Selim temo.
Pod "Črna magija" sem zašla.

Ne da mi miru, da bi pa zadevo pustila nedorečeno, osamljeno tam, ker je out off topic!

To pišem, ker vidim, da različno razumemo delo na sebi, osebnostno rast, duhovni napredek... Različno razumemo kaj počno ljudje, ki izvajajo neko tehniko. Različne predstave imamo o ljudeh, ki imajo kake sposobnosti. Različno interpretiramo te sposobnosti. Rada bi razumela. Rada bi raziskala, kaj vse je v moji glavi, kar še ni sestavljeno v smiselno celoto.


Najprej en moj primer, ki sem ga vpisala pod prejšnjo temo:
/  Tri dni sem recimo delala na "IR" na vprašanju, kdo sem jaz. Tri dni sranja sem govorila, da sem se spucala, izrazila... da sem lahko za kak trenutek začutila, kaj je to občutek enosti, ali kako že to pač poimenujete. In končni rezultat, torej občutek, izkušnja, meni v življenju kaj veliko ne pomaga. V smislu, da je sicer ta občutek "razsvetljenja" res krasen. Dostikrat se tega spomnim. In tega občutka ne morem prebuditi kar tako. V bistvu moram prej odstraniti vso svinjarijo, ki je vmes.
Zato se meni pač zdi, da je jajca treba met za to, da si upaš povedati, da se upaš izraziti.  
In na koncu koncev, kljub tej izkušnji na IR, se lahko moje življenje popolnoma nič ne spremeni, če neham delati na sebi. /

Za moje življenje, ni pomembno, kakšne energije vidim, kake barve se mi pojavljajo, kako energijo čutim, kakšen naslov utegnem dobiti - npr. kao "Reikist"...( Ne verjamem v Reikista, verjamem v Reiki.)
Za moje življenje ni kaj veliko pomembna astrologija, regresija, če ni usmerjena s smislom...spoznavati sebe.
Ne verjamem v pravljice, da nekdo, ki vidi auro, je pa zato duhovno bolj napreden. Nekdo, ki zdravi druge, pomaga ljudem, ima ravno tako težave, kot vsi. In ravnotako lahko zboli, čeprav ve marsikaj. Razni samozvani učitelji, mojstri, zdravilci, magi, grafologi, tantriki, čarovnice, psihoterapevti... mi ne povejo nič sami po sebi. Naziv mi ne pove nič o človeku, dokler ga ne spoznam kot človeka. Niti sama ne povem nič drugim, pa čeprav utegnem imeti ne vem kakšen naziv...

Zame sredstvo ni namen, ni cilj.

Četudi  v nekem trenutku doživim izjemen občutek osvobojenosti, neraložljiv občutek razumevanja vsega, občutek enosti z vsem, mi to ne pomeni, da sem dosegla neko višjo stopnjo duhovnega razvoja.

Občutek enosti, ki sem ga doživela recimo pri tehniki Intenziva Razsvetljenja, ni prišel sam od sebe. Delala sem na tem, da ozaveščam in izražam cel kup balasta. Pa vendar, smisel recimo IR, je zame, vse tisto, kar sem storila zase, ne pa sam krasen občutek razsvetljenja.

In po vsem delom na sebi (Reiki, študij psihoterapije in izkustveno delo), je napredek počasen.

Seveda, štartamo ljudje z različnih osebnostnih dinamik. Pa vendarle, verjamem, da se spremeniti, je težko.
Kakšne so vaše izkušnje?

a ni že Adler reku da kljub vsaki trenutni spremembi.....ki jo doživiš .......še nisi zarad tega tudi kaj bistvenega spremenil......ker se po inerciji vračaš nazaj v staro stanje.....ker je za staro stanje potrebno manj energije ......saj je že zavtomatizirano......regulirano na porabo najmanjše energije.........zato se je za novo stanje potrebno truditi kakor za rožo ali rastlino, ki še razvija korenine v novo zemljo.....pravimo da se prijemlje......))))

No neki tacga je blo povedanega
Je pa lepo slišat ljudi, ki si ne želijo nekih magičnih sposobnosti (zdravljenje drugih, prerokovanje iz kart - vse to so zelo egoistične in samopotrjevalske prakse ....vendar kam usmerjene????).....ampak jim je bolj pomemben trenutek doživljanja in pa psihična kakovost bivanja .......a ne?

Od Adlerja maš pa kopico zanimivih knjig.


plp

brus-li

Zivjo!

Pred vec kot kakim letom sem prsu na ta forum in sem odpru topic Spremembe. Spraseval sem se kako naj zivljenje premaknem iz mrtve tocke. Cez nekaj mesecev je blo teh sprememb vec kot prevec in sem si zelel da si tega ne bi zelel    ...spremeniti se je tezko, pa vendar se spreminjamo tocno tako kot je treba, vcasih smo na mrtvi tocki ker vesolje pripravlja sceno za spremembe (zatisje pred viharjem) .
 Vcasih se mi zdi da delo na sebi samo poveca moznosti za osebno rast, da pa se dejanski preskoki zgodijo zaradi Milosti.  Pa vendarle ta Milost smo mi sami, nase pravo bistvo.

herby wrote on 28.05.2002 at 10:41:14:


, ja..... opažam tudi jaz to....

Glede spreminjanja... pri delu z ljudmi in delu na sebi sem si morala "porušiti" iluzijo, da se zlahka spremenimo... No, zdej tega ne verjamem več.
Marsikdo bi prenehal vztrajati s kakim partnerjem, če bi se s tem sprijaznil...

BRUS-LI wrote on 28.05.2002 at 13:28:02:


Ko smo v stresni situaciji, utegnemo it na staro stanje, ja. Predvsem na začetku, ko še nismo v celoti dojeli, koliko nam koristi nova "koža".

Ampak, fascinantno je pa, da se ljudje odločamo včasih za spremembe, ki to niso.
Objektivno gledano, je zelo utrujajoče živeti tako, kot da bi ves čas stali na robu prepadne stene. Nekateri se odločijo, da sprememba, ki jo želijo napraviti, ni ta, da bi ne več hodili po robu prepada, ampak ta, da bi lažje prenesli stisko medtem, ko nadaljujejo stati na robu.

Samo - uničevalnost ni tako redka, kot se zdi.

titud wrote on 28.05.2002 at 13:39:49:


Po Trstenjaku, se lahko tak rodiš...
Po Bernu, pa imaš srečo, da si bil deležen pravega usmerjanja...  
Pa saj to ni važno.
Seveda je tak lajf... In seveda, nikdar ne bomo dosegli iste stopnje zadovoljstva, avtonomnosti, pristnosti, svobode... Ampak, vem pa, da ni moje stanje fixno.
In da bi se le sprijaznila... to pač ni v moji naravi. Sem sigurna, da lahko dosežem nek optimum, v okviru mojih danosti.
To pa v primerjavi z nekom drugim, je lahko minimalni dosežek.

a amstel bi al kr že hodi po robu....ker je samo še to vprašanje......vse drugo se mi zdi da ji je jasno....

plp

brus-li

titud wrote on 28.05.2002 at 14:27:56:


Ne.  


Ne vem pa, če govoriva o isti zadevi. Sprijazniti se, meni pomeni, da po tem ne napraviš več nič zase.