[color=Blue][/color]Ja formula večne, popolna Ljubezeni ima eno veliko pomanjkljivost J.D. Tisto, ki ti tako ustrajno povdarjaš. <sprejemanje stvari in človeka tekega kot je>. Saj če sprejmemo ljubezen tako kot je, je popolna. Le mi sami delamo iz nje nekaj nemogočega. V začetku zaljubljanja niti ne opazimo človekovih napak, pa tudi če jih, nas ne motijo. Prej se nam zdijo očarljive in zanimive in na njih sploh ne gledamo kot na napake. Potem pa nas z leti začenejo te drobne malenkosti kar motiti, dokler jih ne zasovražimo. Zanimivo, da se ljubezen kot čustvo pri nekaterih kar rado spreobrne v sovraštvo. Kako to? Nekoč so rekli, da se živali vzljubijo, če so dolgo skupaj, začno živeti v nekem sožitju. Ljudje se pa zasovražijo. Nas zato tako rado zapelje vedno v nova zaljubljanja, v iskanju novih oseb, ali pa nismo nikoli zadovoljni? Marsikateri pari ne razumejo skrivnosti vztrajanja v ljubezni. Ne vem zakaj ne osmišljajo vsaj tisto malo kar imajo, zakaj ne negujejo ljubezen kot vrt...saj vrtnar se tud ne sprašuje, zakaj so njegove rože tako lepe...neguje jih brez, da bi se spraševal zakaj? Isto je z ljubeznijo. Rajši bi o njej razpravljali, kakor jo živeli. O resnicah je mnogo laže razpravljati, kot po njih živeti.Brez topline, ki jo moramo razviti v svojih odnosih do peščice tistih, s katerimi smo osebno povezani, ne bomo nikoli zmožni  nekaj storiti za mnoge.  
lp
Angel

Ja zanimivo. Večna, neizčrpna, skrivnostna tema...Ljubezen, popolna ljubezen, skladnost, pričakovanja...psihološka razlaga, sociološka razlaga, osebna razlaga...Seciranje ljubezni...
lp
Angel

Daj-dam? Meni je to tuje. Kot nekašna menjava čustev? In ko se zgodi, da ne dam? Kaj potem? Me prežvečiš in izpluneš proč?
Kako to misliš, da so hodile nazaj k tebi? Prositi? Ja kakšen mačo pa si? Boš napisal?
Nočka
Angel

Devi.. ta obcutek ljubezni, ki nma nobene logicne razlage oz. podlage poznam.
Le da ga pol podzavestno zapakiram nekam, ker recem, da ni namenjen pravi osebi.
Se mi je to ze zgodilo pred leti, ko sem hodil z eno deklico in ob eni priliki spoznal njeno frendico, ki ni bila nic posebnega, da bi se zacopal v nejno pojavo. Pac. Obcutek je bil tak, kot bi jo poznal celo vecnost in toplina ljubezni me je presinila vsakic, ko sem se zagledal v njene oci. Vendar je moj mozgan dal komando, da to ni to in da moramoja ljubezen biti namenjena tisti deklici, s katero sem hodil.

Je bila to napaka? Preizkus?
Ce bi delal po volji ljubezni, bi se osredotocil na tisto frendico in bog si ga vedi kako bi bilo danes. A tikaj so v "igri" se custva doticne deklice, s katero sem hodil in najbrz je mozgan terjal od mene zavesten umik in nadaljno predajo prvi deklici in ne tej, na novo spoznani.
Ne vem... bluzim... Sam vseen je pa hecen feeling.

Blisk...mi poveš nekaj odkrito? Zanima me kljub vsemu-zakaj so hodile nazaj k tebi? Ni mi jasno...
Ostaniva pri pričakovanjih. Jaz osebno sem optimist, tudi, ko se mi kaj na moč zalomi, verjamem v nemogoče. Včasih tudi v čudeže in ni vrag...se kar zgode. Mogoče so misli tiste, ki me spodbujajo in ženejo naprej. Lahko se zjokam do nezavesti in utapljam v lastni nesreči, pa vseeno globoko v sebi pričakujem izhod. Hoditi nazaj k nekomu, ki me je prizadel ali pahnil stran od sebe, pa nisem nikoli znala, pa tudi storila nisem. Pa ne zaradi ponosa ali nečimernosti, obupa ali neizpolnjenih želja...enostavno je to skregano z mojo logiko. Zgodba, ki je enkrat končana je končana, ne maram agonije brez konca...Prositi nekoga usmiljenja je pa bedno, a ni? Boš napisal Blisk?
lp
Angel

John_Doe wrote on 13.08.2002 at 07:52:34:


Sem se tudi sama sprasevala, ce ta vecnost, ko se zazres cloveku v oci in ti je jasno da poznas ze od prej, ne prihaja iz kakega prejsnjega zivljenja in potem ljubezen, ki jo cutis do cloveka, predstavlja samo staro navado....ker samo pri navadah ne rabimo vec nekih vzrokov in o neki navadi pri nekom ki si ga prvic videl, ne mores govorit, zato nekje nek razlog mora obstajat. Nisem pa prepricana, da je to res. Za vse svoje tipe v zivljenju sem cutila, da jih poznam ze od nekdaj in da je namenjeno da gremo nekaj casa po isti poti tudi tukaj. Se je pa vmes zgodilo, da sem srecala nekoga tik pred poroko in dobila nek prav cudaski obcutek, da bi moralo bit drugace in da bi se mogla jaz porocit z njim, pa to ni slo tako. Tako nisem vec sigurna v to, da je nujno, da z nekim clovekom, do katerega takoj nekaj posebnega zacutis, moras nekaj ustvarit glede na to, da obcutek ljubezni ze obstaja, saj bi to pomenilo, da si to ljubezen zacutil zaradi navade, zaradi namena, zaradi spet necesa drugega.
Mogoce je manj pomembno to, da si z nekom, za katerega cutis, da ga ljubis ze celo vecnost. In je pomembno, da z njim ustvaris novo vecnost, ljubezen, ki nima razloga.

Uh, kak sem nejasna, se sebe komaj razumem...se opravicujem, res, mi ne gre tole...

eh, jest te pa razumem - sem imela že enake filinge
pa sem prišla do ugotovitve, da tiste ljubezni, ki je nekoč bila v nekem prejšnjem življenju, ne moreš stlačit v okvire tukaj in sedaj. Nekako ne gre. V neke partnerske odnose, mislim. In uživam v tistem filingu neskončne ljubezni, ker je prav vznesen. Naj tako ostane.

Robi wrote on 13.08.2002 at 12:35:49:


To je najbrz to, Robi.
Mi je pa vsec, da je zdaj tako, kot je, da moja logika ne najde vec nekih razlogov. Tak ko pravi ana, res upam, da bo tako tudi ostalo.

Ampak kak hecen obcutek nastane, ko obstaja v tebi ena tolko nedefinirana stvar, da je sploh ne gre opisat  in kak pase, ko na nekaj kar naenkrat ne mores nic vec obesit, pravo olajsanje.