Quote:Ne bit naiven, kakšne raziskave neki, predsodki. In od kje si privlekel ravno 90%
Homoseksualci so v 90%
odrasli v normalno heteroseksualnih družinah, saj jih homoseksualni pari praviloma sploh nimajo. Homoseksualnost ni nekaj, kar se lahko privzgoji, ampak ima prste vmes kemija telesa.
Glede kajenja: pri nas doma je oče kadil kot turk, od otrok pa nihče, ker se nam je že v mladosti do konca zagravžalo.
Potrdim vse, kar pravi Bardo!
V moji žlahti ni nobenega homoseksualca razen mene. Odkod potem moja usmerjenost. Večino svoje pubertete, odkar vem, da je moj one še za kaj drugega kot za lulanje, sem se trudil razumeti svoja čustva do fantov in pomanjkanje le-teh do punc. 7 let zavračanja samega sebe, ubijanja najplemenitejših čustev ljubezni, študiranja vse mogoče literature, ki obstaja na to temo, samo zato, ker večina meni, da sem bolan in da sem izmeček. Živim celostno življenje, veliko delam na duhovnem razvoju samega sebe in na osebnostni rasti, imam fanta, ki ga imam rad. Teh 7 let je svojevrsten davek, ki ga je družba že terjala od mene!
Pravijo, da si izbereš ta način življenja. FIGO! Nikoli nisem imel izbire ali se bom zaljubil v fanta ali dekle - tako pač čutim. Edina izbira je bila ta, da se zaradi tega sebe ne bom sramoval, ker ima pravico živeti svoje življenje tako kot sam hočem.
Kar se tiče neproduktivnosti homoseksualcev in s tem negativnih posledic za družbo pa eno vprašanje - ali je isti očitek potemtakem namenjen tudi neplodnim ženskam in moških pa menihom, nunam in duhovnikom? Tudi oni nimajo otrok (vsaj načeloma ne) pa sem prepričan, da družbi vračajo na drugačne načine, tako kot sem prepričan, da bom tudi sam dal nekaj družbi nazaj. Ampak družbi, ki te ne sprejema človek že iz principa nima motivacije karkoli dati.
"Dajem" pa družbi (pravzaprav si to sama jemlje) velik del svoje zasebnosti, ki tako ni več moja zasebnost. Naj razložim na banalnem primeru, ki postane manj banalen, če ga je človek prisiljen podoživljati na vsakodnevni bazi. Če se s fantom sprehajam po mestu in bi ga rad prijel za roko, tega ne smem narediti, če nočem, da se name vsuje plaz očitkov s strani ljudi, ki jih moja čustva do nekoga drugega nič ne brigajo! Ampak to JE moja realnost. Prav tako odpadejo vsi poljubi na javnih mestih, objem, ko se srečava, še pogledi, skozi katere se razbere vse, kar srce skriva, morajo biti prikriti. In to samo zato, ker ne bom nikoli imel otroka. Ker naj družba od mene ne bi nič profitirala. Rojevanje otrok in njih vzgoja je res najplemenitejši način "služenja" družbi. Ni pa edini. Če bom s svojo izobrazbo in altruizmom lahko pomagal ljudem v njihovih stiskah, povedal svetu kaj novega na področju svoje stroke, potem menim, da družba nima pravice zahtevati ničesar več.
Kar se tiče kajenja pa takole. Moj oče kadi, ostalim trem v familiji se pa gravža ves ta smrad in njegovo jutranje kašljanje. Pa je pač preveč trmast, da bi nehal. V redu. Sodeč po svojih sošolcih lahko trdim isto. Kjer so doma kadili, so bili otroci proti. Kjer se doma ni kadilo, so otroci z vsake fešte odhajali zakajeni.
Home
Pages: 
