Pa se vam ne zdi malo prevzetno

razlagati, kako imamo nekaj popolnoma drugačnega in dodatnega, česar živali nimajo.
Vem, da so živali sposobne abstraktnega dojemanja (vam povem zgodbico drugič), vem, da na bolečino in ugodje reagirajo enako kot jaz, vem, da znajo občutiti žalost in veselje, da uživajo v bližini itd. Po mojem skromnem mnenju imajo vsaj višji sesalci neke vrste osebnost.
Naj vam to razložim po inženirsko: ljudje imamo najzmogljvejši procesor (možgane) na kilogram telesne teže od trenutno raziskanih živali. To je glavni razlog, zakaj sedimo tule in se o tem pogovarjamo. Moja muca ima veliko manjšo zmogljivost možgan, zato so tudi njene reakcje temu primerno enostavnejše. Ker ima celotne možgane malenkost večje, kot je samo naš govorni center, ne moremo pričakovati, da bo znala govoriti, ker potem ne bo ostalo nič za nadzor ostalega telesa. Ideja, da nam je neka višja sila z lijakom v glavo ulila neko izmuzljivo stvar, ki ji rečemo duša, se mi zdi milo rečeno zelo prevzetna in (kot večina prevzetnih stvari) tudi neumna. Ljudje in živali (oboji smo nastali z istim procesom) delujemo po enakih zakonitostih (ste se kdaj spraševali, zakaj se veterinarji najprej učijo človeške anatomije), zato imamo tudi sorodne odzive (kar nekateri imenujejo osebnost). Razlika je le v sofisticiranosti našega orodja za dojemanje in odločanje. To razliko so nekateri poimenovali duša in dobili instant opravičilo zato, da jim ni treba spoštovati življenja v vseh svojih pojavnih oblikah.
IMHO