Quote:


Sredina Amstel, sredina je verjetno najboljsa, vsaka skrajnost pa je zagotovo najslabsa.
Glede na tvoj zgornji post  se bom moral jaz malo ekonomiji odreci in namesto  tega nekaj za sebe narediti.  Ma kdo kaksen predlog? Kva sem jaz kamen
 

Andres

Andres wrote on 28.06.2002 at 15:50:58:


Glede na moj post boš kaj zase naredil? Khm.

A si kamen? O ja...si, si...  

Littlka, tnx.

To k je titud napisu, sem prenesla... k paše tud sem..:

titud wrote on 28.06.2002 at 15:55:55:

The _best.
Preprosto... a ne.

HJa Miska. JAz mam tudi caps lock

Hvala za lucko, ampak ves,  tole smo pa eni ze skozi dal. Zdej moramo pa naprej, na mal vec asfalta,  tja ki je manj  vodnega kamna.  

Andres

Andres wrote on 28.06.2002 at 15:48:07:

Uh, Andres, upam, da bom tole znala sploh opisati z besedami… Realnost je tisto, o čemer govoriš ti. In realnost je tisto, o čemer sem pisala, da je velika večina odnosov takšna, v katerih se skrivamo vsak za svojimi zidovi, skrivamo vsak svojo bolečino in partnerju ne povemo vsega… Delček vedno zadržimo zase… Ponavadi so to bolečine, strahovi ali pa kakšni kiksi, ki jih težko priznamo še sami sebi…

In je na drugi strani pravljica, katero si verjetno vsi čisto potiho želimo... V katero čisto potiho, sami zase, verjamemo… Da bi lahko našli nekoga, kateremu pa bi lahko zaupali vse svoje strahove, vse svoje bolečine, tudi tiste, o katerih sami tako zelo težko govorimo… In seveda vse lepe misli, vse lepe želje, veselje, srečo, zadovoljstvo,… - da ne bom spet samo o bolečini…

In to, da je to samo pravljica, v katero ne verjamemo -  povemo na glas… Da je realnost tisto, o čemer si govoril ti – tudi to povemo na glas… Si upamo povedati na glas, da si želimo pravljico? Da pa si vendarle želimo nekoga, ki bi nas iskreno objel, ki bi nam iskreno sprožil ramo, na kateri se lahko izjočemo, kateremu bi lahko zaupali vse svoje strahove, vso svojo bolečino s tem, da ne bi tega nekoč pa le izkoristil proti nam? Pa seveda tisti lažji del – da si želimo z nekom iskreno deliti veselje, radost, srečo?

Verjetno ne. Verjetno je lažje ostati realist (spet maska?) in te skrite želje, ki so del vsakega izmed nas, zadržati zase. Pa se ti zdi, da je na ta način možno uresničiti pravljico? Tisto torej, kar si želiš sam v sebi? Kar veš samo ti in tega ne deliš z drugimi? Ker bodo drugi mislili, da si za »luno«? Ker na ta način, če to deliš z nekom postaneš ranljiv in svoje rane izpostaviš na milost in nemilost nekomu, naj z njimi naredi, kar hoče? Ali ti izrazi sočutje, ti po svojih močeh pomaga, ali pa na to rano še strese sol in poper?

Po mojem mnenju ne. Le če bomo na glas (seveda s tem mislim na tisto osebo, ki ti je blizu) povedali vse naše skrite želje, vse tisto, kar bi želeli zadržati zase (maska – strah pred nesprejemanjem, obsojanjem) – če bomo torej iskreno povedali, kaj si želimo, kaj potrebujemo, česa nas je strah - le tako bomo morda lahko uresničili svojo pravljico…

Seveda pa je spet vprašanje, komu in kdaj…
M.

Čudež, pravljica, sanje,… - saj je vseeno, kako temu rečeš. In se strinjam skoraj z vsem, kar si napisala, sem in tja je moje mnenje drugačno, bom poskusila povezati, kje:

Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:

V bistvu si sama odgovorila na tisti (srednji) del, kjer sem imela jaz drugačno, nasprotno mnenje. Ja, toliko časa, dokler bomo vsak za svojimi zidovi, dokler bomo skrivali svoje bolečine, dokler si ne bomo drug drugemu toliko zaupali, da rana, če si jo dovolimo prikazati, ne bo obrnjena proti nam – ja, toliko časa lahko govorimo o pravljici, čudežu, sanjam ali kakorkoli kdorkoli reče temu.

Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:

Ja, bliže smo si, bolj si zaupamo, lažje se odpiramo. Vsaj nekateri in sama vas občudujem, ker to zmorete. Sem enkrat napisala Suzi, kaj si mislim o tem, mislim, da na temi o devičnikih. Jaz osebno to zelo težko storim, lažje se odprem osebi, ki mi je blizu in jo gledam v oči. Pa še zaupati ji moram povrhu, uf, koliko zahtev… Mi je enkrat ušlo, ja in sem se (po mojem mnenju vsaj) malce preveč odprla (na temi o sočutju)… Pa ni nihče znorel zaradi tega, hehe. Tako, da – meni to pomeni samo neko zaupanje drug drugemu. In sem vesela zato. Ker mi je to dokaz, da pravljica vendarle obstaja…

Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:

Ne vem, Amstel, jaz vedno izhajam iz sebe. Vedno ponudim roko pomoči, poskusim jo ponuditi na nek nevsiljiv način, tako, da dam samo vedeti, da sem tam, če oseba potrebuje mojo pomoč. In če jo sprejme, potem jo tudi iz vsega srca dam. Kolikor zmorem in kolikor znam, seveda. Glede na moje znanje in glede na moje  izkušnje. Če pa mi da ta oseba vedeti, da ne potrebuje/želi moje roke pomoči, potem ne silim naprej in ne bezam vanjo, ampak spoštujem njeno željo. In to se mi ne zdi ravno vsiljevanje.

Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:

Hitro preberi še enkrat, kar si sama napisala:
Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:


Dokler bomo samo stali za okopi in se branili vdora v samo naše ozemlje – ja, toliko časa bo brezupno…

Pozdravček,
M.