirni stihi šestih Bardov začenjajo z besedami:

»O sedaj, ko se Bardo življenja svita nad menoj, - potem, ko sem zavrgel brezbrižnost, ker ni več časa, da bi ga porabil za življenje, naj zbran stopim na pot poslušanja in globokoumnega razmišljanja; tako da zdaj, ko dobivam človeško utelesitev, ne bom tratil časa z nekoristnimi ovirami.«

Poslušanje, razmišljanje in meditiranje so tri stopnje učenja. Tibetanska beseda za poslušanje ali slišanje je thos in v tej zvezi, kot tudi v izrazu Thödol (thos grol), se ne sme poistovetiti z zgolj fizičnim čutilom sluha. To je razvidno tudi iz tibetanskega izraza njan thos, ki pomeni isto kot sankrtska beseda sravaka in se nanaša na učenca, še posebej na Budovega osebnega učenca, in ne na nekoga, ki je zgolj po naključju slišal Budovo učenje. Beseda se nanaša na tistega, ki je sprejel to učenje z vsem svojim srcem in si ga tako prilastil. Tako beseda poslušanje v tej zvezi pomeni slišanje z vsem srcem, to je z iskreno vero (sradha). To je prva stopnja učenja. Na drugi stopnji se ta intuitivni odnos spremeni v doumevanje s pomočjo razuma, medtem ko se na tretji stopnji učenčevo intuitivno kot tudi intelektualno doumevanje s pomočjo neposrednega izkustva preobrazita v živo resničnost. Tako intelektualno prepričanje preraste v duhovno gotovost, v spoznanje, v katerem je spoznavajoči eno s tistim, kar spoznava.

To visoko duhovno stanje je zagotovljeno z učenjem, ki ga izreka Bardo Thödol. Z njegovo pomočjo posvečeni učenec zavlada nad območjem smrti in, ker je sposoben dojemanja utvarne naravne smrti, se tako lahko osvobodi strahu. Utvarnost smrti prihaja iz posameznikove identifikacije z njegovo minljivo, začasno obliko, bodi fizično bodisi čustveno ali duševno, iz česar se rodi zgrešena misel, da obstajata posameznikovo osebno, ločeno stanje ega in strah, da se to stanje izgubi. Toda če se je učenec naučil tistega, kar ga je učil Bardo Thödol, in sicer da sebe identificira v Večnim, z Dharmo, z Neminljivo lučjo Budovstva, tedaj strah pred smrtjo izgine kot oblak pred vzhajajočim soncem. In tedaj človek ve, da je vse, kar bo v trenutku odhoda iz tega življenja videl, slišal ali občutil, samo odblesk njegove zavestne in podzavestne duševne vsebine in nobena v umu porojena utvara, katere izvor pozna in jo je sposoben prepoznati, ne more imeti nad njim moči. Utvarna slepila barda se razlikujejo glede na versko in kulturno tradicijo, v kateri je zaznavajoči odrasel, toda njihova združujoča moč je enaka pri vseh človeških bitjih. Tako je globokoumna psihologija, ki jo izreka Bardo Thödol, pomemben prispevek k našemu poznavanju človeškega uma in poti, ki vodi onstran njega. Pod videzom vede o smrti Bardo Thödol odkriva skrivnost življenja; in ravno to je njegova duhovna vrednost in univerzalna privlačnost.

Bardo Thödol je razprava, ki od tistega, ki jo želi prevesti in raztolmačiti, zahteva več kot le filološko znanje, zahteva izvrstno poznavanje tradicije družbenega okolja in religioznega izkustva tistega, ki je bodisi odrasel v tej tradiciji bodisi je to izročilo prejel od merodajnega guruja.

»V starih časih je veljalo prepričanje, da ni dovolj že poznavanje jezika, da bi človek lahko postal »prevajalec« v kolikor toliko resnem pomenu besede; nihče se ni mogel lotiti prevajanja nekega besedila, če ga ni pred tem dolga leta proučeval, sedeč ob nogah tradicionalnega in avtoritativnega predstavnika tega učenja, še manj pa se je kdo imel za prevajalca knjige učenja, v katerega ne bi verjel.«

Miška, pridna si bila, da si tole izpisala. . No, takole mimogrede, moj stric si je vmes že nabavil
željeno knjigo, naslov pa je Tibetanska knjiga življenja in umiranja, nekega vzhodnega avtorja (si nisem zapomnila), in vsebina nima kaj dosti skupnega s tole 'rdeče rumeno' izdajo. Skratka, je veliko bolj razumljiva, izgleda da je bolj zahodnjakom namenjena. Je pa tud dost dražja. Predgovor pa je od Dalaj Lame.

Quote:

Ja, LittleStar – tale knjiga, ki si jo omenila v delu, ki sem ga citirala je druga knjiga, v kateri avtor Sogyal Rinpoche govori o svoji zgroženosti nad okoliščinami, v katerih v bolnicah umirajo ljudje na zahodu. Da je smrt velika priložnost, tako za umirajočega, kot za tiste, ki so ob njem. Velik del knjige je posvečen tudi sočutju... V knjigi je veliko pojmov, ki izvirajo iz tibetanske kulture in tradicije in že zaradi tega je branje na nekaterih mestih naporno. Knjiga je res kar precej bolj zajetna od knjige, o kateri je govora na tem topicu, obsega nekih 490 strani. Sem bila tudi jaz vmes že opozorjena na tole knjigo in se bo prav gotovo kmalu znašla na mojem kupčku…

m.