Susi13 wrote on 01.07.2002 at 12:34:53:


Suzi, a je mozno, da si se tolko vzivljala v ljudi, ker si vedla, da jih bos izgubila? In zato si namesto, da bi se jim tudi ti odprla in se prijateljsko navezala na njih, samo hotla na nek nacin pustit sled v njih, da jih ne bos izgubila, da se bodo spomnili na tebe in rekli, oh, ena punca je bla enkrat in mi je dala dojet, kaj naj delam, da bom bolj srecen, dostkrat se spomnim na njo, je bla res nekaj posebnega. Pa ceprav te v resnici niti niso mogli kot osebo spoznat, ker do sebe jih pa nisi spustila in tud navezat se nisi upala, ker si vedla, da se bos prevec, ce se bos. Mogoce je bila to kompenzacija za blizino in zaupanje.

Mislim, da ni bilo tako, Devi. Moje "skakanje" v ljudi se je pričelo pred tem vzorcem.
Sled pustimo itak vsi vsakomur. En svež primer: danes zjutraj na poti v službi sem vozila za enim avtomobilom. Na semaforju je bila rdeča in logično: ustavili smo se. Človeček je gledal v vzvratno ogledalo (videla sem samo oči) in preden sva se "poslovila", mi je pomahal in jaz njemu nazaj, seveda . Polepšal mi je dani trenutek. Ne vem, kdo je bil in je tudi nepomembno. Nekdo, ki je pustil sled sebe v meni.
Tako, kot so jo pustili ljudje na avtobusni postaji. Čakali so trolo, jaz pa sem se le peljala mimo. Pustili so sled...

Upam, da je razumljivo, kaj sem želela povedati.

Vsekakor pa sem imela strah pred ljudmi. Velikega s še večjimi očmi!

Sedaj sem sprejela, da mi množice ljudi ne potegnejo. Preveč me zadane. Včasih mi uspe pripraviti se do te mere, da sem indiferentna (nekako), ne pa vedno. Odvisno - ne bom razlagala, ker je preobširno.

John_Doe, o zobeh se ne bi pogovarjala... Svojo zobodravnico imam "najraje", ko kofetkava daleč stran od ordinacije .

Ne bi rekla, da sem bila v temi. Bi raje rekla, da sem bila v svetlobi, videla pa sem temo .


Mogoče bo to, kar sem včeraj rekla sestrici povedalo več: sedaj sem (končno!) dovolj močna, da sem lahko jaz.

Pozdravčki + cmokci   ,

Suzana

Pomembne sorte? Pomembni so vsi ljudje. Vsak posebej. Vsi skupaj.
Pomembna je oseba, ki jo poznam. Pomembna je oseba, ki je ne poznam. Pomembna je oseba, ki je bila del mojega Življenja. Pomembna je oseba, ki je del mojega Življenja v danem trenutku. Pomembna je oseba, ki bo del mojega Življenja. Pomembna je oseba, ki (fizično) nikoli ne bo del mojega Življenja.
Pomembna je oseba, ki me razume. Pomembna je oseba, ki me ne razume. Pomembna je oseba, ki me sprejme. Pomembna je oseba, ki me ne sprejme.
...ne da se mi tipkati v nedogled...

Bojim se sebe, srce meni drago. SEBE. Če že...

Bojim se sebe, ker vem, kaj si lahko naredim. Bojim se sebe, ker se zavedam, kaj si lahko naredim. Bojim se sebe, ker vem, da SEM. Bojim se sebe, ker se zavedam, da SEM.

Bojim se sebe. Če že...


A ne trdim, da je to resnica...


Sem, kakršna sem. Nerazumljena - dostikrat. In? Nekoč se bomo ujeli v trenutek vsi. Takrat bomo dojeli: jaz sem jaz in ti si ti, kajti jaz sem ti in ti si jaz...

Malček "abstraktnega" razmišljanja. Nisem našla celofana...

Suzana

Vse je pomembno in ti se čudiš, da se izgubljaš?

Enkrat je Joseph Campbell rekel, da je naloga gurujev, vsaj na vzhodu, ta, da vzamejo kladivce in udarijo po egu, da se ta razsuje v črepinje. Potem pa je komentiral, da bi za nas zahodnjake najbrž macola ne bi bila zadosti.

Pri nas bi bil uspešen samo en tak s poštenim pnevmatskim kladivom.

Jaz pa upam, da je zadosti celofana okrog.

lp bp

q
Glavno vprašanje pa je: zakaj mi je dano videti/vedeti ali kakorkoli že, kaj bi "morala" ta oseba spremeniti? In potem to pot, ki naj bi jo dotična oseba prehodila, prehodim v sebi? Grem iz danega trenutka, kjer se oseba nahaja, v trenutek, ko je oseba drugačna...
q

Susi13, to je klasičen primer projekcije. Ne moreš vedet, kje se oseba nahaja, ker nisi ona. Morda lahko 'veš' le z astralnega nivoja, ki ga potem s sklepanjem dopolniš v celostnost. Lahko veš le zase. Oseba pa se spremeni, ko se ti spremeniš. Prosim ne vzami me narobe, ampak od kod ti samozavest, da praviš, da veš, kaj bi druga oseba "morala" spremeniti? Sama grem zelo podobno pot, le s to razliko, da meni takšno "skakanje" v nekoga ni v veselje, bolj prekletstvo, ki pride samo nadme. Rada bi spremenila odnos oz. gledišče do tega. Danes recimo že cel dopoldne čutim črn oblak v srčni čakri, pa vem, da ni "moj", in vendar ga moram tretirat kot mojega. ???

Najbolj enostaven odgovor je, da sem napisala opis mojega dojemanja "tega dela" mene. Nisem rekla, da imam prav. Niti ne trdim, da nimam. Tako pač dojemam. Tako vidim. Tako čutim. Tako doživljam.

Pa vendar: danes že drugače, kot v trenutku/trenutkih, ko sem odprla ta topic...

Gre za moje dojemanje dogajanja v meni.

Lahko razložim podrobneje a bo post spet dolg.

Suzana

Mislim, da razumem o čem govoriš... Jaz sem potrebovala precej časa, da sem prišla iz vedenja do zavedanja o tem, da smo vsi ljudje pod kožo enaki in kot taki enakopravni. Spomnim se, da kot otrok nisem čutila/videla/... razlik med ljudmi. Res je zanimivo, kaj vse naberemo tekom časa!

Želim ti, da se ti Pot nadaljuje...  

*** Suzi, če čutiš osebo in bi ji rada pomagala... bodi direktna....vsen pa dobra do človeka....malo manj do njegove težave... jest ne vem točno česa si sposobna...sam vem pa da si drgačna...in men je to dovolj...vem da so možnosti neskončne.... ***

Veliko se ubadam s tem-i delčki sebe... Rada bi jih ozavestila, vendar napredujem počasi.
Morala sem premagati strah pred seboj. Sedaj mi je vsaj to uspelo!

Hvala, Magla, zelo si prijazen...

Drugačna sem ali pa nisem... Kaj pa vem... Dojemam in sprejemam se kot človeka. Hmmmm...
Morda pa res izstopam... Izgleda, da potrebujem pozornost... Zanimivo, da me zanima samo pozornost določenih ljudi v določenih trenutkih. Nisem pa prav rada v središču pozornosti - samozavest me še kdaj pa kdaj daje!

Hvala vsem, ki ste se udeležili tega topica (na kakršenkoli način... ).

Pozdravčki!

Suzana

dobr si to pohekala ...