Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Svetovalnica >> Obsedenost z ljudmi? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1025438669 Message started by Susi13 on 30.06.2002 at 14:04:29

Title: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 30.06.2002 at 14:04:29 Upam, da mi bo uspelo postaviti razumljivo vprašanje... Spoznam neko osebo. Na kakršenkoli način že - to niti ni pomembno. In se mi dogodi, da potem to osebo nekako "nosim" s seboj. Dobim kot uvid v njeno/njegovo notranjost. Vidim osebo kot celoto in potem se ukvarjam z njo (sama pri sebi), kot da bi bila ta oseba jaz. Nekako se združiva. Dogajalo se mi je (še sedaj se mi, vendar v manjši meri), da sem celo prevzela neke določene navade dotične osebe. Primer: dotična oseba rada dela določeno kretnjo, katero sem potem delala jaz nekaj dni. V glavnem: zanima me, zakaj se mi to dogaja? V čem je poanta, da tako močno začutim določeno osebo? Glavno vprašanje pa je: zakaj mi je dano videti/vedeti ali kakorkoli že, kaj bi "morala" ta oseba spremeniti? In potem to pot, ki naj bi jo dotična oseba prehodila, prehodim v sebi? Grem iz danega trenutka, kjer se oseba nahaja, v trenutek, ko je oseba drugačna... Prosila bi, da poskusite sprejeti, kaj sem hotela napisati. Upam, da sem bila dovolj natančna. Vkolikor nisem bila, bom vesela, da mi poveste, kje se vam "zatakne". Hvala za odgovor! Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Miska on 30.06.2002 at 15:00:49 Uf, Suzana, težka bo tale. Meni se zdi, da se mi to zgodi le v dveh skrajnostih... Ali dotično osebo tako močno začutim takrat, kadar mi je tako zelo podobna v nečem, ali pa takrat, kadar imava nekaj podobnega za narediti, »spucati«, prehoditi podoben del poti, opraviti podobno »vajo«… Zato sem tudi tebe kar nekaj časa nosila v sebi, se spomniš? To pa je vse, kar ti lahko povem. Zakaj pa se to dogaja – nimam pojma… M.

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Amstel on 30.06.2002 at 15:39:32 Susi13 wrote on 30.06.2002 at 14:04:29: Vidim osebo kot celoto in potem se ukvarjam z njo (sama pri sebi), kot da bi bila ta oseba jaz. V glavnem: zanima me, zakaj se mi to dogaja? V čem je poanta, da tako močno začutim določeno osebo? Glavno vprašanje pa je: zakaj mi je dano videti/vedeti ali kakorkoli že, kaj bi "morala" ta oseba spremeniti? In potem to pot, ki naj bi jo dotična oseba prehodila, prehodim v sebi Tkole razmišljam in tak je moj uvid in tole te vprašam: 1. Ukvarjaš se z drugo osebo? Zakaj sploh? 2. Kar ti vidiš, da bi ta oseba morala postati, je pač tvoje videnje. Zakaj misliš, da gre za kako sposobnost? 3. To se ti ne dogaja, to ti počneš. Enkrat sem brala en tvoj post, da ful uživaš spraviti ljudi v kot. Da so ti potem celo hvaležni, ker so s tvojo pomočjo nekaj spoznali. Pa ne vem, če prav razumem zdele. Ti praviš, da to samo sama pri sebi počneš? Ne spreviš več v akcijo napram drugega? Morda pa to, kar si opisala tu gor, izhaja iz tvoje potrebe, da drugega "spraviš v kot", soočiš s kakim vzorcem, ki ga ima in se potem ti dobro počutiš. Ne vem, morda zmagoslavno, močno. Al kako?

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by herby on 30.06.2002 at 15:44:11 Evo Susi tle te pa čist razumem, sam imam iste fore; recimo to da takoj poberem gibe al pa besede, dostikrat se mi pa zgodi da dobim iste občutke oz čustva kot ta oseba, uglavnm isto kot si napisala.... zdej pa : lahko je to dobro recimo z vidika,da bi postal terapevt,  lahko je pa tud naporno, ker se človek kr nekako izgubi...ja to mene dost pogosto jebe, da če sem med ljudmi pol sebe bolj slabo čutim, ...  kaj je rešitev? vrjetn še bolj se na svoj pravi jaz osredotočat

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Amstel on 30.06.2002 at 15:48:30 herby wrote on 30.06.2002 at 15:44:11: lahko je to dobro recimo z vidika,da bi postal terapevt Terapevt naj ne bi vedel namesto drugega, kaj je za to osebo dobro. Tisto je bolj terapiranje. Zakaj se pa sploh ukvarjate z drugimi tako intenzivno? Jaz recimo mam tok dela s seboj...  hehe.

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by bp on 30.06.2002 at 19:18:20 Če bi moral to poimenovati, bi temu rekel privlačnost. To ni ljubezen, to ni spolna sla (saj te lahko privlači tudi oseba, ki ti ni spolno privlačna, je recimo tistega spola, ki te običajno ne privlači), to (sploh!) ni nobena obsedenost, ampak čisto običajna privlačnost. Včasih šibka, včasih močna, včasih takšna, da te sredi Ljubljane na cesti zavrti za 180 stopinj še po petnajstih letih (sic!). Ampak, tvojega vprašanja pa ne razumem povsem. Ali te moti o kar čutiš, torej misliš, da ne bi smela čutit tega kar čutiš? Ali pa morda misliš, da lahko povsem razumeš in razlagaš čustva, jih nadzoruješ, še posebno privlačnost, ki je sploh isker žrebec prav posebne sorte. Se ti ne zdi, da bi če bi ga obrzdala, naredila iz njega še eno kljuse? Ali sprašuješ o nekem svojem malem privatnem ritualu, ki nekje skrit daleč v tvoji notranjosti povezuje to osebo in tvoja čustva, želje, sanje in predstave? ... ker si ne upaš navezat zaresnega stika?  Je to problem? lp bp

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Harry on 30.06.2002 at 23:09:34 Quote: V glavnem: zanima me, zakaj se mi to dogaja? V čem je poanta, da tako močno začutim določeno osebo?   Glavno vprašanje pa je: zakaj mi je dano videti/vedeti ali kakorkoli že, kaj bi "morala" ta oseba spremeniti? In potem to pot, ki naj bi jo dotična oseba prehodila, prehodim v sebi? Grem iz danega trenutka, kjer se oseba nahaja, v trenutek, ko je oseba drugačna... Kaj pa je potem s tvojo energijo? Ali se ti ne zdi, da na ta način izgubljaš dragoceno energijo? In še to. Nisi napisala, ali te to moti, ali pa ti je to všeč. In praviš, da začneš posnemati določene kretnje te osebe. To mi nekako izgleda, kakor, da nimaš popolnoma izdelane svoje osebnosti, ker skušaš vedno privzeti navade neke druge osebe. LP Harry

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Devi on 30.06.2002 at 23:35:40 Temu se nekako rece, da se v njegove cevlje postavis, a ne, samo da ti to se bolj konkretno naredis. Ti si ti v njem in zdruzis oboje, svoje vedenje in njegovo iskanje in potem kar naenkrat vidis, kaj je za njega najboljsa pot. Ceprav je mogoce res, da to ni njegova pot in da sploh ne bo sel po njej, saj on tega kar ti vidis ne more videt, hkrati pa mogoce ti tudi ne vidis prave poti, saj gledas samo s spektra, ki je tebi viden. To se ti dogaja, ker se lahko vzivljas, lahko pozabis na sebe in pogledas v drugega. Zanimivo bi bilo, ce bi lahko takrat ko si v drugem z njegovimi ocmi pogledala na sebe in videla svojo pot skozi njegove oci. Imas pri tako mocnem vzivljanju v druge kdaj tezave pri uveljavitvi sebe?

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by regla on 01.07.2002 at 00:33:20 Kaj pa, ko se to ukvarjanje neha? Kaksne so posledice pri tebi?

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 01.07.2002 at 10:57:37 Uff... Bom razširila vprašanje. Upam, da se bo komu dalo prebirati ;). Hvala za vse odgovore! Včasih sem vpadala v osebe in mi je bilo v veselje. Uživala sem v tem! Igranje z ognjem. Učenje. Proučevanje ljudi mi je pač v veselje. Želim razumeti vse in vsakogar. Zdi se mi, da sem takrat enkrat začela padati v ljudi. Lažje začutiti kaj nekdo čuti v določeni situaciji, kot “prestati” vse možne situacije v enem Življenju. Nekako tako… Počasi pa se mi je dozdelo, da pravzaprav pa to ni najboljši način. Kajti začela sem izgubljati sebe, bolje rečeno: nisem več vedela, kdo sem jaz. Potem sem se začela pospešeno ukvarjati in določati sebe. Sedaj mi je lažje… Kar sem hotela reči, je pa, kako se izogniti temu. Ne bom rekla, da me moti, ker sem se navadila ločiti sebe od dotične osebe. Vseeno pa bi rada to še bolj zminimalizirala. To bi bilo to. Odgovori na vaše odgovore sledijo... ;) Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 01.07.2002 at 12:34:53 Še enkrat hvala vsem, ki ste in vsem, ki se boste udeležili debate! Pa tudi tistim, ki boste le prebrali... ;) :) Miška: hvala! Vsekakor si odprla še eno poglavje, o katerem bom morala razmisliti... :) Amstel: 1. ukvarjam se z ljudmi, ker drugače ne morem. Približno sem razložila že v prejšnjem postu. 2. ne trdim, da gre za kako sposobnost. Itak ne verjamem v to. Sem samo človek. Živim Življenje, kakor ga živim. Nisem nič posebnega, pa vendar sem. Tako, kot smo vsi. 3. zavedam se, da to jaz počnem. Itak vse, kar se dogaja meni, počnem jaz. To mi je logično. Napisala sem, da se mi to dogaja, ker še ne vem natančno, s čim sem to sprožila. Nimam še vseh kamenčkov, da bi lahko sestavila mozaik, zato sem tudi objavila ta "problem" tule gor. Pa še to: če se ne motim, si mislila na post, kjer sem pisala o provociranju. Ne o tem, da ljudi stisnem v kot. Kadar (!) se že spravim to početi, gre za neko odprto debato, katero vodim ali pa ne, vsekakor pa aktivno sodelujem v njej. Skušam človeka oz. ljudi, s katerimi govorim "pripeljati" do nekega zaključka. Zaključka, katerega vidim - vsekakor pa dopuščam odstopanja! Itak... :) Ne počutim se niti zmagoslavno, niti nad dotično osebo. Le olajšano! Hecno… Verjetno veš, kako težko je z nekom načeti nek pogovor, odpreti temo, katera se tiče dotične osebe? Presneto težko! Vsaj meni… Ne maram tega. In imam problem s sprejemanjem tega dela sebe. TO JE RAZLOG, DA SEM POSTAVILA TO VPRAŠANJE NA FORUMU. Ker upam, da bom potem lažje sprejela ta del mene, ki me (glede na moje dojemanje) spravlja v situacije, v katerih po eni strani uživam – pride do nekega napredka v ljudeh (vključno z menoj, seveda! ;)), po drugi strani pa je meja med tem, da sem jaz jaz in da se ne grem nekega terapevta oz. nekega “vodiča”, precej tanka. Ne želim več zapasti v vlogo nekoga, ki ve več – je postavljen na piedestal. Hvala! To nisem jaz… In moj "problem", ki sem ga izpostavila, nima s tem nobene povezave. Kajti to se dogaja v meni. Jaz se sama "ukvarjam" z določeno osebo. Ne gre za debato. Gre za razčlenjevanje, analizo, ki poteka v meni. Z drugimi se jaz osebno ukvarjam zato, ker drugače ne morem. Velikokrat sem se želela umakniti... Želela sem pobegniti pred seboj. Želela sem pobegniti pred željo po razumevanju. A nisem zmogla, ker sem v tem videla edino rešitev, da sprejmem dani trenutek oz. dano situacijo v danem trenutku, tako kot je. Preden pozabim, Amstel, pa še zahvala, ker me ves čas spravljaš v situacije oz. me pripelješ do točke, ko naj bi se dokazovala. Že dolgo nazaj sem se odločila, da tega ne bom počela. Hvala, ker si me opomnila! Herby: hvala! Nekako se tudi meni zdi to najboljša in najlažja rešitev… ;)  Delam na tem… bp: Ne mislim, da tega ne bi smela čutiti. To pač čutim in v danem trenutku je pač tako. Ne bi mogla tega opisati kot privlačnost. Ne gre za osebe, ki bi me na kakršenkoli način privlačile. Bi rekla, da me bolj privlači tisto, kar je skrito in kar lahko samo čutim… če že. Tudi ne gre toliko za čustva, kot za občutenje človeka. Gre za človeka kot za celoto, katero se potem potrudim “secirati”. Se učim… : Zaresen stik? Tega strahu sedaj ni več. Imela sem obdobje, ko sem se precej ukvarjala s tem. Bala sem se imeti prijatelje, ker sem se bala, da se bomo razšli. Moja družina se je namreč selila (Medvode – Planica – Besnica pri Kranju - Medvode). Povsod smo preživeli nekaj let. Predvsem v Planici pa so se ljudje menjavali konstantno. Takrat me to še ni zanimalo, a starejša, ko sem bila, bolj sem bila “podvržena” nekim vplivom okolice. To ni metanje krivde na kogarkoli. Opis, kako sem to doživljala. Kakorkoli: prišla sem do zaključka, da itak ljudi na noben način ne morem izgubiti. Lahko izginejo iz mojega Življenja, a ne iz mojega srca. Problem je bil v navezanosti. Kar je je še ostalo, je je ostalo – vendar jo je vedno manj… *** konec prvega dela ***

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 01.07.2002 at 12:35:58 Harry: Tekom časa sem se odprla, ker druge rešitve nisem videla. Itak so se mi konstantno in kar naprej pojavljale slabosti brez razloga, bruhanje je bilo tudi precej pogosto… Počasi, tekom časa, sem nekako tudi tu naredila korak naprej. Sedaj me zvije enkrat na mesec, če me. Mesečno perilo. Takrat pojem 1 Ketonal, ker mi Iboprofen in podobne zadevščine ne primejo. Fizičnih bolečin sem se navadila. Pač pridejo in grejo. Kaj morem… Psiha me pa zagrabi včasih. Kadar imam vsega preveč. Prepolno glavo. Takrat delam “inventuro” (mala šala ;)), si vzamem čas in enostavno dovolim, da se misli prosto gibajo. Orientirane so na ljudi. Itak, kaj pa! ;) Tudi časovno je veliko bolj prikladno – traja par ur, četudi je ljudi kar precej. Seveda je pa tudi od dneva odvisno… Devi: Iz danega trenutka gledano imamo vsi kar precej možnosti za prihodnost. Ponavadi jih vidim nekaj. Možnosti, ki so najbolj verjetne. Sem se pa tudi že naučila, da ni prav pametno “spreminjati” usode, če ti je dano vedeti, da tega ne smeš… ;) Uveljavljanje sebe… Hm… Prej iskanje sebe. Ostati zvesta sebi. Tudi to je eden od razlogov, da si želim dokončno razčistiti s tem. Regla: Kakih hujših posledic pravzaprav ni. Naučim se veliko. V času, ko ta “proces” traja, pa se pojavljajo raznorazne misli, porajajo se novi strahovi, ubadam se s situacijami, katere bi utegnile enkrat nekoč nastopiti, kdaj pa kdaj pa tudi kake bolečine… Nisem hotela z zgoraj povedanim/napisanim, sebe povzdigniti. Skušala sem le opisati, kako jaz osebno to doživljam. Ni mi enostavno tega deliti, ker vem, da obstaja precejšnja možnost, da bom ponovno nerazumljena. Vendar… ne bom popustila strahu! ;) :) Veliko ljubezni, Suzana *** konec razmišljanja ***

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by John_Doe on 01.07.2002 at 13:12:34 Eeee.... Susi... vse lepo in prav, a manjka nekaj... sem vse lepo prebral in se mi je skos zdelo, da nekaj manjka.... in glej ga zlomka, moj mozgan se je mal skoncentriral in pogruntal... manjka en fajn mrzu pir. Pa ne me zdej hecat, da govorim bedarije (sej jih zmeri), ker tole cist resno mislim. Povsod manjka en fajn mrzu pir. Ves zakaj? Ok. Pivo je ene vrste droga. Ce ga sam pijes, nima smisla, v druzbi je pa to prou fajn zadeva. Sprosti neke zavore, ljudje ratamo malce bolj odprti in dojemljivi za "tekoce" zadeve. In kaj je za narest? Ja, sem ter tja bo treba it na kako pivce, da se mal zrelaksiras in najdes kakega prijaznega sogovornika, s katerim bosta v zivo probala podebatirat o dolocenih problemcih... sam zavedat se je treba nekaj. Najvecji problemi znajo plavat in se jih v alkotu ne da utopit. Torej, it na pivicko in debatirat... Men se zdi tole cist fajn izhodisce za en nov topik, ki ga bom odprl, sam ne vem se kje... grem brskat, da vidim, kam bi pasal. :) PS. Pa cist tko za razlago... Pivo je zame sinonim za druzenje... ker kave pac ne pijem, ne morem folka vabt na kufe, ane? :)

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by JustMe on 01.07.2002 at 16:35:53 off topic zdej sm šele pogledal kaj držiš v roki, vse jasn ;)

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 02.07.2002 at 08:28:36 John_Doe, kot vedno si me tudi tokrat nasmejal! Hvala!  :-* :-* :-* Relaksiram se itak... Pogovarjam se itak... Debatiram itak... Največ pa: se smejim! ;) :)  :D Moje dojemanje je, kakršno je. Sem pač jaz. Vem pa, da znam izpasti blazno resna. Četudi še vedno verjamem, da je Življenje igra... Zase sem se odločila, da bom svojo vlogo odigrala tako dobro, kot jo le znam. In (do)živela toliko polno Življenje, kot ga lahko. In to je to. Topic ti je pa že uspelo odpreti, kajne? Se bereva še malo tam... Veliko lepega! Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Devi on 02.07.2002 at 09:10:35 Susi13 wrote on 01.07.2002 at 12:34:53: Imela sem obdobje, ko sem se precej ukvarjala s tem. Bala sem se imeti prijatelje, ker sem se bala, da se bomo razšli. Suzi, a je mozno, da si se tolko vzivljala v ljudi, ker si vedla, da jih bos izgubila? In zato si namesto, da bi se jim tudi ti odprla in se prijateljsko navezala na njih, samo hotla na nek nacin pustit sled v njih, da jih ne bos izgubila, da se bodo spomnili na tebe in rekli, oh, ena punca je bla enkrat in mi je dala dojet, kaj naj delam, da bom bolj srecen, dostkrat se spomnim na njo, je bla res nekaj posebnega. Pa ceprav te v resnici niti niso mogli kot osebo spoznat, ker do sebe jih pa nisi spustila in tud navezat se nisi upala, ker si vedla, da se bos prevec, ce se bos. Mogoce je bila to kompenzacija za blizino in zaupanje.

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by John_Doe on 02.07.2002 at 09:18:41 Susi13 wrote on 02.07.2002 at 08:28:36: John_Doe, kot vedno si me tudi tokrat nasmejal! Hvala!  :-* :-* :-* Hja.. kaj naj recem.. polaskan sem, kaj pa drugega. Po vseh izkusnjah sodec lahko trdim tud to, da imas lepe zobe.  ??? Mhm.. ker samo zenske z lepimi zobmi se smejijo mojim bedarijam.. hehehe... joke. Cak, kako je ze un pregovor? Bolje ispasti blazno resen, kot pa iz aviona. :) No, me veseli, da si dala tisto obdobje strahu in temacnosti cez in se znas vzivet v zabavo, pogovor, debato in znas iz sebe spraviti smeh... Pa je to zgolj in samo krinka necesa globjega ali se ti je res premaknilo na svetleje? upam, da se je premaknilo... Ma spet bluzim.. ne me brat.. nima smisla. :)

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 02.07.2002 at 14:06:39 Mislim, da ni bilo tako, Devi. Moje "skakanje" v ljudi se je pričelo pred tem vzorcem. Sled pustimo itak vsi vsakomur. En svež primer: danes zjutraj na poti v službi sem vozila za enim avtomobilom. Na semaforju je bila rdeča in logično: ustavili smo se. Človeček je gledal v vzvratno ogledalo (videla sem samo oči) in preden sva se "poslovila", mi je pomahal in jaz njemu nazaj, seveda :). Polepšal mi je dani trenutek. Ne vem, kdo je bil in je tudi nepomembno. Nekdo, ki je pustil sled sebe v meni. Tako, kot so jo pustili ljudje na avtobusni postaji. Čakali so trolo, jaz pa sem se le peljala mimo. Pustili so sled... Upam, da je razumljivo, kaj sem želela povedati. Vsekakor pa sem imela strah pred ljudmi. Velikega s še večjimi očmi! ;) :) Sedaj sem sprejela, da mi množice ljudi ne potegnejo. Preveč me zadane. Včasih mi uspe pripraviti se do te mere, da sem indiferentna (nekako), ne pa vedno. Odvisno - ne bom razlagala, ker je preobširno. John_Doe, o zobeh se ne bi pogovarjala... Svojo zobodravnico imam "najraje", ko kofetkava daleč stran od ordinacije ;). Ne bi rekla, da sem bila v temi. Bi raje rekla, da sem bila v svetlobi, videla pa sem temo ;). Mogoče bo to, kar sem včeraj rekla sestrici povedalo več: sedaj sem (končno!) dovolj močna, da sem lahko jaz. Pozdravčki + cmokci  :-* :-* :-*, Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by bp on 02.07.2002 at 18:24:33 Susi13 wrote on 02.07.2002 at 14:06:39: Upam, da je razumljivo, kaj sem želela povedati. Ja da rabiš več ljudi v svojem življenju, ne? Takih ta pomembne sorte, tistih ki pri tebi naredijo razliko in vtis. Takih, v katerih tudi ti pustiš vtis. Takih, ki te lahko razveselijo in takih, ki te razdražijo, da kar pihaš. Takšne in toliko, da se jih ne boš imela več časa bat in se v njih "potapljat". A potem lahko nadaljujemo to debato v tisti temi o pivu? bp

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 02.07.2002 at 21:21:54 Pomembne sorte? Pomembni so vsi ljudje. Vsak posebej. Vsi skupaj. Pomembna je oseba, ki jo poznam. Pomembna je oseba, ki je ne poznam. Pomembna je oseba, ki je bila del mojega Življenja. Pomembna je oseba, ki je del mojega Življenja v danem trenutku. Pomembna je oseba, ki bo del mojega Življenja. Pomembna je oseba, ki (fizično) nikoli ne bo del mojega Življenja. Pomembna je oseba, ki me razume. Pomembna je oseba, ki me ne razume. Pomembna je oseba, ki me sprejme. Pomembna je oseba, ki me ne sprejme. ...ne da se mi tipkati v nedogled... :) Bojim se sebe, srce meni drago. SEBE. Če že... Bojim se sebe, ker vem, kaj si lahko naredim. Bojim se sebe, ker se zavedam, kaj si lahko naredim. Bojim se sebe, ker vem, da SEM. Bojim se sebe, ker se zavedam, da SEM. Bojim se sebe. Če že... A ne trdim, da je to resnica... Sem, kakršna sem. Nerazumljena - dostikrat. In? Nekoč se bomo ujeli v trenutek vsi. Takrat bomo dojeli: jaz sem jaz in ti si ti, kajti jaz sem ti in ti si jaz... Malček "abstraktnega" razmišljanja. Nisem našla celofana... Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 02.07.2002 at 21:23:35 ***A potem lahko nadaljujemo to debato v tisti temi o pivu?*** Tam sem se že oglasila in naročila belo kavo + jagodni sok ali Coca-Colo... ;) :) Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by bp on 02.07.2002 at 22:03:01 Vse je pomembno in ti se čudiš, da se izgubljaš? Enkrat je Joseph Campbell rekel, da je naloga gurujev, vsaj na vzhodu, ta, da vzamejo kladivce in udarijo po egu, da se ta razsuje v črepinje. Potem pa je komentiral, da bi za nas zahodnjake najbrž macola ne bi bila zadosti. Pri nas bi bil uspešen samo en tak s poštenim pnevmatskim kladivom. Jaz pa upam, da je zadosti celofana okrog. lp bp

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 03.07.2002 at 13:36:21 bp, "problem", ki sem ga izpostavila, ni bil povezan z mojim izgubljanjem. Jasno in logično mi je, zakaj se izgubljam, ko se. Kar se tiče celofana... Včeraj sem napisala, kar sem v tistem trenutku začutila, da bi ti. Nisem naredila povzetka in potem pisala. Samo pisala sem. Pomembno mi je pa vse, če se že odločam. Vendar tudi to ni res, ker mi je na drugi strani vse nepomembno. To je samo in zgolj moje mnenje in moje dojemanje. Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by LittleStar on 08.07.2002 at 15:09:32 q Glavno vprašanje pa je: zakaj mi je dano videti/vedeti ali kakorkoli že, kaj bi "morala" ta oseba spremeniti? In potem to pot, ki naj bi jo dotična oseba prehodila, prehodim v sebi? Grem iz danega trenutka, kjer se oseba nahaja, v trenutek, ko je oseba drugačna... q Susi13, to je klasičen primer projekcije. Ne moreš vedet, kje se oseba nahaja, ker nisi ona. Morda lahko 'veš' le z astralnega nivoja, ki ga potem s sklepanjem dopolniš v celostnost. Lahko veš le zase. Oseba pa se spremeni, ko se ti spremeniš. Prosim ne vzami me narobe, ampak od kod ti samozavest, da praviš, da veš, kaj bi druga oseba "morala" spremeniti? Sama grem zelo podobno pot, le s to razliko, da meni takšno "skakanje" v nekoga ni v veselje, bolj prekletstvo, ki pride samo nadme. Rada bi spremenila odnos oz. gledišče do tega. Danes recimo že cel dopoldne čutim črn oblak v srčni čakri, pa vem, da ni "moj", in vendar ga moram tretirat kot mojega. ???

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Amstel on 09.07.2002 at 14:46:33 Susi13 wrote on 01.07.2002 at 12:34:53: Gre za razčlenjevanje, analizo, ki poteka v meni. Amstel, pa še zahvala, ker me ves čas spravljaš v situacije oz. me pripelješ do točke, ko naj bi se dokazovala. Razčlenjevanje in analiziranje je po moje smiselno, če je usmerjeno v spoznavanje in razumevanje osebe in sebe. Tako, da naslednjič nadaljuješ debato in preveriš, kako dobro si osebo razumela. Vedeti kaj je za drugega dobro, pa je nevarno. Nisem te pa razumela Suzi, tist glede zahvale pa točke, ko naj bi se dokazovala.

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 12.07.2002 at 13:25:17 Najbolj enostaven odgovor je, da sem napisala opis mojega dojemanja "tega dela" mene. Nisem rekla, da imam prav. Niti ne trdim, da nimam. Tako pač dojemam. Tako vidim. Tako čutim. Tako doživljam. Pa vendar: danes že drugače, kot v trenutku/trenutkih, ko sem odprla ta topic... Gre za moje dojemanje dogajanja v meni. Lahko razložim podrobneje a bo post spet dolg. Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Magla on 16.07.2002 at 22:59:55 Nisem vsega bral sam mam pa podobne težave... Namreč začel sem se primerjat s svojimi frendi, ki pa jim v nekaterih stvareh ne sežem niti do kolen...itak da tut oni men v nekaterih stvareh ne sežejo do kolen...sam fora je u tem, da sem se začel sikirat in pomilovat in zelo zelo negativno razmišljat o sebi zaradi tistih parih lastnosti... na ta način sem ugotovil marsikatero svojo skrito lastnost, ki sem jo pred drugimi in mano uspešno skrival... tko da v vsaki stvari je nekaj pozitivnega... pa če je na pogled še tako čudn... uglavnem ugotovil nisem nič novega za svet...je pa velik korak zame... Če želiš spremeniti svet... spremeni sebe...to bo vplivalo na tvojo bližnjo okolico (posredno) to pa bo vplivalo na še večjo okolico...itd... svet je en, vesolje je eno... smo drugačni in smo isti... no vsaj naše bistvo je isto... i Suzi, če čutiš osebo in bi ji rada pomagala... bodi direktna....vsen pa dobra do človeka....malo manj do njegove težave... jest ne vem točno česa si sposobna...sam vem pa da si drgačna...in men je to dovolj...vem da so možnosti neskončne....

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 17.07.2002 at 09:55:03 Mislim, da razumem o čem govoriš... Jaz sem potrebovala precej časa, da sem prišla iz vedenja do zavedanja o tem, da smo vsi ljudje pod kožo enaki in kot taki enakopravni. Spomnim se, da kot otrok nisem čutila/videla/... razlik med ljudmi. Res je zanimivo, kaj vse naberemo tekom časa! :) Želim ti, da se ti Pot nadaljuje...  :) *** Suzi, če čutiš osebo in bi ji rada pomagala... bodi direktna....vsen pa dobra do človeka....malo manj do njegove težave... jest ne vem točno česa si sposobna...sam vem pa da si drgačna...in men je to dovolj...vem da so možnosti neskončne.... *** Veliko se ubadam s tem-i delčki sebe... Rada bi jih ozavestila, vendar napredujem počasi. Morala sem premagati strah pred seboj. Sedaj mi je vsaj to uspelo! ;) :) Hvala, Magla, zelo si prijazen... Drugačna sem ali pa nisem... Kaj pa vem... Dojemam in sprejemam se kot človeka. Hmmmm... Morda pa res izstopam... Izgleda, da potrebujem pozornost... Zanimivo, da me zanima samo pozornost določenih ljudi v določenih trenutkih. Nisem pa prav rada v središču pozornosti - samozavest me še kdaj pa kdaj daje! ;) Hvala vsem, ki ste se udeležili tega topica (na kakršenkoli način... :)). Pozdravčki! Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by Susi13 on 07.10.2003 at 19:00:38 Off the record - bolj meni, kot komurkoli drugemu pisano. Odkar sem odprla ta post, sem čutila, da nisem razčistila. Razčiščevala sem na drugem forumu in prišla do nekega zaključka - dobimo vse, kar potrebujemo, le dovoliti si moramo. Danes končno čutim, da sem sprejela ta del mene, ki sem ga precej nerodno poskusila opisati. Čutim se mirno, ko berem svoje sledi in začutim sled nelagodja, strahu, izpostavljenosti svoje bolečine. Sprejeto. Na nek način se mi še vedno dogaja isto. Podobno. Bolje rečeno: spremenila sem pogled. Sprejela. Ni prekletstvo, kajti to je del mene. Čudovita stvaritev sem. Popolna v svoji nepopolnosti. In, zanimiv preblisk: prebirala sem Separate Reality od Castanede. Se sedaj ponovno spomnila njegovega razglabljanja o pomembnosti in nepomembnosti. Ne obstojata. Kakor ne obstaja pozitivno in negativno. Črno in belo. Samo po sebi vse samo je. Tudi jaz. Srečna sem. Nepopolna. Dovoljujem si biti sebična. Egoistična. Največji in najtežji korak pa je bil: dovoliti si biti ranljiva. Ranljiva sem! In, Bogu hvala za to milost. To pomeni, da še vedno živim. Osebnost je še vedno živa. Kreacija... Ja, off the record. A meni v silno pomoč. Ostanite zvesti sebi. Suzana

Title: Re: Obsedenost z ljudmi? Post by gape on 07.10.2003 at 19:38:39 dobr si to pohekala ...

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.