| Svet pogovorov | |
|
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl
General >> Svetovalnica >> DILEMA http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1025215618 Message started by Amstel on 28.06.2002 at 00:06:58 |
|
|
Title: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 00:06:58 Včeri ne bi rekla, da bom jaz naslednja tule pisala. Sem na točki.. ki bi jo lahko poimenovala, vmesna... razpolovljenost... razdvojenost čutim v sebi. Konkretno: Razmišljam o razlikah med ljudmi. So ljudje, ki niti pomislijo ne, da bi se s kom pogovarjali o sebi, delali na svoji rasti, razmišljali o sebi... itd. In se mi zdi, da uspejo kar dobro živeti v sistemu, ki ga družba narekuje. No, in pol smo eni drugi ljudje... Pa da ne posplošujem.... bom o sebi. Mene NE zanima ogromno zadev. Politika, nogomet,..itd. To me ne zanima. Skoz neki razmišljam, delam na sebi... Sem občutljiva, moj notranji svet je razburkan. Skoz neki ugotavljam. Pa zdele razmišljam, a delam na sebi, pa se zanimam za duhovnost, ker sem občutljiva... A je ta občutljivost... odpor do ekonomije... Al nisem ekonomistka, ker ne morem biti. Ker nisem tekmovalna, uspeh me ne zaniam... Al kva? Razumete dilemo? Aja, ekonomist = zakon ekonomije = za čimveč dobička, čim manj energije.... = čimbolj iznajdljiv, ne glede na sredstva... Dejte mi eno roko to zastopit, no. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 01:07:03 Se spomnite te debate? http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=samozdravljenje;action=display;num=1020081314;start=0 Morda bo bolj jasno, kaj hočem povedati, ko rečem.. občutljivost. |
|
Title: Re: DILEMA Post by bp on 28.06.2002 at 01:12:11 Amstel, Ne vem, če bo to pomagalo rešit dilemo, ampak ljudje delamo iste stvari iz različnih nagibov. Pa tudi zelo različne stvari iz zelo podobnih nagibov. Nekdo je tekmovalen, drugi ima močno potrebo po občutku varnosti. Rezultat je pa lahko zelo podoben, oba se grebeta, da se kar kadi, ampak vsak iz svojih razlogov in vsak zadovoljuje svojo potrebo. Nekdo preživlja cele dneve zunaj, v družbi, med pogovori z ljudmi, drugi cele dneve sedi za računalnikom v sobi in piše, recimo poste na kakšen forum. Oba imata pa močno potrebo po komunikaciji z drugimi, izražata pa jo zelo drugače. Mogoče je s takimi delitvami še šlo nekje v zgodnji osnovni šoli, ko so se punce še štele ali med lepe ali med pametne ;-) Pa lahko v življenju kdo tudi (poznam primer) redno obiskuje duhovno univerzo, pozna več vej ezoterike, se na teh področjih redno izpopolnjuje in tudi deluje, hkrati pa zaseda še kar pomembno mesto v enem od stebrov našega gospodarskega sistema in ni pri svojih kariernih pozicijskih bojih prav nič občutljiv in prizanesljiv. Ampak do marsičesa pa se moraš v življenju tudi opredelit (ali pa se tudi nočeš opredelit). In to so tiste stvari, ki so po mojem pomembne. Recimo za odnos do življenja. Reflektiran -- nereflektiran, to bi pa morda lahko bila ločnica med nami, o kateri govori Amstel. Ali pa konformističen -- zavestno individualen. Verjetno bi se dalo še marsikaj izbrskat lp bp |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 28.06.2002 at 07:58:45 mi smo mi občutljivi al pa tud ne ampak važno je edino to, da druge sprejmemo take kot so. Drugače delimo. Sodimo. Na take, ki so nam bolj všeč in na take, ki so nam manj všeč. Ampak čisto v vsakem, pa naj nam je to všeč al pa tud ne, je tudi del nas in tudi oni so del nas. Kot tista misel v Komu zvoni: Vsi smo del celote in če morje odplavi delček kopnega, je kopnega manj. Zato ne pošiljaj spraševat, komu zvon zvoni: zvoni tebi... Amstel, rada prebiram tvoje poste in moja muca je podobna tvoji. Tisti na sliki, da ne bo pomote ;D |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 08:17:32 Moje mnenje, Amstel? Od kje drugje naj bi po izhajalo kod iz vzorcev preteklosti, če vprašaš mene, hehe? Glej, vsi se rodimo. Popolni. Polni ene same ljubezni, ki smo jo sposobni samo sprejemati in dajati. Ničesar drugega ni v tem trenutku v nas. Potem začnemo rasti. Najprej so ob nas samo starši, ki jih ljubimo v popolnosti. Morda lahko to primerjam samo z nekim občutkom, da smo »eno«, ne znam drugače povedati. Starši so pač takšni, kakršni so, vsak s svojo preteklostjo, vsak s svojimi vzorci preteklosti, vsakdo je naredil na sebi tisto, kar je pač naredil. Po mojih izkušnjah sodeč, bolj malo. Treba pa se je zavedeti, da starši, ne glede na to, kakšni so in koliko so naredili sami na sebi, vedno ljubijo (no, ja, skoraj, ampak pustimo tiste starše, ki odkrito kažejo, da so jim bili otroci nek »kiks« v življenju). In ker starši otroke ljubijo, svojo ljubezen tudi izražajo. Tako, kot pač znajo in tako, kot pač zmorejo. Vedno naredijo tisto, česar so v tistem trenutku največ zmožni. In zato jih ne smemo nikoli obsojati, če nam ljubezni niso zmogli izraziti na način, na kakršnega bi morali. Pa tudi otroci smo, eni bolj, eni manj občutljivi. Zase lahko rečem, da sem zelo senzibilna, zato sem v svojem otroštvu »pobrala« tudi precej raznih bolečin in strahov, ki jih morda nekdo drug, ki je iz drugačnega »testa« ne bi. Nisem čisto prepričana, mislim pa, da so prelomnice eno leto, tri leta in potem se mi zdi nekje okoli šest let, ko otroci samo sprejemamo in se globina ran, ki nam jih uspejo vtisniti starši počasi manjša. O tistih zgodnjih ranah sem mi zdi, bi se lahko že govorilo, da so eksistencialne globine. Primer: če otrok ne dobi iskrene in prave ljubezni od staršev do enega leta, če doživi kakšno zavračanje s strani staršev do enega leta, mu ta »strah pred bližino« ostane celo življenje tako globok, da zaradi tega »strahu pred bližino« ne zmorejo vzpostaviti iskreno ljubečega odnosa s partnerjem. Ker se čutijo eksistencialno ogroženi. Ker je rana strahu pred bližino tako močna, da se prav v vsakem primeru čutijo eksistencialno ogrožene. Ker verjamejo, da bližine ni! Ker ne more trajati! Iščejo in iščejo, padajo iz enega odnosa v drug odnos, pa nikjer niso uspešni. Dokler se ne zavedejo, da to izhaja iz tega močnega »strahu pred bližino«, ki so ga doživljali kot čisto mali otroci. In dokler se ne soočijo sami s sabo in ta vzorec preteklosti sčasoma presežejo. Poglej recimo samo primer, ko gre otrok v vrtec. Veš, kako otrok doživlja to? On ne zmore razumeti, da mamica gre in da se vrne. Ne. On samo doživlja: mamica gre, nima me rada, nisem vreden njene ljubezni, sem nevreden. In ogromno, zares ogromno ljubezni in kaj jaz vem kaj še vsega je potrebno dati otroku takrat, da ugotovi: »hej, mamica je. Ljubezen je. Bližina je. In ne bo nikamor izginila.« Ker drugače otrok tudi na druga področja razširi svoj občutek nevrednosti. In kot otroci sprejemajo, v zgodnjem otroštvu samo od staršev, kasneje tudi od okolice, v kateri živijo, tako se gradi njihova podzavest. Otroci ne zmorejo ločevati, ne zmorejo razumeti, oni edinole sprejemajo. In vse, kar ni povezano z iskreno ljubeznijo, povežejo z bolečino. Ki se odraža pri ne/uspevanju izražanja samega sebe v odraslem obdobju in seveda pri ne/uspevanju vzpostavljanja iskrenega partnerskega odnosa, ki pa vsakemu izmed nas verjetno pomeni največ. Da se navežem nazaj, zakaj nekateri delamo na sebi, nekateri ne. Vsi v življenju ravnamo tako, kot pač znamo in glede na to, kar smo sprejemali v otroštvu. In zaradi tega, da se izognemo neki notranji bolečini, se usmerjamo v tista področja, kjer te bolečine ne začutimo, tistih področij, kjer pa jo začutimo, se izogibamo. Poglej recimo samo Devi, kako se nekako ni znala postaviti sama zase v agresivnem okolju. Poglej samo okoli sebe, koliko partnerskih odnosov propade, koliko jih vztraja v neuspešnih odnosih iz popolnoma drugih razlogov, kot bi bil tisti pravi – iskrena in globoka ljubezen? Samo zato, ker bežimo sami pred sabo, pred bolečino in se skrivamo za nekimi zidovi, do kamor bolečina ne seže. Le takrat, ko je ta bolečina, kakršnakoli že je in na kateremkoli področju se izrazi, prehuda in če se takrat zmoremo zazreti sami vase in pomisliti, da bolečina morda izhaja tudi iz tega, le takrat smo sposobni začeti z delom na sebi. Stopiti na to pot. Ki pa je prekleto dolga in prekleto težka. Zato jih tudi dosti omaga – lažje se je namreč skriti spet za svoje zidove in potlačiti bolečino, kakršnakoli je, kot pa se z bolečino soočiti in na nek način delati na njej in na koncu preseči vzorec preteklosti. Ker veš, da je pot. In veš, da je cilj. Ne vem, spet govorim samo iz lastnih izkušenj. In prav gotovo se da pri temle razmišljanju še marsikaj dodati. M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 12:54:40 wrote on 28.06.2002 at 01:12:11:
ana wrote on 28.06.2002 at 07:58:45:
Miska wrote on 28.06.2002 at 08:17:32:
Hm. RAvno to se sprašujem. A sem šibka, ker se ukvarjam s seboj? A to pomeni, da se moram, ker imam pač neke ovire v sebi, s katerimi ne funkcioniram tako, kot bi želela? A sem prezahtevna in hočem pucati to svinjarijo, ker hočem zadihati? Al je to moč, ker se v te globine spuščam? Meni bi bilo težje živeti na družbeno naučen način, usmerjena v eokonomijo. Kdo bi temu rekel, da se izogibam nekim vlogam. Pa še res je. Kako vi to vidite pri sebi? Eh, saj vem, da mi bo jutri to jasno. Sam, da nes mi pa ni. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 13:00:39 ana wrote on 28.06.2002 at 07:58:45:
Ana, ti maš tud muco... samičko? Bova še kjero rekle... |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 13:03:37 Amstel, če vprašaš mene – to je edina pot. Ki je povezana z bolečinami, ki si jih v bistvu tlačila v podzavest, ki jih sama sebi nisi hotela priznati, bile pa so vedno del tebe. Je res – ta pot je težka ravno zato, ker je boleča. Ker si moraš priznati in ponovno (zavestno?) doživeti vse tiste bolečine, ki si jih do sedaj skrivala, tlačila v podzavest.. Za neko masko, s katero si tudi lažje preživela... Za masko, s katero si dosegla, da kdo ne dregne v tvojo rano... In to ni šibkost – to je moč! Meni je bilo to spoznanje življenjsko darilo. Da sem v bistvu zmogla toliko neke moči, da sem se soočila z vsemi bolečinami in vsemi strahovi... Zato – le pogumno naprej. Še bodo bolečine, še bodo »saboterji« v tebi, ki te bodo želeli spraviti nazaj na staro pot, za stare zidove, za stare maske. Vendar se vsakič znova zazri vase in se vprašaj – je to tisto, kar želim? In to ti bo dalo moč, da storiš korak naprej. Korak naprej po poti, ki si si jo začrtala... Srečno! M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 28.06.2002 at 13:03:44 Mislim, da je tvoja dilema Amstel podobna moji? Tudi jaz imam mucko, črno-belo - Fina ji je ime. |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 28.06.2002 at 13:54:02 Zdej sem pa čist preč, ko smo že glih pri muckah mam hud problem eno mucko samičko mi je pred skoraj dvema letoma privlekla v hišo starejša hči. Iz nekega kontejnerja. Ta je podobna Amstelovi mucki, brihtna kot strela in izredno samosvoja. Kljub temu, da sem proti sterilizaciji (načelno), a ker ne maram pobijanja muckov, smo jo dali sterilizirati. Lansko leto smo dva meseca gostili eno drugo majhno muciko, ranjeno, samičko, pa smo ji našli krasen dom v Sevnici. Sedaj (pred 14 dnevi) pa je mlajša hči privlekla domov BREJO mlado muco oz. muca se je kar priselila. A jo kdo mara? Ji kdo lahko ponudi dom? Poleg muc imamo tudi enega ptiča, nedoločljive pasme. Naša prva muca, ki jo v bistvu edino štejem za našo, ga je gladko prinesla v hišo pred kakima dvema mesecema. Sedaj že leta, zato je izseljen na teraso, a če le more, se vštuli v bajto. Pogruntal je, da se da to narediti tudi skozi strešno okno in je zato sam nase ponosen ko pav. Je velikosti velikega goloba grahasto rjav in nimam pojma, a bo še rastel ali ne. Eh, akvarija in rib pa sploh ne porajtam... |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 13:58:27 Hej, ana, temu se reče pa ljubezen do živali! Bravo! Kako že rečejo: kdo nima rad živali, ne more imeti rad ljudi... In meni je grozno všeč, da imaš rada živali. In bi ti pomagala, vendar sama v situaciji, v kakršni sem, tega ne zmorem, bom pa malo povprašala naokoli. Prav? M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 28.06.2002 at 14:28:38 hvala, M., veliko uslugo mi boš naredila ta breja muca mora biti neke pasme (na pasme se nič ne spoznam), ni navadna kratkodlaka kmečka mešanka je pa sive brave, tiste lepe pepelnate, sem pa tja pa močnejše črne |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 15:17:05 Zdej vem, kaj me matra. Ta različnost, ko gre za partnerstvo. Meni se zdi, da se razmerje ne obnese, če se srečata dva vsak iz svojega sveta. Namreč ugotavljam, da mi je težko biti z nekom, ki ne dela na sebi. Ker mi ne more povedati kaj se dogaja v notranjosti, saj še sam ne ve. Vaše izkušnje? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Devi on 28.06.2002 at 15:26:47 / Pa zdele razmišljam, a delam na sebi, pa se zanimam za duhovnost, ker sem občutljiva... A je ta občutljivost... odpor do ekonomije... Al nisem ekonomistka, ker ne morem biti. Ker nisem tekmovalna, uspeh me ne zaniam... Al kva? Razumete dilemo? / Amstel, zadnjic sem precej razmisljala tudi o tej obcutljivosti, kaksen je razlog, da nastopi. Se mi zdi, da si takrat sama povedala najboljsi odgovor, zato, ker se moras pravocasno prilagoditi, saj gre za tvojo varnost. In ce se ti prilagodis, to pomeni, da se drug ne rabi, ker vzpostavljas ti odnos za oba. In zakaj ni ambicij? Ker si navajen gledati vedno na druge, ne na sebe, streci drugim in ne sebi, omogociti drugemu, da se uveljavi, ne sebi. Mogoce gre tudi tu za mejo, ki jo je potrebno postavit, do kje si ti in je to tvoj svet, za katerega je potrebno poskrbet in od kje naprej se zacne svet drugih. Mogoce bi se ambicioznost pojavila, ce ne bi bilo vec obcutka, da skrbis za ambicioznost drugih? Saj najbrz sem malo mimo jo zarezala, ampak v teh par dnevih opazam, kake nelogicne situacije se lahko v takih odnosih pojavljajo. Mislis, da mislis na sebe, ampak sploh ni nujno tako. Mislis na sebe, ja, ampak v odnosu na druge, ne na sebe. Nikoli sama za sebe. Vedno sama za druge. Spet en nerazumljiv smorn, saj vem. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 28.06.2002 at 15:48:07 Amstel wrote on 28.06.2002 at 15:17:05:
Vidis, to so tvoji kriteriji, vsak jih ima. Samo bi zelel vedeti, ce ti znas povedati vse kar se dogaja s teboj, v tebi okrog tebe, skratka kaj se dogaja z Amstel? Po moje dosti stvari se najblizjim ne poves in tako je verjamem z vsemi nami. Vsakdo ima kaksno stvar za sebe, to isto stvar pa ne deli z nikomer. Kam se pelje tale topic Amste? Upam, da nisem zasel. Tale stol na sihtu mi ne pase. Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 28.06.2002 at 15:50:58 ;D Quote:
Sredina Amstel, sredina je verjetno najboljsa, vsaka skrajnost pa je zagotovo najslabsa. Glede na tvoj zgornji post se bom moral jaz malo ekonomiji odreci in namesto tega nekaj za sebe narediti. Ma kdo kaksen predlog? Kva sem jaz kamen ;D ;D Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 17:00:39 Andres wrote on 28.06.2002 at 15:50:58:
To je res. Devi wrote on 28.06.2002 at 15:26:47:
Sem mislila drugače. Da je ta občutljivost plod občutkov ne-varnosti. Bom pa razmislila o tej prilagoditvi, ki si jo omenila. Da iz tega sledi "skrb" za druge... hm. Usmerjenost navzven. Andres wrote on 28.06.2002 at 15:48:07:
Andres, če imam zmedo v sebi, potem povem, da mam zmedo. Če ne znam povedati, se opazujem še mal in po navadi se izjaznim. Sej, kot nastaja tale moj brain and soul storming tule... takoj nisem štekala, kaj me matra. Pa govorim, pa razmišljam, pa opazujem in evo ti ga na.... Sem še stopničko globlje sedaj. Andres... evo... tko: 1. Jaz se težko čutim povezano z nekom, ki ima zid. Sej razumem, da ga ima, ker ga rabi. Samo, jaz se tako počutim ločeno od te osebe. (Robi, a misliš, da sem ločena v sebi, v resnici? ::)) 2. Zavedam se, da imam tudi sama pač neke zadeve še za poštimat. In si želim doživeti tisti čudež, ko oseba, s katero imam odnos, ne naseda nekim mojim zapletom. Da uspe raspoznat v mojem momentu "šibkosti" kdaj, namesto sebe, namesto svoje pristnosti, ponudim nekaj nadomestnega, nekaj "falš", rečemo pri nas... torej, nekaj umetnega. In da ne zagrabi za vabo. Da ne igra igre z menoj. In jaz si mislim, da to lahko razpozna nekdo, ki to dinamiko razpozna tudi pri sebi. Recimo tako... kot samo tat lahko takoj razkrinka tatu.... Torej občutek bližine, povezanosti in pa mali čudeži ob uspešnem izogibanju nepristnosti.... to me izpolnjuje. Joj. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 17:02:03 Andres wrote on 28.06.2002 at 15:50:58:
Glede na moj post boš kaj zase naredil? Khm. A si kamen? O ja...si, si... :P |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 28.06.2002 at 17:08:42 Amstel wrote on 28.06.2002 at 17:00:39:
Jaz verjamem, da noben ne 'more igrati igre' s teboj, če je ti ne priznavaš. Ti pa jo priznaš, saj praviš, da namesto sebe prisotne ponudiš nekaj 'falš', umetnega - torej igro. Če boš znala biti resnična v trenutku šibkosti, boš dobila pravi odgovor. Spet zelo sorodna tema 'moji'. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 17:17:09 Littlka, tnx. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 28.06.2002 at 17:25:44 Tud mene je presenetil 'moj' odgovor. ;D. Tako mi je lažje nekomu govorit, se kar razjasni. Je pa res Res, da sebe lahko prepoznamo le skozi drugega. Pa ne bomo žalostni zaradi tega. Saj ne moremo vedno vsakemu pokazati ???. Vsak vidi svojo. Včasih pa se Resnica milostno razodene. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 17:34:52 To k je titud napisu, sem prenesla... k paše tud sem..: titud wrote on 28.06.2002 at 15:55:55:
|
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 18:56:17 Amstel wrote on 28.06.2002 at 15:17:05:
Tegale, Amstel, ti ne morem povedati na lastnih izkušnjah, ker jih nimam. Lahko pa ti povem, kako bi to izgledalo v moji glavi. Ugotoviš torej, da sta vsak v svojem svetu. Ti se želiš spreminjati, torej delati na sebi, on tega ne želi. Na nek način to niti ni potrebno, če imata drugače iskren odnos, če se iskreno pogovarjata, iskreno delita svoje občutke, bolečine, pa seveda tudi veselje, zadovoljstvo in vse ostale lepe stvari, da ne bomo samo o bolečini. In pomembna je želja in volja z obeh strani, da nekaj na vajinem odnosu morata narediti. Torej volja tudi z njegove strani. Ker to pomeni, če boš ti delala na sebi in mu z iskrenim pogovorom povedala, kaj si ugotovila, do česa si prišla, kaj bi bilo po tvojem mnenju potrebno narediti in če je on to pripravljen sprejeti in ti poskusiti slediti, ker naj bi to pripomoglo k izboljšanju vajinega odnosa, potem je zadeva izvedljiva. Saj se bo s tem posledično spreminjal tudi on. Če pa on trdno stoji za svojimi zidovi, če se upira vsaki spremembi (do katere boš prišla ti s svojim delom na sebi), če ni niti pripravljen poskusiti, če apriori zavrača vse spremembe, ki bi bile potrebne za izboljšanje vajinega odnosa, potem,… ja, potem je pa moje mnenje takšno, da tukaj ni rešitve. Žal. Vsaj jaz ne vidim več ničesar, kar bi ti lahko še storila na sami sebi in na vajinem partnerskem odnosu, če apriori brcneš v zid. In to težak in trdno stoječ zid. Tako nekako bi poskusila jaz. M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 28.06.2002 at 19:22:23 The best. Preprosto... a ne. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 19:45:02 Hej, sem vesela, če sem lahko posvetila s kakšno lučko... M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 28.06.2002 at 21:10:09 HJa Miska. JAz mam tudi caps lock :) Hvala za lucko, ampak ves, tole smo pa eni ze skozi dal. Zdej moramo pa naprej, na mal vec asfalta, tja ki je manj vodnega kamna. :) Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 28.06.2002 at 21:53:17 Hej, Andres - če sem te jaz dobro brala, si dal ti skozi tisti drugi del (butanje ob trden in močan zid), hehe. Upam, da se bo Amstel ustavila pri prvem delu in bo lahko kaj naredila s svojim partnerskim odnosom. Ti pa pogumno po svoji poti naprej - samo pazi, udarec ob asfalt zna biti tudi zelo boleč! Še posebej, če padeš nanj na glavo in ne na r** (je srce bližje glave, hehe) M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 29.06.2002 at 10:17:17 Andres wrote on 28.06.2002 at 15:48:07:
Uh, Andres, upam, da bom tole znala sploh opisati z besedami… Realnost je tisto, o čemer govoriš ti. In realnost je tisto, o čemer sem pisala, da je velika večina odnosov takšna, v katerih se skrivamo vsak za svojimi zidovi, skrivamo vsak svojo bolečino in partnerju ne povemo vsega… Delček vedno zadržimo zase… Ponavadi so to bolečine, strahovi ali pa kakšni kiksi, ki jih težko priznamo še sami sebi… In je na drugi strani pravljica, katero si verjetno vsi čisto potiho želimo... V katero čisto potiho, sami zase, verjamemo… Da bi lahko našli nekoga, kateremu pa bi lahko zaupali vse svoje strahove, vse svoje bolečine, tudi tiste, o katerih sami tako zelo težko govorimo… In seveda vse lepe misli, vse lepe želje, veselje, srečo, zadovoljstvo,… - da ne bom spet samo o bolečini… In to, da je to samo pravljica, v katero ne verjamemo - povemo na glas… Da je realnost tisto, o čemer si govoril ti – tudi to povemo na glas… Si upamo povedati na glas, da si želimo pravljico? Da pa si vendarle želimo nekoga, ki bi nas iskreno objel, ki bi nam iskreno sprožil ramo, na kateri se lahko izjočemo, kateremu bi lahko zaupali vse svoje strahove, vso svojo bolečino s tem, da ne bi tega nekoč pa le izkoristil proti nam? Pa seveda tisti lažji del – da si želimo z nekom iskreno deliti veselje, radost, srečo? Verjetno ne. Verjetno je lažje ostati realist (spet maska?) in te skrite želje, ki so del vsakega izmed nas, zadržati zase. Pa se ti zdi, da je na ta način možno uresničiti pravljico? Tisto torej, kar si želiš sam v sebi? Kar veš samo ti in tega ne deliš z drugimi? Ker bodo drugi mislili, da si za »luno«? Ker na ta način, če to deliš z nekom postaneš ranljiv in svoje rane izpostaviš na milost in nemilost nekomu, naj z njimi naredi, kar hoče? Ali ti izrazi sočutje, ti po svojih močeh pomaga, ali pa na to rano še strese sol in poper? Po mojem mnenju ne. Le če bomo na glas (seveda s tem mislim na tisto osebo, ki ti je blizu) povedali vse naše skrite želje, vse tisto, kar bi želeli zadržati zase (maska – strah pred nesprejemanjem, obsojanjem) – če bomo torej iskreno povedali, kaj si želimo, kaj potrebujemo, česa nas je strah - le tako bomo morda lahko uresničili svojo pravljico… Seveda pa je spet vprašanje, komu in kdaj… M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.06.2002 at 14:03:19 Miska wrote on 29.06.2002 at 10:17:17:
Miška, mal se še jaz pomudim tule. Ti to imenuješ pravljica, jaz pa čudež. In odgovor je, ne. Ne da se priklicati čudežev, če zadržimo stvari zase. Andres, sej ti veš, da je tako. Sva se pogovarjala v tej smeri. Ne vem, če ste pozorni, ampak, tu na forumu se prav lepo kaže, kako smo željni povezovanja z drugimi. In nekako se ta povezanost začuti, ko se drugi pokaže ranljivega. Takrat smo hvaležni, ker se je drugi odprl in tudi mi to lažje storimo. Opazila sem, da občasni poskusi "terapiranja" drugega, "vrtanje" v drugega, je odraz tega, da si želimo povezanosti. Ker čutimo zid druge osebe. Hm, samo kdaj pa smo/sem vsiljivi, ko bi radi vedeli.. kaj ja "zadaj". In pravzaprav, tega momenta vsiljivosti sploh ni, ko se lahko zaupno pogovarjamo. No, saj ne mislim ravno foruma, ker tu pač nismo iz istih razlogov. In odnosi so pač cyberski. Torej je nekaj na tem, da potrebujemo vedeti, kdo je kdo. In če vedno znova naletimo na zid... postane brezupno, a ne? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 29.06.2002 at 14:23:18 Čudež, pravljica, sanje,… - saj je vseeno, kako temu rečeš. In se strinjam skoraj z vsem, kar si napisala, sem in tja je moje mnenje drugačno, bom poskusila povezati, kje: Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:
V bistvu si sama odgovorila na tisti (srednji) del, kjer sem imela jaz drugačno, nasprotno mnenje. Ja, toliko časa, dokler bomo vsak za svojimi zidovi, dokler bomo skrivali svoje bolečine, dokler si ne bomo drug drugemu toliko zaupali, da rana, če si jo dovolimo prikazati, ne bo obrnjena proti nam – ja, toliko časa lahko govorimo o pravljici, čudežu, sanjam ali kakorkoli kdorkoli reče temu. Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:
Ja, bliže smo si, bolj si zaupamo, lažje se odpiramo. Vsaj nekateri in sama vas občudujem, ker to zmorete. Sem enkrat napisala Suzi, kaj si mislim o tem, mislim, da na temi o devičnikih. Jaz osebno to zelo težko storim, lažje se odprem osebi, ki mi je blizu in jo gledam v oči. Pa še zaupati ji moram povrhu, uf, koliko zahtev… Mi je enkrat ušlo, ja in sem se (po mojem mnenju vsaj) malce preveč odprla (na temi o sočutju)… Pa ni nihče znorel zaradi tega, hehe. Tako, da – meni to pomeni samo neko zaupanje drug drugemu. In sem vesela zato. Ker mi je to dokaz, da pravljica vendarle obstaja… Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:
Ne vem, Amstel, jaz vedno izhajam iz sebe. Vedno ponudim roko pomoči, poskusim jo ponuditi na nek nevsiljiv način, tako, da dam samo vedeti, da sem tam, če oseba potrebuje mojo pomoč. In če jo sprejme, potem jo tudi iz vsega srca dam. Kolikor zmorem in kolikor znam, seveda. Glede na moje znanje in glede na moje izkušnje. Če pa mi da ta oseba vedeti, da ne potrebuje/želi moje roke pomoči, potem ne silim naprej in ne bezam vanjo, ampak spoštujem njeno željo. In to se mi ne zdi ravno vsiljevanje. Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:
Hitro preberi še enkrat, kar si sama napisala: Amstel wrote on 29.06.2002 at 14:03:19:
Dokler bomo samo stali za okopi in se branili vdora v samo naše ozemlje – ja, toliko časa bo brezupno… Pozdravček, M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 29.06.2002 at 16:14:24 notranji in zunanji svet moraš zedinit enako znotraj kot zunaj ... hočem rečt, tud zunaj je treba rast, ne moreš samo znotraj, zunanjost mora odražat notranjo rast, če ne, ni ravnotežja duhovnost ni delo na sebi, je bolj beg v sebe odpor od ekonomije ti je đabe kot vsak drug odpor ekonomija je fajn kot veda, ti si jo pa izenačla s tem kako to ljudje manifestirajo, sej ti lahko tehnike ekonomije glih tko uporabljaš, ni treba met odpora do nje ... bom reku do keša v končni posledici. /A sem šibka, ker se ukvarjam s seboj?/ si šibka ... zato se ukvarjaš s sabo, si pa ravno zato tud močna, ker delaš na tem da se šibkost spremeni v moč vedno se izogibamo nekim vlogam ... glih te mormo sprejet / narest drugi ti samo ogledalo kaže zakaj te moti to kar te moti? sicer pa DILEMA kaj je sploh ta dilema ... odnos med dvema, med večimi ... slabo ime si dala threadu ... premal deskriptivno se mi zdi ... /Zdej vem, kaj me matra. Ta različnost, ko gre za partnerstvo./ partnerstvo ... je to dilema? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 29.06.2002 at 17:29:20 gape wrote on 29.06.2002 at 16:14:24:
Gape, kakor sem jo jaz doživljala skozi njeno pisanje, je šla skozi tri faze: 1. Najprej se je vprašala, zakaj nekateri delajo na sebi, drugi ne 2. Potem je prišla do tega, da ni vedela, ali delo na sebi pomeni šibkost ali moč 3. Končno se je uspela in zmogla toliko odpreti, da je vprašala tisto, kar jo resnično mori - srčika njenega problema je njen odnos s partnerjem - ona dela na sebi, on ne - partnerstvo torej, ja. Tako vsaj sem jo doživela jaz, sicer ti bo pa sama bolje povedala, kaj in kako. M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 29.06.2002 at 20:55:09 kul bom počaku ... |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.06.2002 at 21:39:07 Miška, dobro si me razumela in začutla. Zadnja točka je pa v fazi razmišljanja, ni še v realnosti. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.06.2002 at 21:49:46 gape wrote on 29.06.2002 at 16:14:24:
To. Jap. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 29.06.2002 at 22:39:31 /zakaj nekateri delajo na sebi, drugi ne/ vedno bolj se mi zdi, da se jim zdi, da imajo čas, časa pa ni in to jih ubija ... ker nimajo časa in ker imajo čas, ker čeprav vedo da nimajo časa (da ga ni), čeprav vejo da je to samo izgovor, ki so si ga izmislili ali mu preprosto verjeli ... ops ... zdej pa že vedo, zdej pa nimajo več izgovora ... in dokler ne vedo imajo izgovor ... so poneumljni kot bi osho reku ... al pa zaciklani, kt bi edi reku ... zaciklani u čas odnos s partnerjem hmmm sprejemanje ogledalo on ti kaže to kar tebe pri sebi najbolj moti a si zihr da je to to, da ne 'dela na sebi' a si res zihr??? pomisl mal kaj model sploh dela cel dan kaj dela največ časa? kaj te moti na njem? zdej če se ti zdi da si se od njega vse naučila ... pojdi od njega ... če se maš še kej za naučit, se nauč in pol pejd (če ne boš mogla to z naslednjim zrihtat (kar pa sploh ne pogojuje tega da bo to še težje ... ali pač?)) jest sm ugotovu da partner mora v bisvtu bit tvoje totalno nasprotje ... čim imata neke stvari 'skupne' si tam notr že dajeta potuho ... naprimer dolg spat ... dva ki oba rada dolg spita ... dolg spita ... itd enako zunaj in znotraj okolica je odsev tebe ... zrihti sebe in okolica se bo spedenala ... lahko pa okolico začneš rihtat ... ampak ... večja k je okolica ... več boš mela za (z)rihtat in zdej ... če je okolica okrog tebe (zate) u kurcu ... si ti u kurcu ... saj ... ti to tko vidiš ... ... nekako tko no |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.06.2002 at 23:35:02 gape wrote on 29.06.2002 at 22:39:31:
Stopnička globlje: Jaz sem tista, ki se ne izrazim dostikrat. In mislim, da bi bilo lažje, če bi se partner (ne govorim konkretno), ki bi delal na sebi, izražal. Pa tudi občutek povezanosti igra tu eno foro. Oz. občutek ločenosti... To o partnerju, ki je pravo nasprotje.. ne vem, a se tebi obnese? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 30.06.2002 at 06:39:25 Quote:
Kaksno totalno nasprotje. A ce si jaz hocem sive boxarke kupit in si na koncu tudi jih, me partnerka v postelji ne bo hotela povohat zato, ker niso bele minice. To je pravo nasprtoje Gape. Al pa jaz grem avto prat, ona pa mi pol se nalozi da naj se sip lotim po celem stanovanju. Jaz hocem v kino gledat komedijo ona pa horror. Na koncu pristaneva cvetlicarni. Mam pet rdecih luci do doma iz sihta in ker ona ni uvidevna, jaz pa sem, se dere na mene, da kje sem toliko casa, ker kosilo bo vsak cas nared. Naju so prijatelji povabili na obisk. Se hocem odzvati, ona pa istocasno povabi neke sodelavke na kavo. Vidis Gape, to so prava nasprotja in ne privoscim nikomur kaj takega. Razen boxark. ;) Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 08:18:40 gape wrote on 29.06.2002 at 16:14:24:
gape wrote on 29.06.2002 at 22:39:31:
Gape, dovoli mi povedati svoje mnenje o teh ogledalih. Ja, drug drugemu smo ogledala. Vedno. Vendarle ta ogledala dobijo svojo vrednost le, če so iskrena... Če ti nekdo iskreno pove, kako te je doživljal... Če ti nekomu iskreno poveš, kako si ga doživljal.. In ne, da se spet skrijemo za svojo masko/neiskrenost/luknjo/zidove... Ker v tem primeru ne moreš zares vedeti, kako te je doživel in ogledalo ti lahko vrne popačeno sliko… Če pa so ogledala iskrena, če smo se torej sposobni in zmoremo toliko odpreti drug drugemu, da si/mu dovolimo tudi vpogled tja, kjer so rane in so bolečine, ja, potem pa so ta ogledala neprecenljive vrednosti… V realnosti so ogledala bolj popačena. Ker nekdo odreagira tako, kot odreagira zaradi svojih izkušenj, svojih ran in svojega načina razmišljanja... In če stojiš pred nekom, ki ti da take vrste ogledalo – v tem ogledalu se zrcali tudi njegova slika... In ne samo tvoja... In ta slika je zaradi njegove/njene neiskrenosti popačena… Seveda sem še vedno mnenja, da iskreno ogledalo pokažemo samo tistim, ki so nam blizu in ne ravno vsakomur, ki ga srečamo na cesti… Sem bila dovolj razumljiva? M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 08:49:15 Amstel wrote on 29.06.2002 at 23:35:02:
Ja, Amstel, seveda je veliko lažje, če se vsak izmed vaju ukvarja sam s sabo, dela na sebi, ali kakorkoli že rečeš temu. Saj to pomeni, da sta iskrena najprej vsak sam s seboj in potem drug z drugim. Da najprej vsak samega sebe sprašujeta, kako in zakaj doživljata kakšno stvar, zakaj odreagirata na način, na kakršnega odreagirata, potem pa iskreno drug drugemu ponudita ogledalo in na tej osnovi lahko gradita svoj odnos. Seveda je to veliko lažje, bolj uspešno, hitreje, predvsem pa – iskreno… In to je tisti občutek povezanosti, o katerem govoriš. Ni pa neizvedljivo, če partner ne dela na sebi, kar sem ti že opisala. Včasih je rano sploh težko prepoznati, včasih so rane tako globoke, da jih težko priznamo še samim sebi. Včasih niti ne zmoremo deliti vsega, pa če bi še tako radi in če bi si tega še tako želeli. Pomembno je, da smo iskreni. In da povemo, da tega ne zmoremo. Da pa smo pripravljeni delati na odnosu, graditi partnerski odnos. In pripravljenost je tista, ki vaju tudi v tem primeru v končni fazi na nek način poveže. Da nimaš samo občutka, da samo ti delaš na sebi, da si samo ti iskrena, ampak da ta občutek iskrenosti in pripravljenosti doživiš tudi z njegove strani… Uf, se pa trudim in trudim tole razložiti… Še ena moja rana in še ena stvar, ki jo moram »spucati« tudi sama?? M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 09:04:06 gape wrote on 29.06.2002 at 22:39:31:
Evo, še tole, potem sem se pa za danes verjetno dovolj »natipkala«, hehe. Razen, seveda, če mi ne bo dal še kdo kakšnega ogledala, kjer bom začutila močan dražljaj, kar pa seveda pomeni, da moram sama pri sebi še nekaj »spucati«… Je Andres lepo povedal, zakaj ne nasprotje in se popolnoma strinjam z njim. Sama bi morda dodala le to, da je totalno nasprotje možno edinole v primeru, da sta partnerja vsak zase, vsak sam pri sebi že toliko spucala zadeve, da sta vsak zase nekje dosegla tisto stopnjo, ko sta vsak zase notranje mirna. V tem primeru popolno nasprotje namreč ne pritisne več tako močno na tvojo rano... Če pa se znajdeta skupaj dva, ki sta si popolno nasprotje, pa še na začetku poti dela na sebi, potem je pa težka. Ker imata popolnoma nasprotne rane, za katere ne vesta, ker do tega trenutka še nista delala na sebi in tako nehote in nevede pritiskata na rane drug drugemu… In tako nehote in nevede povzročata bolečino drug drugemu… In ker ne vesta, zakaj sta drug drugega sploh prizadela, tudi ne moreta naprej po skupni poti… In če se najdeta dva, ki imata podobne rane in sta na začetku dela na sebi, ali pa že delata na sebi, pa še nista »spucala« vsega, potem so ravno podobne rane tiste, ki ju lažje povežejo… Saj se lažje vživita v vlogo druga drugega in lažje odreagirata tako, da ne pritisneta nehote na rano drugega… Ker imata sama podobno rano… Bemti vraga, a se bom že kaj naučila tudi sama iz vsega tega, al ne? M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Devi on 30.06.2002 at 10:19:24 gape wrote on 29.06.2002 at 22:39:31:
po moje naj bi bilo partnerstvo nekje v stilu jin janga, dopolnjujoca se nasprotja, crno belo, noc in dan, ko vidis v drugacnosti kvaliteto, ki dopolni tvojo, prehajanje enega v drugo in zlivanje nasprotij v nekaj enotnega, sodelovanje nasprotij ne na tak nacin, kot pravi Andres, to bi bila nasprotja brez povezave, ki se izkljucujejo, ni sprejemanja in nujno rabis ogledala, saj gledas samo na sebe, si slep za kvaliteto dopolnjevanja, spremenis se sele ko se v istem tezenju vidis v drugem. ogledalo ti drzi ravno podobnost, moti te to, kar na drugem vidis in zato to spreminjas. ce oba dolgo spita bosta oba vedno zaspala in to je motece, vsak bo drugemu kdaj obesil krivdo, da ne bi blo tako, ce bi ga drugi zbudil...in scasoma se bosta zacela prej zbujat...in ogledalo vec ne bo potrebno....hm, kaj se pa potem zgodi, ko vec ne rabis ogledala, in ko tudi podobnosti ni vec? postanes razlicen, al pa samo razumes, da podobnosti niti ni, je samo originalnost, vidis zadaj za cloveka v to, kako je edinstven, samo svoj, ni podobnosti ni razlike, samo drugacnost |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 30.06.2002 at 12:12:20 Quote:
Gre se zato,koliko je kdo sam sposoben v sebi sprejeti nasproten princip. |
|
Title: Re: DILEMA... al kar že je... Post by Amstel on 30.06.2002 at 13:47:54 Miska wrote on 30.06.2002 at 08:18:40:
Men ta teorija o ogledalih... mi je mal nerazumljiva še. To, da v drugem vidim, kar me moti pri meni, se strinjam. To je pač obrambni mehanizem, projekcije. Da pa bi bil drugi v celoti odraz mene, pa ne vem, no. Tu si rabim še razčistiti mnenje. Če mene nekdo vidi boljšo, kot se vidim jaz, pomeni, da on razpozna svoje "dobro" v meni.. ampak, to nekako ni odvisno od mene. Če nekdo v meni vidi slabo, a sem jaz slaba? Ne, vidi sebe v meni. Al kako. Miska wrote on 30.06.2002 at 08:49:15:
Ja, točno to. Mislim, tu je bistvena odgovornost zase. Opažam, da iluzija, s katero uničujemo sebe in odnose, je ta, da nismo odgovorni za kar čutimo. ČE mene moti nekdo, ki ne dela na sebi, je to odraz strahu, da bodo zadeve postale nesmiselne, ker ne moreš napredovati, če ne gledaš iz sebe... Kaj naj počnem z nekom, ki mi pravi, da ga jaz spravljam v žalost? Lahko pogledam moj delež. LAhko pogledam, koliko realno pripomorem k slabemu vzdušju. Ga ocenjujem, ga kritiziram? Sam, fajn je, da to nardi tud drug. Zakaj se pa jaz počutim žalostnega, kadar ona... gre k prijateljici na kavo, namesto, da bi šla midva pohajat? Itd.. Miska wrote on 30.06.2002 at 09:04:06:
Tole na koncu mi je tako resnično. Če delša na sebi, se počasi zaveš, da izkoristiti rano drugega za zmago v odnosu, je bedno. Igrice moči so lahko tako prefinjene. In odpovedati se temu, je po moje osnova dela na sebi. Haug. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 14:33:05 Amstel wrote on 30.06.2002 at 13:47:54:
Amstel, ti tole "nesrečno" teorijo o ogledalih poskusim malce bolj razložiti z mojega vidika. Torej, z nekom se soočiš. S komerkoli. Doma, na cesti, v službi, na forumu (!), kjerkoli... In odreagiraš tako, kot pač odreagiraš nanj... Tvoja reakcija je tista, ki ti da lahko misliti o sami sebi... Če je mirna, če ni impulzivna, če je vse OK, potem je res vse OK in nimaš sama pri sebi nič za »spucat«... Če pa te nekaj na njej/njem, na njenih/njegovih reakcijah, na svojih reakcijah, močno zmoti, pa to samo pomeni, da je pri tebi še nekaj nerazčiščenega... Da moraš na tem še delat... In takrat se zazreš sama vase, v svoje vzorce preteklosti in poskusiš najti to, kar te na njej/njem moti... To so čista ogledala in so neprecenljive vrednosti zate... Ampak le, če razčiščuješ in »pucaš« sama sebe... Če pa »pucaš« svoj partnerski odnos, potem pride na vrsto iskrenost pri ogledalih... Tebe nekaj na njem zmoti, OK, to pomeni samo to, da moraš sama pri sebi nekaj »spucati«… Njega pri tebi nekaj zmoti in OK, to pomeni samo to, da mora on sam pri sebi nekaj »spucati«... Vsak zase in za svojo dušo ali drugače rečeno, za svoj notranji mir morata to narediti… Ogledala so tako neprecenljive vrednosti za vsakega izmed vaju posebej... Če pa želita pri tem še graditi svoj odnos, pa je treba biti iskren in stopiti izza zidov in s partnerjem iskreno deliti spoznanje... Zakaj je mene to zmotilo pri tebi, zakaj je njega to zmotilo na tebi… Ker le tako lahko stopita korak naprej – da torej ne bosta namenoma pritiskala na rane drug drugemu. Je po mojem mnenju zelo res – en velik bullshit je graditi partnerski odnos z izkoriščanjem ran partnerja… Zato so po mojem mnenju ogledala pri drugih, kadar »pucaš« samega sebe in iskrena ogledala pri dveh, kadar »pucata« svoj odnos, neprecenljive vrednosti. Tako vsaj na to gledam jaz. M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 30.06.2002 at 17:10:00 Da ne bo kdo kasno ogledalo razbil, saj v tem primeru lahko za 7 let forum zapremno. Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 17:53:38 Andres, meni se zna zgoditi, da razbijem tvojega... Ker se ti lahko tudi tako iskreno nasmejim... M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 30.06.2002 at 18:10:24 Kaj to pomeni? Da tisti ki se mi ne more tu na forumu, ali v zivo, iskreno nasmejati nosi moje ogledalo? Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 30.06.2002 at 18:18:45 Hehe – kako bi tvoje ogledalo jaz doživela v resnici, ti ne morem reči… Vem pa, da znaš biti tako prisrčen tukaj na forumu, da tistemu, kar doživim takrat, ko te berem, lahko rečem le – iskren in sproščujoč smeh… In meni v trenutni situaciji tako zelo dobrodošel… Aja, še to: to je samo moje ogledalo... Zato ne govori o tistih... M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 30.06.2002 at 18:36:55 To vzamem kot kompliment. Sem ze napisal v mailu ene parim forumovcem, da niti ne vem, kaj se z mano dogaja, da mi vsi neke komplimente delijo. Kar naenkrat dobim email od nekega X cloveka, ki ga nikoli nisem videl in ta mi tala neke komplimente daje. Mogoce pa od leta 1997 pa do danes ljudje vedno bolj moje ogledalo sprejemajo, pred tem pa so me pljuvaliu. Ej Miska. Saj sem se ze umil ves. Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Samson on 19.07.2002 at 13:15:49 Čudovite misli so me kar preplavile, ko sem bral prispevke v tej temi. Navdušili ste me. Kakšno drzno in brezkompromisno iskanje! Čestitam. Vključil se bom, ko bom zadevo vsaj malo predelal, da ne bom že takoj na začetku mahnil mimo. Hvala za vsa ta iskanja! |
|
Title: Re: DILEMA Post by Edi on 19.07.2002 at 15:04:33 Sem tole temo mal zamudu, pa vendar, je Samson poskrbel, da sem jo prebral. Glih dopust sem mel vmes, pa tole z organizacijo našega društva, pa bla, bla. No tuki je lepo že on povedal, lepo debatiranje in takih treadov, si lahko le še želimo. Tuki mi je v uko padla Miškina razlaga in pojasnjevanja iz katerih bi lahko kar neki člankov naredila za pozitivke. Rečem lahko samo odlično. Nujno rabiš "birmo", he, he. In to sem zdele šele prebral. Me je kar lahko sram. Ampak, naj navržem ravno v tem tednu se mi dogajajo "kmečke« vizije. O nečem govorim, razlagam in dobim kmalu odgovor. Sem na med.over.netu odgovarjal eni za sanje in potem ugotovu da sem mel prav. Nato sem dal predlog za »birmo« Miške včeraj in tuki berem tole in me rit vrže. Je sama za moje pojme že to presegla. Sva z njo debatirala privat, pa sem ji dolžan seciranje, in bom kar tuki povedal (še kaj pa privat, hm). Si še en velik Sonček, ki je vstopil v naše prostore. In tuki maš za moje pojme napisane ene štiri članke za Pozitivke. Nato s sodelavcem čist tko debatirava o nekih zadevah o firmi in prideva s kave. Dobim mail z odgovori. In še ene par podobnih primerov, se mi zdijo po eni strani »kmečki« ampak po drugi pa preveč za tok mal časa, da bi reku naključje. No da ne bom odtaval, se vračam k tematiki. Bom uporabu kar Miškino predlogo: 1. Najprej se je vprašala, zakaj nekateri delajo na sebi, drugi ne Mnogi delajo na sebi, pa mislijo, da delajo, v bistvu pa so lahko še hujši fanatiki. Mal ostro bom to zastavil, ampak mi fraza »delati na sebi« zveni preveč odbijajoče (moj problem), ker če delaš na drugih oz. z ljubeznijo, sploh ne rabiš delat na sebi. Ampak to je že pojmovno odločanje. Tok v začetek. Moja rast al moje zorenje al moja leta 35, so pripeljala do takih izkušenj, da se včasih mogoče že preveč ponavljam, ko dajem odgovor, da ljubezen vse rešuje. Ampak, po prebrani toni literature, debatiranjih, udejstvovanjih sem in tja, sem resnično ugotovil, da seciranje nekega problema najraje začnem s tem (ljubezen), če se le da pa potem nadaljujem. Sem pa tudi človek, in včasih mi jo tudi zmanka (ko sosed pusti avto tko, da ne morem jest parkirat  ). In zato »delat na seb«, je tko, tko. En ribič gre ribe lovit pa ne rabi delat na seb, da bo dober človek, je tak po naravi. Eni so enostavno obrnjeni navzven (Elisabeth Kubler Ross : Kolo življenja), da nimajo časa zgubljat z meditacijami, in ne vem kakimi več-urnimi dnevnimi obredi. Sem prebral njeno knjigo in je čudovita njena življenska pot. No mal sem zafilozofiral pa bom nehal. 2. Potem je prišla do tega, da ni vedela, ali delo na sebi pomeni šibkost ali moc Tuki je men težko govort, ker sem že v prvi točki povedal dost. 3. Koncno se je uspela in zmogla toliko odpreti, da je vprašala tisto, kar jo resnicno mori - srcika njenega problema je njen odnos s partnerjem - ona dela na sebi, on ne - partnerstvo torej, ja. No in do tega navadno pride, smo mel že podobne primere tuki pa še na drugih forumih. Jest bi dal tuki odgovor le to. Dva, ki se brezpogojno, čisto ljubita nimata problemov niti z Andresovimi navebami razlik. Nikakor: A ce si jaz hocem sive boxarke kupit in si na koncu tudi jih, me partnerka v postelji ne bo hotela povohat zato, ker niso bele minice. – tuki ni ljubezni je nasprotje v egu, v futranju svojega ega. Jest osebno na to nic ne dam. Ce mi zena kup spodnjice sem vesel, ker jih potem sploh imam. Al pa jaz grem avto prat, ona pa mi pol se nalozi da naj se sip lotim po celem stanovanju. – in to ni nasprotje, tu sploh ne gre za ljubezen ampak za nesramnost. Jaz hocem v kino gledat komedijo ona pa horror. Na koncu pristaneva cvetlicarni. – jest in moja zena imava priblizen okus, ki pa ne zagotavlja, da gledam kar gleda ona in obratno, pa ni blema, itak pa nisva bla v kinu ene dve leti. Mam pet rdecih luci do doma iz sihta in ker ona ni uvidevna, jaz pa sem, se dere na mene, da kje sem toliko casa, ker kosilo bo vsak cas nared. – to je se oblikovanje odnosa. Ko bo sama šla skozi teh pet rdečih luči te bo razumela. Naju so prijatelji povabili na obisk. Se hocem odzvati, ona pa istocasno povabi neke sodelavke na kavo. – spet klasika, to ni več odnos o katerem govorimo in temu se rece piljenje (ce je na zacetku), oz propad veze (ce se to dogaja na koncu) Andres, nasprotje je, redko najdljivo, ce postavis ljubezen v odnos. Poznam družino, kjer mama kuha tri kosila. He, jest jih nebi. Enga za moža-ornk mesojedec, dva za otroke (pastorka-vege in pastorko-special edition), sama navadno poje kar ji paše (ima dobro izbiro tri menije, ki jih je sama skuhala). Pa nimajo problemov. Se majo radi, problem nastane ko se nimajo več radi. Potem pride do nasprotij. Tko jest vidim to. Edi |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 19.07.2002 at 15:29:22 Gru Gru wrote on 19.07.2002 at 15:04:33:
Edi, delati na sebi, ni nič drugega, kot biti v stiku s seboj, živeti skladno s tem, izboljševati odnose z ljudmi, imeti rad. Delati na drugih, tega pa ne razumem. Kaj naj bi na drugih delala? No, verjetno gre pač za različnost v pojmovanju. Upam, da me nimaš za kakega fanatika, če rečem, da delam na sebi... ker sedaj veš, kaj to zame pomeni. Sploh mi ta beseda "fanatik" zadnja dva dni... pomeni vse kaj drugega. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 19.07.2002 at 20:35:23 Hej, Edi… Najprej hvala za – sonček… Sem vesela, če lahko komurkoli s katerim izmed mojih razmišljanj in izkušenj pomagam že samo nakazati možno pot do rešitve kakšnega njegovega problema… Samo nakazati mi je dovolj. Pot mora tako ali tako prehoditi vsak sam in pri tem mu ne more pomagati nihče… Je pa tako, veš… Biti sonček med samimi sončki res ni težko... Čutiš, da si obdan s toploto in svetlobo ostalih sončkov in potem ti res ni težko iztegniti svojih žarkov in dati tudi vse toplote in svetlobe, ki jo premoreš ti... Pravim, ki jo premoreš… Vse toplote in vse svetlobe tako ali tako nima nihče… In zelo pomembno je vedeti, da daš 100% svetlobe in 100% toplote, ki jo premoreš… Da daš torej največ, kar lahko daš... Tako, da - hvala tudi vam, ker ste sončki... Pa še nekaj… Če med same sončke kdaj tudi zaide kakšen teman, težak in poln oblak, ki samo čaka, kdaj bo lahko začel bliskati in grmeti… Ima samo dve možnosti: ali tudi on postane sonček, ker med samimi sončki, med njihovo toploto in svetlobo ne zmore preživeti drugače, ali pa ga veter odpihne drugam… Pa je to spet njegova izbira in njegova odločitev… Uf, spet se mi nekaj filozofira… Zakaj sem se pravzaprav oglasila? Aja, želela sem povedati svoje mnenje na tole tvojo trditev: Gru Gru wrote on 19.07.2002 at 15:04:33:
Tudi tale tvoj stavek ima po mojem mnenju spet vzrok v tem, ali se soočamo sami s sabo, oz. ali delamo na sebi, kot temu rada reče Amstel in česar prav ti ne želiš slišati… Zakaj mislim tako? Da bo kdo namreč razumel, kaj pomeni ta stavek, ga mora biti sposoben doživeti… To pa pomeni, da mora najprej sam v sebi najti ljubezen, da mora najprej on sam imeti ljubezen v sebi, da sploh lahko razume, kaj mu ti želiš povedati… V nasprotnem primeru se namreč ti lahko prekopicuješ po travi, delaš stojo na glavi ali pa se postaviš pred parlament s svojo spalno vrečo… Gledali te bodo kot nekoga z drugega planeta in se spraševali – iz kje je pa tale ušel?? Ker enostavno tega ne zmorejo razumeti… Ker tega ni v njih… Saj se spomniš svojega otroštva? Vsaj v mojem je bilo vedno: tole imam rada. Tega nimam rada… Tole moram imeti rada. Tega ne smem imeti rada… Tebe imam rada. Tebe nimam rada… Kako naj potem verjamem, da vse izhaja iz ljubezni, da je v bistvu vse ljubezen, če tega v meni ni? Če je v meni vedno delitev na ljubezen in na nekaj, kar ni ljubezen? Ne morem in nerealno je tudi pričakovati od mene, da bom… Zato se, vsaj jaz, v takih primerih prilagodim razmeram in ne tulim na ves glas: rada imam vse, ljubim vse, ljubezen je tista, ki daje, ljubezen je tista, ki odpušča… Ker na ta način pri ljudeh, ki se niso soočili s samim seboj, že na samem začetku apriori naletim na odpor… Če se znajdem v taki situaciji, se poskusim postaviti v vlogo človeka, s katerim se soočam, razmišljati sicer na svoj način (z ljubeznijo, hehe) in povedati spet na način, ki bo temu človeku razumljiv… Saj skačeva oba tudi po med.over.net in oba doživljava, kako zelo različni ljudje in kako zelo različne teme se nahajajo tukaj in tam. Če tukaj rečem »rada imam vse« - tole so sicer Gape-ove besede, jaz še vedno ostajam na »sprejemam vse« - če torej tukaj uporabim te besede, bo vsem udeležencem tegale foruma to popolnoma normalno in popolnoma sprejemljivo. Če pa te iste besede uporabim na med.over.net… Uf, si predstavljaš linč?? Tako, da, Edi – še en primer, pri katerem spet vse izhaja izključno in samo iz soočenja s samim seboj… Ali z drugimi besedami: dela na sebi, hehe… M. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Samson on 19.07.2002 at 23:47:57 Šele Edi me je s svojo pripombo, da sem ga jaz "opozoril" na to temo obenem tudi spomnil, da sem pogledal na datum zadnjega zapisa pred menoj. Se opravičujem, če sem s tem komu povzročil dodatno delo, to ni bil moj namen. Bil sem le iskreno vzhičen nad pedantnostjo vašega dela na sebi. Kajti nenadoma sem opazil, kako zelo smo si blizu, in da v resnici mnogokdaj delamo prav na istih stvareh z zelo podobnimi cilji, pa bi še vedno nekateri radi naglašali, da stojimo na nasprotnih bregovih. Ne, tega ne priznam nobenemu več, ne Gape-u, ne Ediju, ne Titudu, ne Amstel, ne Miski, ne Ani, ... preveč naštevam... toda to so nova imena, ki so mi dala zadnje dni veliko... tudi ne Heretiku, ki se zdi še najbolj različen, pa vendar mislim, da imava več skupnega kot različnega. Če drugega ne, imamo prav vsi skupno iskanje, iskanje nekega cilja, ki vsakemu mogoče pomeni nekaj drugega, pa je vendarle pred nami in nas zamamlja, da ubiramo to naporno pot k nekakšni osebni popolnosti kot jo razume vsak izmed nas... Kako bi rekel, vsi rastemo, in vsi se trudimo, da bi zares rasli v boljše ljudi. Razmišljanja te teme, ki jih je lepo povzel danes pred menoj Edi, so me spomnila, da nekaj podobnega, namreč nekakšen podoben pogovor, iskanje skupnega in osebnega višjega cilja, počneva midva z ženo že leta, pa mi ni prišlo na misel, da bi to komu povedal. Prav podobna vprašanja: 1. Zakaj eni delajo na sebi, drugi pa ne, 2. Ali je delati na sebi odraz moje šibkosti (kar mi marsikdo kdaj očita) ali moje moči (kar marsikdo občuduje), 3. Ugotovitev, da se je delo na sebi v primeru Amstel splačalo (tako se je zanesljivo tudi meni z ženo!), saj je spoznala, da gre pri njeni dilemi, ki je ni vedela takoj prav definirati, v resnici za problem partnerskega odnosa. Mislim, da je bilo prikazane mnogo kvalitetne analize, da je zadeva osvetljena vsestransko. Zato ni treba tega početi še meni. Povedati pa mislim, kako v praksi rešujemo te medpartnerske odnose nekateri. V Sloveniji obstajajo med katoličani tako imenovane zakonske skupine. Gotovo jih je več kot sto. Midva z ženo hodiva v različne zakonske skupine že več kot deset let. Trenutno hodiva v dve: ena je v Ljubljani in jo obiskuje bolj ali manj redno enajst parov (to je skupina visoke inteligence), druga je v naši župniji, katere pobudnik sva bila prav midva z ženo, in jo sestavlja pet parov (mešana skupina od osnovne do akademske izobrazbe). Skupina se po pravilu sestaja enkrat mesečno, na skupini se prebere odlomek iz Sv. pisma in obdela vnaprej pripravljeno temo, katero običajno predlaga in jo pripravi kot moderator eden od zakonskih parov. Običajno je na skupini prisoten tudi duhovnik, ki si ga skupina sama izbere. Razmišljanja ob Sv. pismu so zelo osebna, angažirana, prav tako je zelo osebno obravnavanje izbrane teme. Zahteva se, da sodeluje sleherni član skupine, pa čeprav samo s par besedami. Značilno za pogovore je to, da so do skrajnosti odprti, iskreni. Zakonski pari imajo tako priložnost v skupini reševati svoje osebne zakonske probleme, in zanimivo, vsi brez razlike to počnemo. Rezultat tega je, da na ta način v skupini vsi po vrsti lažje osebnostno rastemo, in drugi vidni rezultat je v tem, da se najbolj zaprti značaji v takšni skupini prej ali pozneje odprejo. In možje in žene se na ta način navadimo pogovarjati, in naši medsebojni pogovori so čedalje bolj odkriti, direktni, če je potrebno tudi ostri, pa vendar ni opaziti zamer. In ne v eni in ne v drugi skupini se ne dogaja, da bi kateri od parov skupino zapustil. V takšni skupini bi, mislim, Amstel našla rešitev svojega problema precej hitreje. Saj v tem primeru partnerske odnose pomaga reševati skupina, in skupina je pri takšnem delu nadvse učinkovita. Seveda je tudi ta forum na spletu nekakšen nadomestek takšne skupine, vendar samo nadomestek. Kajti oseben kontakt in direktni in odkriti odnosi so ključnega pomena za dovolj hitro dozorevanje para v potrebno zakonsko oziroma partnersko harmonijo. V primeru foruma to niti mogoče ni, saj tu praviloma ne nastopamo kot pari. Toliko zgolj kot skromna replika k zares velimi stvarem že napisanim na to temo pred menoj. Lep pozdrav! |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 20.07.2002 at 00:53:00 Samson wrote on 19.07.2002 at 23:47:57:
Samson, kako sem vesela tega tvojega spoznanja. In kako zelo me boli, ko vidim ljudi, ki se prepuščajo razlikovanju med ljudmi po nekih sistemih. Pravi balzam je zame slišati, da smo na istem bregu. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 20.07.2002 at 17:02:13 Quote:
Samson! Priznam presenecas me. Dal sem si tale tvoj zgornji zapis v "quote", sel sem v kuhinjo, prizgal cigareto in mislil malo kje sem ze tale stil pisave bral. Ne trdim, sprasujem Samson. Si ti D.S.? No, grem naprej. Ves kaj me moti pri tvojem zgornjem zapisu? Ko si poudaril tole shajanje zakonskih parov na razgovore, ti ni uslo, da je to skupina visoke inteligence. Ej caki malo Samson! Se sedaj ze na takih sestankih deli ljudi? Ne recem, da ti nimajo plodu in cvetov, samo ne razumem kako se lahko tako opredeljujete. Pred ocmi imam sedaj nek X par, ki je pribezal iz Bosne v Slovenijo in sta oba pravoslavca ali muslimana. Lahko tudi iz mesanega zakona. Ce prav razumem, tega para vasa skupina visoka inteligenca nebi vzela medse. Ampak vseeno verjamem, da onadva gradita isto kot 11 parov, ki se redno sestajate, pogovarjate, kregate. Ta par isce sebe, zakonca imata svoje probleme iz sedanjosti in preteklosti, ki jih zelita resiti in bi brzkone bi storila vec pri vasih sestankih kot pa v zakonski svetovalnici. In mimogrede. Zelim priti pogledat kako je pri vas na sestankih. No, jaz sem katolik in s seboj bom pripeljal zensko, ki ni moja zena, ampak ni krscena v nobeni cerkvi tega sveta. In kaj na to pravi visoka inteligenca Samson? Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Samson on 21.07.2002 at 07:16:19 Res mi je ušlo tisto o inteligenci, to je zgolj slučajno ratalo s tisto skupino, ni načrtno takšna narejena. Vse te skupine sprejmajo kogarkoli, tudi "neverne"!, dokler je še prostor, ne glede na izobrazbo! Pravila so edina, ki so obvezujoča za vse in so edini selektivni faktor, ki ga tu poznam. Hotel sem samo poudriti, da se s tem čudnim tudi krščanstvo ukvarjajo tudi izobraženci, ker je pač ta izraz udomačen, strinjam pa, da se ga je bolje izogibati. In nisem D.S.! Niti ne vem, kdo je ta tip. Sploh sem mnenja, da če hočem biti anonimen, sem lahko anonimen. Tudi ti si zame anonimen in ti tega nit v sanja ne zamerim. In se ne mislim truditi, da bi koga izsledil, to se mi ne zdi primerno, ni vredno krepkega značaja, vsaj kot ga jaz pojmujem. Mar ni tako bolj prav? Lep pozdrav in sončna nedelja tudi v srcu! |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 21.07.2002 at 16:37:52 Amstel wrote on 29.06.2002 at 23:35:02:
men ja. mateji tud, vsaj zaenkrat ne kaže nekih prov posebnih 'nezadovoljstev', pa sva trenutno bolj v slabem, kot v dobrem, obdobju (me mora okol vozt sladolede odvijat, ipd) ... ja men se obnese, prej sm bil z deklico tm ene 7 let, sva si skoz ogledala kazala, ob koncu obdobja, sm pa dubu definicijo ogledal, v baršku, in ko/če rezumeš ogledala sceno ti sploh ni noben problem živet s totalnim nasprotjem tebe, ne, to je učna ura 'par exelans' al kako rečejo. no ja glavna razlika je pač v tem da jest sm idealist ona pač realist ... pa se zbližujeva ... na sredini se bova srečala in lekcija bo končana ... nebi o razlikah med nama preveč, recimo zdej sva pr njeni sestri in jest sm na adslu k sm ga glih zadnjič napedenu sinetu, berem že zihr eno uro tale thread in ona govori k dž s sestro ... in je gut, mi prjav da sm dolgočasn, pa kaj čm onedve sta men tud ... :) da me ne bo odpelal ... Miska wrote on 30.06.2002 at 08:18:40:
ne glih ... zato pa si bla klele tolk bolj: Miska wrote on 30.06.2002 at 14:33:05:
Miska wrote on 30.06.2002 at 09:04:06:
možno ja ... mojadva tastara tud obiskujeta tako skupino kt samson ... vsaj kolkr razumem |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 21.07.2002 at 17:27:04 Amstel wrote on 28.06.2002 at 00:06:58:
Sem prebrala še enkrat vse poste. Pa sem opazila, da tega pojma o ekonomiji nisem znala obrazložiti dovolj natančno. Gre predvsem za ekonomijo v odnosih. V tistih odnosih, kjer je vsaj eden v odnosu, partnerstvu, usmerjen v premoč, v intenzivna pričakovanja do drugega partnerja, da mu drugi "nudi" to, kar ta potrebuje.. In ravno, ko si Gape rekel, da ti je Mateja rekla, da si dolgočasen in obratno, se mi je ful dopadlo. Ker očitno vama ni mar, da bi pričakovala (pretirano), da je drugi tak, kot ga potrebujeta. No, včerajšnji piknik in "after", mi je bil zanimiv. Hvala predvsem Miški. Osvobajajoče bo biti v stanju, ko bom lahko rekla: sem kar sem, če je to premalo zate, pojdi naprej. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 22.07.2002 at 01:52:41 Samson wrote on 21.07.2002 at 07:16:19:
Dobro jutro Samson! Ni problema. Ostani anonimen kot mnozica pred teboj. Topda ves, zmotil si se. Jaz anonimen nisem. To je pac moj image in bo tako tudi ostalo. Ti si si seveda izbral Samsona, ki ga lahko tudi registriras. No, tole glede inteligence me veseli, da ti je uslo. IN ves, ko bo prilika pridem z eno zensko na vas sestanek. Firbec, saj kapiras aneda? Ce bo se kaj prostora seveda. In sedaj me zanima se nakaj. Poglej. Svet je v kratkme casu postal poln pedrov in lezbijk, ki so ravno tako poroceni kot vidva z zeno in imajo tudi svoje probleme in tezave. Kako bi vasa, tvoja skupina sprejela medse to vrsto ljudi, pac te ljudi, ki so se odlocili, za skupno zivljenje z istospolno osebo. Pa ne me prosim narobe razumet Samson. Peder pa nisem in ti zato ne bom vlacil s seboj moskega na sestanek. ;D Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Samson on 22.07.2002 at 11:35:32 Andres wrote on 22.07.2002 at 01:52:41:
Hvala, Andres. Res se kar lepo razumeva. Glede "anonnimnosti" je pa tako, da niti ni tako zelo prikladna, saj smo prej ali slej neanonimni, kajti v vseh svojih dejanjih in izražanjih v resnici puščamo pečat samega sebe, ne glede na to, kako se takrat poimenujemo. Tudi je res, da jaz anonimnosti ne trpim dolgo. Želim biti odkrit, in se zato zelo kmalu razkrijem. Sem ugotovil, da je v vseh ljudeh mnogo več dobrega kot slabega, in da dobro prihaja na plan prej v odkritem medosebnem stiku kot v zastrtem. V tem pogledu nimam slabih izkušenj predvsem zato ne, ker nisem malenkosten človek. V tisto skupino zskonskih parov sva bila za ženo povabljena. Obstajala je preden sva vstopila midva že vrsto let. Povabilo se pa dogodi tako, da nekdo od članov ali moderator predlaga, če bi bila skupina pripravljena sprejeti še ta in ta dotični par z imenom in priimkom imenovani. In če se člani strinjajo, par lahko pride, sicer ne. To je torej izbira skupine, s tem se mora skupina strinjati. To je eno od osnovnih pravil delovanja takšne skupine. Glede tega, ali je danes več lezbijk in pedrov kot nekoč, bi se strinjala. Vendar mislim da predvsem zaradi povečanja števila prebivalstva in pa zaradi čedalje večje afirmacije tudi ljudi z drugačnim spolnimi teženji, kot jih imamo za normalna. Tudi je res, da je družba do teh odklonov mnogo bolj tolerantna kot včasih. Kar pa zadeva hipotetično vprašanje o sprejemu takšnega nenormalnega "zakonskega" para v našo skupino, pa moram reči, da bi jaz bil proti sprejemu. Mislim, da smo mi skupina zakonskih parov, ne nekakšnih oponašalcev zakonskih parov. Kajti zakon med dvema pedroma in med dvema lezbijkama je zgolj afirmacija bolezni, kateri so takšni ljudje podvrženi. Bi pa bil z veseljem pripraljen pomagati takšnim ljudem priti do ustreznega psihiatra, če bi jim mogoče ta mogel kako pomagati. V nekaterih primerih je to zelo mogoče. To, da bi bil ti peder, na to pa še pomislil nisem. Saj je tema dovolj aktualna, da gotovo zanima vse nas. Lep pozdrav! Samson |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 22.07.2002 at 12:30:27 q Kajti zakon med dvema pedroma in med dvema lezbijkama je zgolj afirmacija bolezni, kateri so takšni ljudje podvrženi. Bi pa bil z veseljem pripraljen pomagati takšnim ljudem priti do ustreznega psihiatra, če bi jim mogoče ta mogel kako pomagati. V nekaterih primerih je to zelo mogoče. q Afirmacija bolezni? Ljubezen je zate torej bolezen, Samson? Vse tisto je bolezen, ki ni ustoličeno v zakonu med moškim in žensko v zakon (vendar samo takšen resničen zakon kot ga živiš ti, ostalo so imitacije pravega)? Ti si v zakonu, ki ni le oponošalec zakona? Le kaj to pomeni? Mislim, da to, da si z dušo in telesom tam zraven, da ti je resnično, sveto? Zakaj ne dopustiš, da je drugemu kaj drugega sveto, nekaj, česar tvoj um ne dojame? Pa se opravičujem, vendar res me zbode takšna ozkost. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 22.07.2002 at 13:41:45 Zanima me, kako razumete naslednje: "Naj levica ne ve, kaj dela desnica". To se mi zdi namreč v nasprotju z zavedanjem ??? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Edi on 22.07.2002 at 17:18:14 Amstel wrote on 19.07.2002 at 15:29:22:
Sej vem, da je razlika v pojmovanju. Saj sem že takoj v oklepaju napisal (moj problem). No da pojmovanje širše opišem. Nasploh že iz mnogih reklam, vabil na raznorazne delavnice opaziš ta pojem "delo na sebi", več-urno meditiranje v samoti, in podobne scene. No osebno še nisem prišel do tega, da bi imel čas, ali celo voljo nekaj ur preždet v tišini in bit v čisti tišini, brezmiselnosti. In biti sam sebi dovolj. Tle gre za dojemanje pojma "delat na sebi". Tko ga slišim in začutim. Mogoče bom kdaj se navadu reda, pa tudi to vpeljal. Bomo vidli. In delat na sebi, mi zveni kot neko zapiranje navznoter, v neko samozadostnost. Sej že zdej vem da se motim ko tole tipkam, ampak tko zveni. No zato sem to tako napisal, da sploh ne rabiš delat na sebi ampak na zunanjemu svetu, delat z drugimi. Obrnit se navzven pa akcija. Jest vidim bolj v tej smeri. Npr. Če primerjam. Je večer in imam zdej 3 ure na razpolago. 1. "Delo na sebi" - lahko meditiram, razmišljam, sanjarim in delam na sebi. 2."Delo na drugih, navzven" - grem v akcijo, se dobim z nekom ki potrebuje nasvet, pomoč, karkoli... Recimo primerjava z Jezusom, ki je sicer čisto nekorektna, kot vem iz Svetega pisma je on delal na sebi mogoče tistih 40 dni posta, ko ga je skušal hudič. Vse ostale dni je delal na drugih, za druge. Evo približno tako sem to mislu. Sej ne gre da se obešam za besede, le mogoče sem tisti "ostro" tko napisu. Evo velik sonca Edi |
|
Title: Re: DILEMA Post by Edi on 22.07.2002 at 17:52:16 MIŠKA: Ja fino si odpisala odgovor in prepoznavanje ljubezni. Se strinjam z vsem. ---------------------------------------- Le jest sem hotu povedat, ne da imam ljubezen vseskozi v srcu, niti pod razno, ampak da problem poskušam reševati iz tega stališča. Ne iz stališča znanosti, psihologije, umetnosti, avtomobilizma, indigo variant, horoskopov, kart. Ampak ko se pojavi problem, se je treba najprej umirit, čim več dejstev zvlečt skupi, pa gremo z ljubeznijo naprej. Kaj je ljubezen, se vsaj vsakemu sanja, je že bral, gledal, slišal o njej. O zdravilnosti in pomoči zeleno-blede morske alge, najbrž malokdo. :) In tu imaš opraviti le z dvema pojmoma ljubezen, sovraštvo. In najmanj blodenj po vsem ostalem. Sej vsi veliki skozi o tem govorijo na tisoč in en način. Zato, zdej po tanovem gojim ljubezen tudi do EZO-festa. Prej mi je blo bljek, nisem sprejel, da nekdo (sej mamo ravno danes primer TA, in ceni njihovih tečajev) baranta z duhovnostjo. Ja to ni več moj problem. Ne bom jih prepričeval, ampak sam bom dokazal, da se da ljubezen brez SIT dajat, sprejemat... In s tem da ceno kao, nečesa ki naj bi med ljudmi postavilo osebno in duhovno rast (končno ljubezen) postaviš na nedosegljivost brezposelnim, denarno ogroženim, to enostavno ni to in pika. In noben od VELIKIH, prav nobeden za svoje delovanje ni pobiral denarja, ne Jezus, ne Buda, ne Mahavir, ne Mohamed, ne svetniki, ne Marija Tereza, ne in še mnogo drugih. Smo pa seveda danes v drugih cajtih, ampak tudi takrat si lahko imel več ali manj dobrin |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miro on 25.07.2002 at 19:04:10 Amstel, tvoja dilema je tudi moja dilema. Res, ekonomija je zapovedana religija naše dobe. In uspeh je njen malik. Ampak kaj je ta uspeh? Kako si ga ljudje predstavljajo. Denar, premoženje, "ugled"... ali kaj drugega? Amstel, drugačna si in tu je tvoja dilema. Ne moreš se pretvarjati in tekmovati, kakor to dela večina. Ampak tvoja "drugačnost" - ki to dejansko ni - je tvoja največja kvaliteta. To veš, vendar pa ti ne more seči do podzavesti, ker na vsakem koraku poslušaš in gledaš ekonomske molitvice. Poskusi čimvečkrat sama sebi povedati svoje kvalitete. Si enkratno in neponovljivo bitje, samo ti si Amstel. In to je popolnoma dovolj. Ti sama si svoja ekonomija, svoja religija, svoja pot. Ko se človek zave svoje enkratnosti in svojih kvalitet, ko mu postane jasno, da je ustvarjen točno za to, da bo tak, kot dejansko je, šele takrat se zave tudi enosti z vsem, kar obstaja. Na tisti točki pa dileme izginejo. Seveda, to je teorija, ideal. Mogoče praktična vaja: Poskusi se postaviti v položaj nepristranskega opazovalca. Ko nekaj počneš, npr. delaš, imaš notranje dvogovore, hodiš po cesti, kupuješ, se pričkaš, seksaš, skratka počneš karkoli. Zamisli si, da se opazuješ s primerne točke, da vse dobro vidiš in opaziš. Poskusi gledati na to kot nekdo, ki se ga to sploh ne tiče in vse opazuje zgolj po naključju. Nepristranski opazovalci namreč laže vidijo rešitve, ker jih problemi ne bolijo in prizadenejo. Poskusi čim večkrat in čim dlje biti v takem stanju. Sam sem to nekaj časa vadil in je bilo zelo uspešno. Potem sem spet zanemaril, pa so se dileme spet pojavile. Zdaj pa sem prebral tvoje vprašanje in vem, kaj moram narediti - hvala, ker si bila moj učitelj. Zanimivo, vprašanje si postavila točno na moj rojstni dan. Lepo darilo. Pa sem jaz tebi hotel pomagati. O tehniki nepristranskega opazovalca sem bral v knjigi Wayna Dyerja Dragulj v tebi, kje pa jo je on pobral, pa ne vem. Mogoče pri nekaterih tibetanskih meditacijskih tehnikah, spomnim se, da smo delali nekaj podobnega, ko smo imeli meditirali na praznino (Sunyato). Ja pa še tole. Opravičujem se za moj topoumni odgovor glede laškistov, unionistov itd, ko smo pisali o cerkvi. Včasih mi pamet dela katastrofalno počasi. Bom pa za kazen jaz častil :) --- Vsem ostalim se opravičujem, ker nisem bral vsega, poskusil sem samo odgovoriti na Amstelino prvotno vprašanje. --- |
|
Title: najboljš Post by gape on 25.07.2002 at 19:33:57 wrote on 25.07.2002 at 19:04:10:
vse najboljš miro |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 25.07.2002 at 19:49:55 wrote on 25.07.2002 at 19:04:10:
Kako zelo res. wrote on 25.07.2002 at 19:04:10:
Ja, pa vedno znova se zgubim in odtavam od tega vedenja. Uh, Miro, dej me vsako tolko spomni na to, ok? wrote on 25.07.2002 at 19:04:10:
Že ko sem brala, sem začutla, da ima smisel. Sem ugotovila, da tudi o sebi lažje govorim, če se igram igrico... da govorim kot nek tretji o sebi... "Amstel je pa taka, pa veš, ona rabi... " To bi že skor bila varjatna "tretjega stola". wrote on 25.07.2002 at 19:04:10:
Ja, fajn. Hvala lahko rečem tudi tebi. Zanimivo je to, kako neke stare teme oživijo, ker pride nekdo, ki ima še kaj povedati. Pa sem že mislila, da sem dobila "vse" možne odgovore. Aja, na tvoj roj. dan sem to pisala.. Pol pa... velik poguma in ljubezni na poti.... Naključje... da sem prišla na forum na 8.3. ... ;D, priljubljena osmica... Edina, ki govori o neskončnosti.. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 25.07.2002 at 21:02:03 Miro! Tale tvoj zapis o tekmovalnosti. Se ena druga plat je. Mi vsi, oziroma vecina od nas, vkljucno s tabo, Amstel, mano in ostalimi smo neke vrste jugoslovanski otroci. Tam tekmovalnosti ni bilo, in tudi v svetu v tistem casu ne toliko kot sedaj. In ker se je svet cez noc obrnil na glavo, vsi to bolje opazamo kot smo prej. Zato mimogrede Miro. Lahko odstejes vec in toliko sto let ter primerjas dva kmeta v tistem casu. Joj, in se kako sta tekmovala. Quote:
Hja Miro. Poznam ljudi, ki to delajo nezavedno. Pac ce je neka XX :D rojena za presajanje rozic so drugi rojeni za to da non stop nekam drvijo, pogosto neprofitno, kar pomeni, da jim za kariero kljub vsemu ne gre. Razlikovati je treba torej med skupinami ljudi. Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miro on 25.07.2002 at 21:16:18 Quote:
OK. No, enkrat sem te že spomnil. Zanimivo, tale osmica. Če osmico obrneš za 90 stopinj, dobiš matematični znak za neskončnost. Hvala vsem za čestitke! Andres! Mi je jasno to o tekmovalnosti. Ampak a se ti ne zdi, da je ta tekmovalnost pripeljala do absurda? Mislim, če bi počasi prešli na višjo stopnjo razvoja? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Andres on 25.07.2002 at 21:19:30 Quote:
Seveda Miro. Ampak ti govoris o nizje razredni tekmovalnosti jaz pa o tekmovalnosti nasploh. Nizje razredna tekmovalnost je torej tista ki ekonomsko vrti svet, medtem ko je tekmovalnost na nasem nivoju predvsem tista, ki nam je prirojena, vsidrana v gene kot nekim cloveckom. Andres |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 25.07.2002 at 21:37:10 Khm, a obstajata samo dve kategoriji.. tisti, ki so rojeni za presajanje rožic in tisti drugi, podjetni volčiči? ;D To je bolj za humor. Resno vprašanje pa je... to, kar mene zanima. Ne bi rada, da bi se zdele fantje začel pogovarjat o ekonomiji na splošno... Ker Andres se zna preusmeriti na bolj neosebne debate... 8) Še boljšo razlago sem našla za ekonomijo v odnosih: gre za odnos, kjer eden, ali oba... "takes advantage of the other"... A se vam zdi, da je tega malo v intimnih odnosih? |
|
Title: Re: DILEMA Post by bp on 25.07.2002 at 22:48:26 Amstel, V vsakem odnosu nekaj daješ in nekaj dobiš. To je po mojem celo definicija odnosa, sicer to sploh ni odnos. Projekcija, želja, karkoli, odnos pa ne. Dokler si s tem kar daješ in dobivaš zadovoljen, je vse lepo in prav. Pa gre lahko za zelo različne reči, od zelo profanih, do zelo pomembnih in pa tudi zelo prefinjenih in marsikomu komaj opznih, pa seveda nezavednih, pa tudi kakšno igrico si marsikdo izmisli. Vedno v odnosu od druge osebe tudi nekaj dobiš. Iskreno mnenje, nasmeh, razumevanje, sočutje, energijo, ljubezen, denar in ji marsikaj tudi daš. Sicer odnos umre. Kakšen pa se tudi povampiri, ne moreš se ga rešiti in potem ti sesa kri iz tvojega telesa. Dokler se ga ne osvobodiš ali pa ostane od tebe samo še lupina. Ker vsi dajemo in prejemamo, sam ne bi govoril o izkoriščanju in podobnem. Govoril bi o živih odnosih, v katerih sta obe osebi bolj zadovoljni zaradi odnosa, ki ga imata. Govoril bi o hirajočih odnosih, o umirajočih odnosih, pa o tistih, ki so umrli. Pa jih je seveda tudi nekaj, ki niso ne živi in ne mrtvi, ki so se povampirili in sedaj sesajo življenje iz tebe. Vsak odnos, kjer dajanje in prejemanje ni uravnoteženo, začne hirati. Včasih lahko hira zelo dolgo. Na koncu navadno umre. Ali pa se povampiri in se ga zaradi nečesa (strahu?) ne moreš znebiti. Bilanca tvojih odnosov pa se kaže tudi v tebi sami. Tvoje veselje, tvoja volja, tvoja energičnost, tvoje navdušenje, tvoja ljubezen, tvoja predrznost, tvoj pogum, tvoja vztrajnost vse to so njeni deli. Sem zaradi tega ekonomist? bp Aja, poznam nekaj ljudi, ki so iz "zalivalcev rožic" postali "volčiči", ko so se jim rodili otroci in so ugotovili, da morajo poskrbeti zanje. Pa sedaj nisem prepričan, da je bila to sprememba na slabše. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miro on 26.07.2002 at 18:41:36 Quote:
Ni nujno ekonomija. Največ dobiš nazaj, če partnerju nudiš brezpogojno ljubezen. Taka je vsaj teorija, nekaj izkušenj s tem imam, verjetno pa ne deluje pri vsakem partnerju. V bistvu gre bolj za način, kako živiš. Kakršne energije oddajaš, taki ljudje prihajajo v tvoje življenje. Tudi ljubezenski partnerji. Evo, ko me je popadla žlehtnoba, sem se v topicu o RKC zapletel s Samsonom, pa ne ljubezensko ;D Pa me je danes nekdo spomnil na tisto, kar sem tule včeraj predaval, namreč, da se je bolje postaviti v položaj zunanjega opazovalca. Predaval, pa pozabil, ko je šlo zame. Amstel, evo jaz pa tebe spet spominjam na tole: Quote:
Kot sva zmenjena. Lep dan vsem. P.S. Andres, tema glede tekmovalnosti je zanimiva, mogoče bi pa odprl nov topic? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.07.2002 at 00:15:02 Zdravo! No, tako bp, kot Miro, sta mi odgovorila v stilu, dajanja in sprejemanja. In to seveda laufa, dokler je uravnoteženo. Pa vendar, morda vidim nekaj, kar se zdi drugim nevidno, ali pa je res odsotno. Ne me križat, za to kar bom rekla. Radi imamo ljudi, ki nekako zadovoljujejo naše predstave. Torej ljubimo te predstave. Ko ljubimo drugega, potem vemo, da partner ni tu, da bi nam bil na voljo. In ko ljubimo, smo pripravlejni sprejeti nekaj, kar za nas ni nujno ugodno, z vidika zadovoljevanja potreb. Ampak, ker ljubimo, zmoremo sprejeti dejstvo, da je drugi, oseba zase. Ampak, tega pač veliko ljudi, ne zmore. No, tu nastopi "moj ekonomski" moment. Zdej; kdor zna zase poskrbeti, dobro poskrbeti, potem ne pričakuje, da bo drugi .... tak, pa tak, pa to pa to dajal... Ampak, kot moje oko daleč seže, opažam veliko pričakovanj glede "uporabnosti" drugega za lastne potrebe. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miska on 29.07.2002 at 07:07:43 Hej, Amstel – welcome back! Upam, da si se imela lepo… Glede tele tvoje »ekonomije«… Je dovolj, če napišem: »enih se pa osvobajamo, ane?«, ali moram še kaj dodati? m. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Miro on 29.07.2002 at 11:01:44 Hmm... Quote:
Tako sem tudi mislil. Saj to je bistvo brezpogojne ljubezni, a ne? Ni pa nujno, de predstavlja brezpogojna ljubezen tudi zvezo, to pa ne. Sploh mislim, da se ljudje preveč usmerjamo v ustvarjanje zvez, namesto, da bi pustili, da nastanejo same. Ne pustimo času čas. Velikokrat se preveč obešamo na kratke avanture, nekaj srečanj in kakšen seks... Pa prehitro pričakujemo, da bo iz tega nekaj velikega zraslo. Kar je dobrega, navadno pride od tam, kjer bi najmanj pričakovali. Dobro se je prepustiti toku, brez prevelikih pričakovanj. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.07.2002 at 20:37:25 wrote on 29.07.2002 at 11:01:44:
Ja, prav zanimivo, kako sovpada tole, kar si napisal, z mojim razmišljanjem zadnjih nekaj dni. Namreč... glede odprtosti.... Mah, bom kar nov topic odprla. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 29.07.2002 at 20:54:29 Miska wrote on 29.07.2002 at 07:07:43:
Yeah, Amstelka se mela lepo. Miška, saj veš, da preden se osvobodimo, moramo dobro vedeti, česa se osvobajamo... that's why tolk... govorjenja... ;D |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 06.08.2002 at 15:11:30 wrote on 22.07.2002 at 13:41:45:
Tu še zmeraj čakam, če se bo kdo odločil in poskušal razložiti tole o levici in desnici. :) |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 06.08.2002 at 15:15:49 mogoče pa vsi preveč dobesedno jemljemo levica in desnica? Če izhajamo iz dejstva, da smo vsi eno, eno telo, potem nas (levice) res ne briga, kaj dela sosed (desnica). Vsak naj pomete pred svojim pragom, ali kakor se vrti tisti izrek na vrhu strani: ne obdeluj sosedovega polja. Svojega imaš zanemarjenega. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 06.08.2002 at 15:37:11 No, saj jaz tud nisem mislila ravno svojih rok ;D. A tako praviš? Ja, bo držalo nekako tako. Ampak, kaj če nimam svojega polja oz. meja ni natanko določena. Potem delam kot da je moje in se delam, kot da ne vem, da je od koga od zunaj? |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 07.08.2002 at 07:41:51 wrote on 06.08.2002 at 15:37:11:
če se delaš, da delaš, potem to nisi ti, ampak se igraš neko igrico. Da bi prizadela sebe, da bi prizadela druge? Da bi se učila? Ti? Drugi? Preizkušala, kako se ti vrne, kar daš od sebe? A v takem primeru res slediš vodstvu duše (ali višjega jaza ali...) ali slediš egotu? Ni iskrenosti, ni pravega namena. Namen pa je važen, kenede? |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 07.08.2002 at 08:58:50 Ana, evo en primer: Pridem na obisk k prijatelju. Že iz predhodnega telefonskega pogovora izvem, da ima spet malce slab dan, eden izmed tistih, ko se ne razume z mamo ter meni, da mu pije energijo, zato se nekako naštelam, da bom mu v oporo, da mi bo lahko povedal, kaj ga teži, jaz mu bom prisluhnila in bo potem bolje. In ko ga poslušam, njegovo polje vstopi v moje, kar pomeni, da občutim njegovo bolečino, po domače rečeno, pije mi energijo oz. mu jo prostovoljno dam, s tem, ko sem prevzela nase 'njegovo polje' in ga obdelujem. Torej se delam, kot da je moje. Ne morem ljudem govoriti - halo, nehajte, ker sem občutljiva oseba in avtomatsko sprejemam nase vašo bolečino. Nehajte, ker mi jemljete energijo, ker v večini ne znam drugače, kot si jemat k srcu. Mi kaj drugega preostane, kot nositi križ, ki pravzaprav ni moj? Ja, morda velika osamljenost. |
|
Title: Re: DILEMA Post by ana on 07.08.2002 at 09:39:13 Zvezdica, ampak ti si ustregla NJEGOVI želji, da se samopomiluje, da ti odšpila UBOGI JAZ. Zakaj pa nisi rekla na začetku njegovega jamranja: Vem, da ti je hudo, pridi z mano, greva na sprehod, izlet, karte ali šah špilat, se bova imela lepo. Pusti mamo, kjer je, ona je ona, ti si pa ti. Pa bi skupaj preživela lep dan, se v naravi nabila z drugo (pozitivno) energijo, in bila po srečanju oba boljše volje. Tako pa je mama spila energijo njemu, on jo je tebi, ti pa? Misliš, da se je on res počutil bistveno bolje po tistem, ko si odšla? Samo za trenutek. Moje mnenje. Nato je rabil novo žrtev, kateri bo razlagal o svoji grdi mamici. Pa da se razumeva: verjamem tebi in verjamem njemu, da ima težave z mamo. A reševanja problema se je lotil na nepravilen način. Ti si ga pri tem podprla. Saj sem sama tudi imela en kup energijskih vampirjev v svojem življenju. Se spomniš moje sosede, ki umira za rakom? Pred petimi leti, ko je zbolela za rakom, smo vsi skakali okrog nje in ji bili v oporo. Če mene vprašaš, je še zbolela samo zaradi tega, da je nase navlekla ljudi, s katerimi je potem lahko manipulirala. Veš, da se vsakemu smili relativno mlad človek, ki zboli za hudo boleznijo. Povrh je imela to navado (jo ima še vedno), da poklanja darilca. Na ta način te dodatno veže. V njenih zares težkih trenutkih, po operaciji, med kemoterapijami, ko se ji je zdravstveno stanje poslabšalo itd, se mi je zdelo normalno, da sem jo pustila, da je govorila in res sem globoko sočustvovala z njo. Takrat je to ona res rabila in je bilo s terapevtskega stališča res pozitivno. Ni bila v fazi ubogega jaza, ampak se je z govorjenjem res očiščevala in seveda na ta način ni kradla energije. Saj veš, da to takoj začutiš. Ampak prišel je dan, ko se je točno pokazalo, za kaj se gre: v družbi (v reiki skupino sem jo jaz privedla) je bila pomembna samo ona in njena bolezen. Bila je prepričana, da nobeden od nas nima nobenih težav. To je bila sposobna celo reči. Ponavadi sem reševala problem tako, da sem pravila vice. To je pač nevtralno področje. Nobeden ji zaradi resnosti bolezni - kljub temu, da je medicinsko takrat veljala za ozdravljeno - ni upal reči, da bi se zgovarjali še o čem drugem, ne samo o tem, kje njo boli in kako ponoči ne spi in kakšne 'valunge' ima - zaradi operacije je padla direkt v menopavzo. Soseda mi ni nikoli rekla, da ve, da sem jo spregledala. Se je pa bistveno ohladila do mene. Kar pa me seveda ni motilo. Je pa res, da sem šele po iniciaciji v reki bila sposobna nagnati ljudi, ki so me izkoriščali, stran od sebe. Prej sem ravnala enako kot ti. Tudi zaradi strahu pred osamljenostjo oz. strahu, da me drugi ne bi sprejeli. Če dovoljujemo drugim, da na nas zadovoljujejo svoje nizkotne interese (pa naj se jih zavedajo ali pa tudi ne), smo soudeleženi pri oviranju njihove duhovne rasti. Oviramo seveda tudi svojo. Zvezdica, zakaj te je strah, da bi bila osamljena, če ne bi spustila k sebi ljudi, ki pijejo tvojo energijo? Samo ne dovoli jim, da ti jo pijejo. Ne z besedo, z dejanji. Kdor te ima zares rad, bo obdržal s tabo stike. Tisti, ki te nimajo radi in te izkoriščajo, pa niso potrebni v tvojem življenju. Naj odpadejo. Boš videla, bodo drugi prišli. ;D Samo dovoli si. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 07.08.2002 at 10:11:59 Quote:
Littlestar. To je samo zato, ker v sebi nosiš bolečino. Sama sebi "piješ" energijo, oz. ustvarjaš takšno stanje, ki povzroča izgubo energije, zato, ker je usmerjeno proti tebi. Zato tudi znova in znova zapadeš v take situacije in srečavaš take ljudi, ki ustrezajo tvojemu notranjemu stanju. Saj veš : Tvoj zunanji svet je odraz tvojega notranjega. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 07.08.2002 at 10:14:35 wrote on 06.08.2002 at 15:11:30:
Če se vprašaš s kakšnim namenom je bil izgovorjen ta stavek in kdo si ga je izmislil, ti bo vse jasno. Kje največkrat vidiš zapisan ta stavek in kakšni ljudje ga izgovarjajo ? |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 07.08.2002 at 10:25:58 Ne vem kakšni ljudje izgovarjajo ta stavek. Tisti, ki se ne bi radi zavedali? To je Jezusov izrek, a ne? Pojmujem ga kot neko svetost, ko delaš dobro, ampak ne daješ pomena svoji dobroti in sadovom svojega dela, ampak delaš to, ker rad to delaš. Robi, tudi jaz se bojim, da si sama privlečem takšne situacije. Ampak verjetno moram skozi to (bolečino) iti, da se naučim uravnavat energijo. Ana, če ti praviš, da pridejo drugi ;D, ti verjamem. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Bardo Thodol on 07.08.2002 at 10:28:16 LittleStar, ko berem tvoje prispevke, vidim, da si dobra in topla oseba, da se trudiš po svojih močeh, čeprav včasih malce pomešaš naslove knjig :) kar pa je v primerjavi z vsem drugim popolnoma nepomembno. Naj še jaz odgovorim, kako razumem vprašanje o levici in desnici. Naši možgani so tisti, ki dajejo ukaze rokama in odločajo, kaj naj delata. Možgani pa so sestavljeni iz dveh polovic, iz leve in desne (levica in desnica). Levica je zadolžena za racionalni, tehnični, analitični del naše osebnosti in je v večini primerov bolj dominantna pri moških. (Od tod tisto moje pikolovstvo zadnjič okoli pomembnosti naslova knjige ;D ) Levico pogosto zamenjujejo z razumom. Desnica je zadolžena za intuitivni, celostni, sintetični del naše osebnosti in je večinoma dominantnejša pri ženskah. Desnico pogosto zamenjujejo s srcem (srce je sicer zelo zmogljiva, vendar še vedno samo navadna mehanska pumpa) V znanem izreku, da ima Srce svoje razloge, ki jih Razum ne more razumeti, je simbolično povedano, da desnica dela nekaj, česar levica ne ve. Večina na videz nerazrešljivih nesporazumov med spoloma izhaja ravno iz dominantnosti levice ali desnice pri določenem spolu. Zato se moški tako radi pritožujemo, da žensk ne bomo mogli nikoli razumeti, ženske pa pravijo nekaj podobnega za moške. Z enakopravnejšim razvijanjem obeh možganskih polovic skozi vzgojo in tudi drugače, naj bi se čimbolj omilie posledice rekla, da naj levica ne ve, kaj dela desnica. Pravilno si ocenila, da to, da levica ne ve, kaj dela desnica, nekako ne more biti v redu. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 07.08.2002 at 10:57:00 Dobra, topla in trudim se po najboljših močeh? Ojoj, hUala, Bardo Thodol. ;D |
|
Title: Re: DILEMA Post by Bardo Thodol on 07.08.2002 at 11:07:38 wrote on 07.08.2002 at 10:57:00:
Za to se moraš zahvaliti sebi, oziroma se lahko drugi zahvalijo tebi :) |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 07.08.2002 at 11:17:21 Uf, kako je zakomplicirano tole življenje. Saj sem vedela, da je dilema. Sprejet videnje nekoga, ki je v tem primeru pozitivno, in se zahvalit. Skratka odreagirati, mu dati pomen. ::). Ti me tako vidiš, 50 drugih pa me morda ravno nasprotno vidi. Vprašanje pa je, se je vredno navezati na to. Zmeraj trud, da bi ohranjala nekaj, kar ni zmeraj resnično. Nisem zmeraj dobra in topla. In vprašanje je, če mi tisti drugi, ki me ne vidijo tako 'lepo', v resnici ne kalijo bolj. Evo, malo filozofije na komplimente, ki jih nisem vajena sprejemat. :-[ |
|
Title: Re: DILEMA Post by Bardo Thodol on 07.08.2002 at 11:24:46 Malo pa res kompliciraš. Dobro poznam, to je levica, ki reže, analizira, skratka z vidika desnice, komplicira ... :P |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 07.08.2002 at 11:51:09 wrote on 07.08.2002 at 08:58:50:
KHm, saj se hecaš, a ne? Ja, seveda ti preostane kaj drugega. Recimo to, da se ne greš rešiteljice in zaupaš človeku, da se bo uspel sam spopasti s svojo slabo voljo, brez tvoje opore. Potem ni čudno, da se počutiš obremenjeno z drugimi, če se sama obremenjuješ z nečim, kar ni potrebno. To ni edini način, da potem nisi več osamljena. |
|
Title: Re: DILEMA Post by LittleStar on 07.08.2002 at 12:03:13 Ne, ne hecam se. Ni edini način, je pa način, kako ljubiš soljudi, kljub temu, da nimaš partnerja. Bo pa držalo, da je to bolj MOJ križ in treba se bo naučiti nositi ga voljno. Pa čimprej fanta najt. ;D. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 07.08.2002 at 21:25:12 Quote:
Ja. Ne vem, če je to ravno Jezusov stavek, ampak zelo rade ga uporabljajo religije. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 10.08.2002 at 12:09:59 No danes sem zopet pismene volje, zato na juriš. Podal vam bom še moje gledanje na prvotna tri vprašanja, Amstel: 1. Najprej se je vprašala, zakaj nekateri delajo na sebi, drugi ne Tukaj bom poiskušal biti čimbolj razumljiv, čeprav mi je to zelo težko. najprej da vam povem da nobena prispodoba ni mišljena žaljivo, in da skupine ki jih vidim pomenijo neke vrste predalčkanje, ki pa ga jaz niti pod razno ne vidim kot slabo. Ker ljudje pač smo v predalih. Ker smo si različni. No tako-Amstel obstajata 2 vrste ljudi-ljudi ki delajo na sebi in se iščejo, ter druga stran ovčk(ovčke so zelo lepe živali, a žal niamjo druge funkcije bivanja kot sama eksistenca po sebi in pomoč drugim za preživetje) Zakaj tako ločim? Tukaj vam bo jasno da to ni predal. Ločim na ljudi, ki so se začeli spraševati vprašanja o katerih debatiramu tukaj ali kje drugje, vprašanja ki niso zgolj povezana z vsakdanjim preživetjem. Nekoč nekdaj se je vsak od nas, pa naj bo to vernik, ki išče potrditev, pa naj bom jaz, ki ne vem kaj sem, a iščem nekaj, v glavnem tisti ki smo se podali na pot. In kje se ta dejavnost dela na sebi pojavi? takrat ko dojameš, da počneš ti to sam mogoče ob pomoči drugih, a ne zaradi želje drugih? Me razumete. Vernik, ki veruje v boga, a ne verjame vanj zato ker so mu to povedali, ampak zato ker ga hoče najti sam v sebi ali nekje zunaj. ZAkaj do tega pride? RAzlogov je toliko kot je ljudi samih. Poglejmo ta forum. Nekateri bi bili radi poduhovljeni? ZAkaj? Ker so v življenju trpeli in bili za zidovi in nekoč jim je počil film in so rekli jaz imam dosti in so zaćeli iskati. Nekateri smo to začeli-govorim zase, ker se najbolj poznam, ker je bila ta zantiželja prisotna preden so se pojavili problemi. 2. Potem je prišla do tega, da ni vedela, ali delo na sebi pomeni šibkost ali moč Se spomnite poteka preobrazbe? Se spomnite, ko ste se začeli zavedati(kdor se je) svoje podzavesti, svojega vzorca in ste ga hoteli zavrniti? Se spomnite neprespanih noči, jokov krikov... In potem je bilo lažje(vsaj pri meni, po dveh letih resne osebnostne krize, ko nisem pripadal ne tja ne sem ne nikamor, sem se začel dojemati. Ali to pomeni moč ali šibkost? Moč. ZAkaj? Ker nimaš več poti nazaj. Oni imajo še vedno izbiro. Oni se zavedajo da življenje kot ga živijo ni pravilno, da bi moralo biti drugače, vendar podležejo svojim vzorcem, svojim priučenim lastnostim in se vdajo. In to okličejo usoda. A še vedno imajo izbiro. Lahko bi naredili kot mi. A kaj je potrebno za to? Moč. Ker je enosmerna pot. A seveda edina pot, najlepša pot. Čudovita pot. Zakaj tako govorim. Ker imam to v glavi.Ne vem točno od kod, ne od kdaj, samo preprosto tako razmišljam. 3. Končno se je uspela in zmogla toliko odpreti, da je vprašala tisto, kar jo resnično mori - srčika njenega problema je njen odnos s partnerjem - ona dela na sebi, on ne - partnerstvo torej, ja. Hmmm, ja če partner ne želi dosegati tvojega nivoja je seveda zadeva hitro razložena iz behavoirističnega vidika-oseba ki se ne razvija, postane dolgočasna, enolična, in oseba ki je ob njej, če je žrtev bo to trpela, če ni, ne bo. In mislim da ti nisi, a samo mislim, ti moraš vedeti bolje. Ali je bolje če sta partnerja različna? Partnerja sta različna v vsakem pogledu že v osnovi.moški-ženska. KAj če bi se začeli za začetek učiti en od drugega. Mislim, da nam bo zmanjkalo časa že za to nalogo. 8) Lep dan vsem skupaj. T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 10.08.2002 at 16:04:36 Thot wrote on 10.08.2002 at 12:09:59:
Thot, lepo, da si danes, ko je tak deževen dan, na volji za debatiranje. Jaz sem tudi. ;D Tisto vprašanje glede partnerstva, se je nanašalo na situacijo, ki ni imela veze z mojim partnerstvom z nekom. Thot, kar mi je od napisanega najbolj všeč, je tvoj predlog, da bi se le začeli učiti eden od drugega. Nam ostaja malo časa na razpolago. Ampak, ti moram priznati, da se v meni razvija en tak dvom, ali se lahko učimo eden od drugega, ne da bi se za to morali preveč prilagajati in celo izgubiti sebe. Thot, hehe, daj povrni mi kaj upanja. ;D |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 12.08.2002 at 09:34:53 He, Amstel, pa sva se zgrešila v soboto. Bova nadaljevala sedaj. ;D Učiti se eden od drugega in ne preveč prilagajati-saj ravno v tem je point. Če me razumeš. Ko se začneš, prilagajati ali če celo izgubiš samega sebe, ali ne postaneš nekdo drug? Nekdo ki je narejen po partnerjevih zahtevah? In kaj lahko potem ponudiš temu partnerju? Obris njegovih želja? RAvno tega ne smeš dopustiti, sebi moraš ostati zvesta. Kako pa bi tebi ugajalo, če bi namesto osebe ob sebi imala obris sebe? Mislim da ne, se motim? Seveda je to prilagajanje mišljeno osebnostno(tu ne gre za kompromise in podobno), samo vprašanje kdo si in ali boš ostala ti. Tako jaz to vidim. LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 12.08.2002 at 10:23:29 Quote:
Lahko se prilagajamo, vendar je pomembno to, ali se zavedamo tega, da se prilagajamo ali pa se tega ne zavedamo. Prilagajanje, ki se ga ne zavedamo, je izgubljanje samega sebe. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 12.08.2002 at 15:52:17 ;D Zavedanje ... evo, recept. Mhm, pa še res je. 8) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 12.08.2002 at 19:33:51 Thot wrote on 12.08.2002 at 09:34:53:
Thot, že kar si pred par dnevi napisal, sem se precej strinjala s teboj. Seveda, nihče si ne želi imeti ob sebi svoj odsev, še manj pa nekoga, ki se ne spreminja, ker, ja, res postane dolgočasen. Ravno to je umetnost... vzdrževati stik s seboj in s partnerjem, hkarti pa biti flexibilni, da spremenimo pri sebi to, kar za partnerstvo, niti za partnerja, ni dobro. In tu, je bistvo. Veliko tega imamo v sebi, kar ni dobro za drugega niti za tretjega, ki je partnerstvo samo, niti za nas same. Ja, seveda. Nobena velika umetnost... to so vzorci. Pa še, korak naprej, program, ki smo ga sprejeli + življenska zgodba, ki smo si jo napisali.. veliko preden smo bili sposobni odraselga in objektivnega razmišljanja. Kaj to pomeni? To, da se je nujno vrniti nazaj. Nazaj ravno v tisti del nas, ki še vedno verjame, da če ne bomo taki, kot od nas drugi hočejo, nas bodo nehali imeti radi, ali se bodo umaknili in nas tako kaznovali... Čerpav smo odrasli, še vedno to nosimo s seboj. In tako... se srečata dva... ki glej ga zlomka, imata podobne vzorce ali vsaj kompatibilne. In vse kar laufa v redu, dokler obem naenkrat ne butajo ... vzorci. In kaj takrat? Nič. Nič. Počakati, da mine. Pa veš... vedno bolj sem prepričana, da ima pomembno vlogo, sposobnost, in to pri obeh, da vzdržita tesnobo, ločenost, ki se neizogibno nabere. Vzdržati in ne prekiniti stika. Ko mine, je vse lažje. Nekje si rekel, da poznaš igrice .. manipuliranje.. volk in ovca... pa te fore... dokazovanje moči. Če si bral temo, ki jo je načela Anuk na Svetovalnici... si morda opazil ene zelo enostavne zadeve, ki sem jih zapisala. Čemu se je dobro izogibati v odnosu... če želimo, da bo cool. Preprosto, jasno.... v eni alineji.... In... če si oapzil, si lahko videl, da je tudi motiviranje, nagrajevanje drugega, navadna manipulacija... Sej veš... če bo ljubči/lubca priden, bo dobil tortico. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 13.08.2002 at 12:59:31 Ja Amstel, sem prebral in vidim, da se strinjamo v zelo veliki meri. In kolikor sedaj jaz vidim da ti s teorijo nimaš problemov,, mogoče malo z prakso? JA saj to je tisti problem. Veliko ljudi točno ve kaj je prav in kaj ni(za njih same), pa v življenje nikoli ne spravijo svojega spoznanja. Je strah res tako močen? LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 13.08.2002 at 22:42:43 Thot wrote on 13.08.2002 at 12:59:31:
Ja. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 13.08.2002 at 23:16:16 Thot wrote on 13.08.2002 at 12:59:31:
strah je vladar zadnjega od fizičnih nivojev in je definitivno najmočnejši, definitivno najtežji oreh za stret, ko ga streš, je še dolga pot pred tabo, ta pot pa ni več (tolk) fizična ... čeprov jo moraš še vedno opravit kle, (tudi) na fizičnem nivoju |
|
Title: Re: DILEMA Post by Harry on 13.08.2002 at 23:52:01 V določenih trenutkih je dobro, če je prisotno malo strahu, ker drugače postane človek preveč nepreviden. LP Harry |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 14.08.2002 at 10:30:24 Samo a ni strah neznanje-neinformiranost. Ker strah nas je stvari o katerih ne vemo ponavadi veliko. LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 14.08.2002 at 11:37:28 Po mojem ne. Lahko rečem, da informacije in izkušnje, ki jih imamo... nehote posplošujem(o). (Če govoriš o strahu v partnerstvu.) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 14.08.2002 at 12:05:23 Amstel, govorim o vsakem strahu. Kaj nas je lahko strah pri partnerju? Ne razumem. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 14.08.2002 at 12:10:43 Ja, vsak ve zase. Gre pa za strah v nas, ne o / v / pri partnerju... Če prav razumem, ti ne čutiš strahu. Fajn. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 14.08.2002 at 12:13:19 Hm, resno te ne razumem najbolje. o kakšnem strahu pa govoriš, si lahko samo za nianso bolj natančna, da ne bi slučajno kaj sklepal, ker ne znam preveč dobro, pa se skušnjavi raje upiram. ;) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 14.08.2002 at 12:32:07 Upiraj se skušnjavi... ;) Bova o tem raje kjero rekla v živo. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 14.08.2002 at 12:47:21 Velja. ;D |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 15.08.2002 at 20:11:24 Quote:
S tem se ne strinjam. Strah sam po sebi ne obstaja, ampak se pojavi v odnosu do stvari. Kako se lahko bojim smrti, kako se lahko bojim stvari, ki je ne poznam ? Ko pravim, da se bojim smrti, ali to pomeni, da se res bojim neznega, to je smrti, ali pa se samo bojim, da bom izgubil vse, kar poznam ? V resnici se ne bojim smrti, ampak me je samo strah, da bom izgubil vse, na kar sem navezan in kar mi pripada. Strah nastopi vedno v odnosu do znanega, ne pa do neznanega. Strah se pojavi v trenutku, ko bi rad živel v določenih okvirjih, na nek določen način. Živeti brez strahu, pomeni živeti brez modelov. Potreba po vzorcu je vir strahu. Zato tudi ljudje živijo v nenehnem strahu, saj se bojijo, da bodo izgubili svoje znanje, svoja prepričanja. Torej, bolj, ko si kopičimo znanje, s katerim dobimo moč in občutek varnosti, večji je strah, da bomo vse to izgubili. Zato tudi obsojamo in zavračamo vse, kar nasprotuje našim vzorcem, saj nam vzbuja strah, da bomo te vzorce izgubili. Problem je torej v tem, da želimo živeti v določenih okvirjih. Bolj, ko je človek nagnjen k retardiranosti in se noče spoznati ali duhovno rasti, več strahu je v njem in s tem tudi bolj nasilen. Naš strah se kaže ravno v tem, da se nočemo sprejeti takšne, kot zares smo. Torej, zdaj veste, kako živeti s čimmanj strahu. :) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Anuk on 15.08.2002 at 21:29:45 Thot wrote on 14.08.2002 at 10:30:24:
Strah ni neznanje, neinformiranost. Z racionalnim spoznavanjem premagujemo nezavedni strah, obenem pa s tem povečujemo zmožnost organizma, da strah potencirano doživlja. Mislim, da je bolj enostavno, če se vprašaš, kdaj te je bilo bolj strah: ko si se prihajal v ta svet (porod) ali ko si bil pred mega pomembno odločitvijo? ;D Jok, strah se nikoli ne neha, Toth! - ali pač samo v primeru, da se imaš namen razsvetlit. lp Anuk |
|
Title: Re: DILEMA Post by Anuk on 15.08.2002 at 21:42:41 wrote on 13.08.2002 at 23:52:01:
Samo problem nastane, ko hočeš ogromno strahu z običajno previdnostjo - da to špila? :o Harry, sej ne zamer`š Anuk |
|
Title: Re: DILEMA Post by Anuk on 15.08.2002 at 21:48:58 Po moje se ne bojimo strahu bolj panike ??? lp Anuk |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 15.08.2002 at 22:36:50 Robi wrote on 15.08.2002 at 20:11:24:
s tem se pa jest ne strinjam gape wrote on 30.07.2002 at 23:46:14:
gape wrote on 27.07.2002 at 09:52:56:
gape wrote on 18.07.2002 at 21:04:49:
gape wrote on 06.06.2002 at 23:16:42:
|
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 16.08.2002 at 17:34:26 Robi in Auk pa poglejmo z druge strani. Robi praviš da se bojiš, ker boš po smrti zapustil vse to. Se pravi, da ti je tukaj boljše. Kaj pa če bi imel recimo informacijo, da je življenje po smrti še lepše? Pa to je zdaj verovanje, vendar je ravno to strah, ker ne veš čisto točno, kaj je res ko umreš, a ni tako? Kaj pa če se nič ne konča, kaj če se začne? Lahko vzameva še lažji primer. Nekoga je strah kač? ZAkaj? Ker še ni imel opravka z njimi in ker ne ve kako ravnati v primeru ko srečaš kačo. Ker kača ne napade dokler ni ogrožena. Ali pa kateri koli strah. Tvoj sin gre na morje-strah te je ker gre prvič stran od tebe za dalj časa-česa te je strah? Tega da ne veš ali mu lahko zaupaš, ali lahko zaupaš njegovim rijateljem... Če pa grwe tvoj sin nekam kamor pa ti veš da bo vse v redu(čeprav predvidevaš, pa vseeno) recimo k tvoji materi, si avtomatično prepričan, da bo z njim vse ok. Mislim da je resno strah posledica nevednosti. In ja Anuk, možno je temu reči rasvetljenost, ker odprava strahu po moje je vsevednost. Ali po tvoje mogoče razsvetljenost. LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 16.08.2002 at 17:55:38 Pa recimo, da strah proizvajamo iz obeh "izhodišč", torej, iz znanega in neznanega ... Torej neinformiranosti in pa posploševanja že znanega. To se mi zdi še najbolj realno. Zdej... če imamo zaradi neznanja... se informiramo in zadeva je rešena? Hm. Menda ne. Ker so določene informacije nedosegljive za v naprej. Nekateri ljudje (včasih to počnem tudi jaz) zmanjšajo svoj strah, s tem, da naredijo neznano situacijo bolj predvidljivo... Tako, da predvidijo možen izhod. Se vam je kdaj zgodilo, da ste si naslikali scenarij? Pri posploševanju znanega.. pa govorim o tem, da neko izkušnjo posplošimo na vse prihodnje situacije. Zato, da bi se izognili ponovnem srečanju s tem. In samo če riskiramo (z našega vidika je to riziko), lahko v boljšem odnosu (partnerstvo npr.) popravimo grenak okus prejšnjega. Hudič je le, da imamo veliko šans, da se srečamo s podobnim situacijami, dokler se upiramo. Hm, jat to tako vidim. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 16.08.2002 at 18:07:44 Hm, ja Amstel, posploševanje, samo mislim da tu naletimo še na večji problem. Kakšen? Če predvidimo vse situacije, še vedno ne upoštevamo človeškega faktorja-različnosti. In s tem, ko predvidimo, naredimo največjo napako. Predvidevanje je človeška velika zmota. Imam drugače doma ene teste-od predvidevanja in upam da mi bo uspelo priti na piknik, da jih bom prinesel, boš videla o čem govorim. Ljudje ob sklepanju sprejmemo vedno napačne poteze-verjemi. Posploševanje znanjega, kot si napisala, pa je samo predvidevanje, z drugimi besedami. Ne vem, jaz nekako ne dajem prednosti predvidevanju, vsaj kar se tiče partnerstva, ker se lahko kar kmalu zmotiš in se stvar razvije v napačno smer. LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 16.08.2002 at 18:33:49 Mhm, seveda je predvidevanje problem. Ne samo, ker ne upošteva človeškega faktorja. Ne upošteva sil vesolja. Zase lahko rečem, da sem dobro spoznala kam peljejo taka predvidevanja. In se dokaj dobro naučila, da se prepuščam. "Dokaj dobro" pomeni, da mi včasih uide kaka napoved... hehe. Kako pa kaj tvoji strahovi? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Thot on 16.08.2002 at 18:47:20 Hm, moji strahovi? Največjega sem odpravil-moram priznat, da res edini veliki strah se mi je nekje pojavljal, to je bil, da bi na koncu ostal sam. A potem, ko sem nekaj časa živel sam, sem sprevidel, da je biti sam izredno lepo in plodovitno. Pa še druga stvar, pa ne vem kko je ona izginila, zavedel sem se, da če vztrajam pri tem da sem tak kot sem, sem ljudem še bolj všeč kot prej, če me razumeš. To je bil moj edini pravi strah. Čeprav moram priznati,da pa sem opazil nekaj zanimivega. Strah pred žuželkami, ki sem ga imel od otroštva, pa ni bil posledica, pač strah kot tak in je izginil, ko sem bil v vojski in sem moral ležati med vsemi žuželkami tega sveta. In takrat smo se sprijateljili ;D, a zanimivo je to, da se mi je po parih letih, zopet ta strah pojavil. In to ne pred tistimi ki so lahko nevarne, pred tistimi ki so grde ;D. Drugega pa me trenutno ni strah. LP T. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 16.08.2002 at 19:25:58 Thot... mene je pa strah, da ne bom sprejeta takak kot sem. Okrog ni nič in notri je votlo? No, ne ravno. Že videno. Že doživeto. Razširjeno. Odhaja in prihaja v valovih. Potrebno celitve. Ti pa podajam roko, ko si rekel, da bolj kot si ti ti, bolj si sprejet oz. drugim všeč. In še to. V tej situaciji, v kateri sem, se tudi bojim, da bom vedno težje našla službo. In vse kar temu sledi. Hehe... a praviš, da se grdih žuželk bojiš? Recimo bogomoljk? Brrrr. Paličnjakov? Brrr. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 16.08.2002 at 22:38:39 Quote:
Gape Ampak, če upoštevamo tole: Quote:
Potem je to res : Quote:
Torej ego se počuti ogroženega takrat, ko lahko kaj ogrozi njegove vzorce in prepričanja. To pa se lahko pojavi le v odnosu do nečesa, kar ego pozna. Pa čeprav je le neka iluzija ali predvidevanje. Torej, kako lahko potem nastane strah v odnosu do neznanega. Saj neznano ne more ogrožati nekega vzorca. Quote:
Kako premagati ? Saj ta želja po premagati spet izhaja iz egota, ki je vir strahu. Iz tega lahko nastane le sebična ljubezen, posledica pa je ljubosumnost. Pa smo spet pri strahu. Ego temelji na delnih resnicah. Zato ga ogroža višja resnica oz. tisto, kar je bolj znano. Thot Quote:
Če bi vedel, da po smrti ne bi izgubil ničesar, na čem temelji moj ego, se smrti ne bi bal. Le čemu ? Smrti se bojijo najbolj tisti, ki so najbolj navezani na svoje vzorce. Saj večina verjame, da po smrti izgubimo vse. Torej, je to znano, da izgubimo vse, zato se ego boji. Zakaj pa misliš, da obstaja vera v posmrtno življenje ? Po drugi strani pa govorite, da so verniki najbolj retardirani in sebični ljudje ? Kaj sledi iz tega ? Quote:
Zato, ker je imel opravka s kačami. Če še nikoli ne bi slišal za kače, se jih ne bi bal. Le čemu ? Tu še je več primerov, da se bojimo znanega. Torej vse, kar ogroža naše »okvirje«, po katerih živimo. Quote:
Quote:
Quote:
:) [quote][/quote] |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 00:04:22 Lej, nekateri se tu pogovarjamo iz čiste nepopolne prakse. Govorimo o sebi. Ja? In sedaj želite na teh postih potrditi neko vašo teorijo? Tole mi ne paše. Prav zares da ne. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 17.08.2002 at 05:22:14 sorry amstel ... mogoče je pa dilema v egu Q Zato, ker je imel opravka s kačami. Če še nikoli ne bi slišal za kače, se jih ne bi bal. Le čemu ? Q če ne poznam (kot jaz - ego) kače - sploh ne vem kaj to je, se je valjda ne bojim, ko jo spoznam, mi nekdo pove da je kača taka in taka, se je ustrašim (čeprov strah pred kačo je pravzorec in zanj to niti ne velja tolko, pa da poenostavim) , bojim se je šele, ko jo spoznam, ampak res spoznam, ko postane moja prijateljica, ko jo ljubim ... takrat se je ne bojim več. jaz, ego. bojim se je edino takrat ko jo poznam (vem zanjo), a je v bistvu ne poznam glih tko kt dokler ne vem, da je zraven mene črno črna luknja, se je ne bojim, ko ugotovim da je zraven mene in hkrati ne vem kaj je notr - kaj ona sploh predstavlja - takrat se je bojim. ko jo poznam a je ne poznam - ko sem v dvojnosti. TO JE MOJA IZKUŠNJA!!! |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 17.08.2002 at 09:17:17 Lej Amstel Teorije je potrebno postavljati na podlagi opažanj in realnega življenja. Teorija bi naj odsevala čim večji del realnosti. Tudi, če to mni res kar pišem, glavno je, da raziskujemo. :) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 17.08.2002 at 11:33:34 Quote:
Ja, tudi meni se tako zdi. Quote:
Zakaj pa te potem toliko skrbijo "zidovi" drugih oseb, če delaš na sebi ? Zakaj želiš, da bi tudi partner delal na sebi ? Torej si želiš le nekoga, ki bi odseval tvoj jaz. Ampak to ni izziv. Kako naj ob takem človeku rasem ? Amstel, vzrok tvoje dileme je v tem, da bi rada bila nekaj, kar nisi. Zato od drugih pričakuješ, da ti odsevajo nekaj, kar si želiš in ne to, kar si. Tule se zelo dobro vidi delovanje tvojega egota, ki želi realnost prilagoditi svojim vzorcem in svoji resničnosti. Imaš znanje, ki nasprotuje tvojim prejšnjim predstavam in ego se še naprej bori za svojo resničnost. In v tem je dilema. Vprašaj se, kaj skrivaš ? Česa se bojiš ? Iskreno ogledalo nam kaže le življenje samo. Ti pa želiš ogledalo prilagoditi. Najprej se sprejmi takšno, kakršna si. Pa se ne boš v sebi počutila ločeno, pa tudi od drugih ne boš tako odvisna oz. občutljiva. Tako, v grobem, čeprav še to ni to. :) Pa bo. ;) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 13:18:23 Hm, očitno ne razumeš, kaj ti hočem povedati. Od kar sem na forumu, to je od marca, Robi, še nisem prebrala ene same stvari, ki bi govorila o tebi. O tvoji izkušnji, o tvojih vzorcih, o tvojih dilemah. Veliko imaš povedati o drugih. Razumeš zdej? Ups, pa še to. Sem našla veliko odgovorov zase. Najbolj smiselen odgovor je dala Miška. In tam sem dobila, kar sem rabila. ........ Robi, dovoli, da se še jaz malo ukvarjam s teboj, glede na to, da sem ti prav prišla pri tvojih raziskovanjih. Te bom malo zanalizirala, prav? Si že slišal za Rešiteljski sindrom? To je ena taka naravnanost v človeku, da rad vidi v drugih ljudeh, da so potrebni pomoči, zato, da jih lahko rešuje. Pozornost ima usmerejno v to, da poišče take ljudi, ki so v težavah. Če najde nekoga, ki ima zelo dobro razjasnjene pojme, potem Rešitelj nekako sploh ne ve, kaj bi počel. Ljubezen gleda skoz perspektivo biti drugim v oporo. Kar je nerodno pri tej vlogi, je to, da drugega človeka v odnosu, ki bi mu naj bil enakovreden, pogosto potiska v položaj, v katerem mu da vedeti, kaj lahko izboljša, kje ima še kaj za popraviti, nakaže kje mu lahko on pomaga. Čez čas Rešitelj pripelje drugega, da se počuti utesnjenega, ker že v naprej ve, da bo spet postavljen v položaj, ki si ga ne želi. Torej v položaj Pomoči potrebnega. Evo Robi. Kako ti je kaj všeč moja analiza tebe? |
|
Title: Re: DILEMA Post by Robi on 17.08.2002 at 19:25:45 Quote:
Ne, ne razumem. :) Sigurno si že slišala to, da človek vedno govori o sebi. Torej je teh 600 postov, le odsev mene in to, kdo sem in kako razmišljam. Kako lahko potem rečeš, da še o meni nisi prebrala niti ene stvari ? Razen, če moje poste preskakuješ. :) Quote:
Ja, super. Čeprav je to le znak, kako ti vidiš stvari in kako v tem trenutku razmišljaš. Isto velja za mene, ko sem jaz tebe analiziral. Ne razumem pa tega, zakaj potem iščeš rešitelja ? Saj si v meni prepoznala rešitelja. Pa sem res rešitelj ? :) Sicer so me že od nekdaj zanimale skrivnosti. In največja skrivnost, sem jaz sam sebi. :) Sploh pa mi ni jasno, zakaj si me dvakrat vprašala, zakaj ti ne povem svojega mnenja, ko pa sem ti napisal, pa ti to ni všeč. Torej ti ni všeč moje mnenje in moj način razmišljanja. Zato, ker si pričakovala nekaj drugega ? Drugačnega rešitelja ? :) |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 20:11:17 Ja, seveda berem (skoraj vse) tvoje poste. In razberem kako razmišljaš. Poskusi se še kdaj izpostaviti s kako svojo dilemo. Potem bom vedela, da priznavaš tudi svoj ego. Saj ga še imaš, a ne? :o Mnenje in analiza, to sem upala, boš razumel - razliko. Mnenje dopušča, da se motiš. Analiza ne. In ves čas ti govorim o načinu, kako nekaj poveš. Veliko bolj pristno bi bilo, če bi opisal kako svojo dilemo, ki si jo kdaj imel v življenju. Temu rečem, govoriti o sebi. Sicer sem vsebino vseeno razumela in vzela na znanje. Vzela kar se mi zdi uporabnega. Saj veš, da gre za tvoje trenutno videnje mene, govori pa tudi o tebi. Tako, a ne? Če bi iskala rešitelja, bi se te oklenila, a ne. Glede dvojnosti sem te vprašala in seveda, hvala za tvoje mnenje. Sem pa tudi napisala, da sem v Miškinem postu našla odgovor na svoje vprašanje. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 20:14:48 Robi wrote on 17.08.2002 at 19:25:45:
Mhm, sem slišala. Samo, ti moram priznati, da vedno težje berem poste, ali jih pa sploh ne, ko pišeš drugim o njih samih, ne o sebi. Seveda s tem, ko o drugih govoriš, veliko poveš tudi o sebi. Posredno. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 22:31:38 Robi wrote on 17.08.2002 at 19:25:45:
Tole sem spregledala prej. Ne verjamem, da si rešitelj. Verjamem pa, da ti ta v l o g a rešitelja odgovarja in da misliš, da si rešitelj. Se nisva dobro razumela. Moja analiza, je bila sicer kar jasna. Imam pa eno vprašanje. Kako dobro se počutiš oz. počutite, ko analizirate druge? Namreč jaz se zelo slabo. Dvomim, da se bom še kdaj poslužila tega Ego tripa. Razen, če me bo (spet) kdo k temu pozval. |
|
Title: Re: DILEMA Post by samonekdo on 17.08.2002 at 22:40:27 Amstel wrote on 17.08.2002 at 13:18:23:
Od kod ti ta informacija? Kje si slišala za ta sindrom? Knjige, šola...? Lahko napišeš malo več, da vem, kje poiskati podrobnosti. Quote:
Hočeš reči, da je smisel njegovega življenja "reševanje" problemov drugih, zato, ker s tem nekako rešuje svoje težave, al kaj? Torej je predstavljen kot nekdo, ki ima en velik kup težav, nerazčiščenih stvari o sebi in ..., in zato preko reševanja težav drugih v bistvu rešuje svoje težave, al kaj? Quote:
Kako to misliš, potiska v položaj... Da izpostavlja njegove značajske lastnosti, njegove odzive..., ki se mu ne zdijo... (kakšni) in na osnovi tega ... (dela kaj)??? Quote:
Kako to misliš, da pripelje drugega? Poišče drugega "pomoči potrebnega" ali kaj? Tole ne razumem čisto najbolj. Mogoče bi mi res lahko priporočala kakšno literaturo ali kaj podobnega, v kateri bi si lahko podrobneje prebrala kaj točno si hotela povedati. In Amstel, to kar si pisala Robitu, ne moremo reči, da je analiza. Veliko bolje bi vsemu napisanemu (v tem postu) rekli oznaka. Pazi, Amstel, to zna biti pa zelo zmotljivo. Kolikor sem jaz brala Robita, (in brala sem ga kar precej), on v svojih postih poišče nasprotavanja v izjavah. Vsaj v glavnem. In na osnovi česa lahko sklepaš, da za vsem njegovim početjem stoji želja po reševanju ljudi? REŠEVANJU. Res, Amstel, drobcen nasvet, bodi no malo bolj previdna pri svojem "analiziranju". Jaz bi bila. Upam, da mi napišeš odgovore na moja vprašanja. |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 23:02:53 Samonekdo, kaj morem, tako vidim. Vloga Rešitelja, je ena izmed vlog, ki jih ljudje nadomeščajo pristnosti. Druga vloga je Žrtev, tretja je Preganjalec. Lahko ti povem za literaturo. Vidiš, Samonekdo, kako se lahko analiziranje hitro sprevrže v nekaj slabega. Ti si temu rekla označevanje. Kakorkoli je, je mimo človeka, a ne? Ne vem sicer zakaj je tebe to tako razburilo, saj sem govorila o mojem videnju Robija. Robi je pač to razumel. Pravi, da sem s tem veliko povedala o sebi. Robija malce poznam. In sva že govorila, da rad pomaga ljudem. Zato sem to mojo "analizo" prilagodila temu, kar je sam velikokrat poudaril. Sem pa tudi povedala, da ne maram analizirati. Da sem to storila, je pa le zato, da pokažem, kako je lahko za koga analiza "preveč". Veš kaj je ta "preveč"? To, da nekdo govori o svoji izkušnji, drugi ga pa skenira. In celo pozabi na naslov teme. Ampak secira ljudi, ki pišejo. Očitno sem do sedaj edina, ki sem izrecno rekla, da mene ne analizirati. Da rada berem, ko kdo kaj pove o SEBI. Ne posredno. Ampak NEPOSREDNO. Torej, da govori o SVOJI IZKUŠNJI, o svojem življenju. Ne da se skoz skriva za tem, kako vidi druge. In ja, Robi res zna poiskati nasprotovanja v izjavah ljudi. Ljudje smo polni nasprotovanj, dvojnosti. Kaj češ. Smo človeški. Samonekdo, bodi brez skrbi, da se ne bom več posluževala sistema, ki meni ni lasten. Pa upam, da drugi tudi ne. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 17.08.2002 at 23:11:27 Amstel wrote on 17.08.2002 at 20:11:17:
o tem tvojem načinu sem jest začel nekje tuki http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1024777219;start=12#12 in o tvojem egu (ki ga ni seveda) tuki: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=ezofest;action=display;num=1023271378;start=64#64 Amstel wrote on 17.08.2002 at 13:18:23:
N. wrote on 17.08.2002 at 22:40:27:
temu se reče tud jezusov kompleks veliko nas je bilo na lepi poti proti polju zarad njega men se je on zbudu, ko sm se premaknu na tretji nivo. ta forum in vse ostalo je produkt tega 'sindroma'. kar pomeni da on ni slab, če se ga zavedaš. jest sm se ga zavedu v tednu po tem ko se je zbudil v meni, v tisti zajebani obliki, mel sm ga seveda že od prej, se pa prej ni kazu v taki obliki kot kasneje. kazu se je v počasni a vztrajni poti proti vzorniku ... jezusu ... kako pomagat vsem ljudem? kako jim pomagat da se rešijo? kako jim pomagat da sploh dojamejo da se je treba rešiti? da to razumejo celo? mega naloga ... sm si jo zastavu in jo dogajam. tko nekako no to je ta 'sindrom' tko ga jest vidm tko sm ga in ga doživljam in tale poziv: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1024777219;start=58#58 te še kar poziva, da se daš na tapeto v svetovalnici ... pa dobr, sej te je amstelka gor postavla, z sindromom, jest se strinjam z njo, ti pa nam lahko razložiš zakaj ni tako, pa ne tukaj, ampak tam da zaključim ta thread ... smisel njegovega življenja NI "reševanje" problemov drugih, njegov problem (vzorec) pa je to da misli da ljudje rabijo pomoč. kar je res. ampak za to pomoč morajo VSAJ prositi, če ne prosijo, ponavadi niti ne vedo da jim nekdo pomaga in v tem primeru se deluje proti njih svobodni volji in to je najhujše kar lahko počnem v lajfu, da delujem proti svobodni volji nekoga drugega. to je po definiciji črna magija. ker pomoč ne rabi bit fizična. misli so dovolj, saj besede in dejanja (tipkanje) izhaja iz njih. to robi če prvič slišiš po kakšnem čudnem naključju, si dobro preberi in če ti kaj ni jasno vprašaj na svojem threadu. to je njegovo preklestvo, isto kot moje in isto kot mnogih, ampak to ni preklestvo, če se ga zavedaš ... in ... če ga zanikaš, se ga niti pod razno ne zavedaš. ... kako je lahko za koga analiza "preveč". jest to vidm tko da od te vaše slavne analize lahko človek - ego poči in ko poči moraš imet zadost energije nabrane da te ne odnese ... u polje ... zato se ljudem ne pomaga če niso pripravljeni, sej mogoče da ti tud nisi, ne vem, in niti me ne briga, ker to sm ti jest že enkrat povedu in si odreagiru v stilu da nimaš ega, pa ti ne verjamem. prepriču me tud nisi. in morm rečt compovi posti so mi bli zlo všeč, sploh od začetka, je blo tko da mi včasih kr nč ni blo treba napisat, si že ti napisu, to se mi dogaja tudi pri drugih ljudeh, ampak pri tebi je blo to še posebno pogosto, zato mi je tud pozornost pritegnilo, sploh zdej ko se spominjam za nazaj, v bistvu bi lahko reku da si mojo vlogo takrat prevzel, kar se je zgodilo še enkrat kasneje ... vsaj poskus ... ampak si bil nalogi nedorasel. to vse bi mogoče blo lahko preveč, ampak ne zate ... ker si en od nas, in mi se ne damo, lahko nas praska al pa kar če, mi gremo naprej. ... nasprotovanja v izjavah ljudi a ste že kdaj slišal da je edina stalnica sprememba naj se kdo spravi na moje nasprotujoče si izjave ... vam bom samo oshota pejstu notr. pa ne mislt da sm jezn al pa kej ... se pa strinjam z amstel ... robi ima problem in je blizu temu kar je napisala ... |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 23:22:51 Hvala Gape, za tvoj.... "sindrom"..in videnje le tega ;D Kar se mi zdi bitveno pri vsem tem, je to, kar si gape napisal tule: dejmo probat tipkat v ednini ... hočem rečt ne sebe enačit z drugimi (ne sodi drugih po sebi), ker recimo neki se nekoga dotakne, neki pač ne ... tko kt so že zadnjič hotl od nas ... dejmo govort iz sebe, svojo izkušnjo ... EDNINA naprimer tole zgori Nihče me ni učil, kako naj ustvarjalno razmišljam. Nihče me ni učil, kako naj v sebi prebudim to sposobnost. Kako naj v sebi prebudim lastno inteligenco, s katero bi se lahko soočal z vsakdanjimi izzivi ... NE pa tega: Nihče nas ni učil, kako naj ustvarjalno razmišljamo. Nihče nas ni učil, kako naj v sebi prebudimo to sposobnost. Kako naj v sebi prebudimo lastno inteligenco, s katero bi se lahko soočali z vsakdanjimi izzivi. Prepogosto, ampak res, prepogosto, je način podajanja sebe, preveč neosebno. Malo več pozornosti na to in bo manj dvojnosti, manj upiranja resnici. Kdo se je že spremenil, če mu je nekdo v fris navrgel... "kakšen da je" in odvihral dalje? Kdo se tako spreminja? Kdo? Samonekdo, mislim, da to pove kako Robi razmišlja: Robi wrote on 23.06.2002 at 13:06:52:
Jaz pa mislim, da je treba Ego (kot se ga pač poimenuje) spoštovati in ga ne postaviti pred zid, ker potem res NE bo sodeloval! |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 23:45:49 on Jun 23rd, 2002, 8:02pm, Robi wrote: Je pa normalno , da je v vas strah. Ta strah je le ego. Ego pa ne mara resnice. :::::::::::: Za zaključek teh svojih misli in prepričanj o odvečnosti ne-osebnega govorjenja o drugem... še to: Ego je naša realnost. Strah ga (nas) je sprememb. Zakaj? Ker rabimo varnost. Vzorci so varnost. So pa vzorci tudi odveč, ker si z njimi kratimo svobodo. Kaj zdaj? Zagotoviti Egu varnost, da bo dovolil spremembo. Tako, da ve (mo), kaj bomo počeli namesto prejšnjega vzorca. A kdo živi brez vzorcev? Ja, kdo sigurno. Jaz pač ne. In iz tega izhajam. To je moja trenutna resnica. Samo, da bom pa na silo Ego sesula. Pa ne vidim smisla. Če pa je tebi recimo Robi uspelo, bi to bilo zelo dragoceno pričevanje. |
|
Title: Re: DILEMA Post by gape on 17.08.2002 at 23:51:15 sm apdejtu tazgornga, tisti ki online spremljate tole zgodbo Amstel wrote on 17.08.2002 at 23:22:51:
to maš čist prov dvojnost namreč nastane med egom in dvojnikom (jaz sem), ko en hoče neki, drugi pa drugo, takrat gre težko. zato pravim da je pametno da se z ljudmi pogovarjamo tko da v njih ne povzročamo dvojnosti. ker čim je dvojnost je upor in nezmožnost napredovanja. zato je treba v pogovoru ego v bistvu prelisičit, ga z razumskimi argumenti prepričat da je to zanj dobro, potem se ne upira in ista naloga (učitelja) je opravljena na popolnoma drugačen način. ker učitelj lahko učenca pripelje do rešitve tudi skozi dvojnost, ampak mora imet trenutno nabrane dovolj energije, da jo dovaja tudi učencu. to pri forumu ne pride tolk v igro. edin če ma kdo tolk krono odprto da lahko potrebno energijo pošija direkt, z namero, kot gape, kadar ga praska, recimo, ne zamerte mi, zato rabiš nekaj znanja, malo o reikiju na daljavo kr pripomore k temu vsemu recimo ... no zdej me je itak čist odpelal ... sm hotu predlagat da bi naslednjo edicijo dileme odprl ... ta ima že 10 strani ... bomo amstel? bi si vzela čast ??? pa ni mi treba govort da delam (pišem) isto kt robi, vem, ne znam še drugač, pa sej kr neki tega je pa blo iz mene ... |
|
Title: Re: DILEMA Post by Amstel on 17.08.2002 at 23:58:21 Hm, a da bi dali še Dilemo II ... hm... o čem bomo pa tam? Ne, sej se hecam... Bo itak kak reply na tole jezusov sindrom. Gape, sam, moram pa rečt, da sem lepo razumela kaj govoriš, tokrat... ;D. Predvsem mi je všeč, ker upoštevaš realnost. Psihično realnost ega. Nadaljujemo tukaj: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=svetovalnica;action=display;num=1029621474;start=0 |
|
Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved. |