Kitajci pravijo...da je UM v bistvu bolezen in vse kar pride iz uma...je bolano, izmišljeno, neresnično...

In kot ugotavlja Amstel je že res, da dejanska sprememba se ne zgodi z mišljenjem, niti s kakršnim koli sistemom... saj so vsi sistemi izmišljeni in kot taki nepopolni...

Torej vprašanje je kako priti do svojih 100 %... do svoje male razsvetlitve... men se zdi da je predaja najboljši način... drgač pa bi tut pomagal, če izklopimo razum...

men še ni uspel nardit nič od tega...za daljši čas

Prejle sem brala en star post o Samorealizaciji.

Zdele pa res ne vem, kaj si predstavljate pod to.

A to, da čutiš energijo, ki teče, pomeni, da si se samorealiziral? Al kaj? Hm.
Ne vem, ampak občutek imam, da iz nekih energetskih fenomenov, se dela prevelik pomp.

Kaj za vas pomeni, da ste samorealizirani?

Sprijazniti se, meni pomeni sprejeti se in si dati šanso da greš naprej.


samorealizacija je zame vnebovzetje, to pomeni (pomoje) da telo pripraviš do tega da ga lahko dejansko vzameš s sabo gor, kjerkoli to že je. če pa slučajno tega ne bom zmogu, pa mi bo zadost živet v raju na zemlji. kakšen ta raj bo niti ne vem, bo pa definitivno vedno bolj rajast. tam bomo samo rajali
skratka pomoje da se realiziraš pomeni (vključuje ni pa omejeno na) da imaš fizično telo super krasno, zdravo in oh in sploh, če je telo tako je tudi duševnost taka in ko je to dvoje tako je tudi povezava z višjim jazom zagotovljena. to pa je že korak pred vnebovzetjem. in to je že zihr raj ... na zemlji ... pol pa itak lahko skačem med unim gor in tem dol kadar hočem. in že precej pred tem je raj na zemlji ... jest ga mam že skor zdej. sam še mal ... pa bo

Bi podebatirali o kateri o teh točk?

KAKŠNA JE PSIHOLOŠKO ZDRAVA DUHOVNOST?
Prirejeno po angleškem besedilu s spletne strani:
http://www.lexpages.com/SGN/paschal/SPIRHEAL.html



PSIHOLOŠKO ZDRAVA DUHOVNA SKUPINA …

… ne jemlje duhovnosti kot čarobne rešitve za vse težave ali vsaj tistih, s katerimi se ne želi spopasti ("se bo že Bog namesto mene").

… vzbuja pri pripadnikih smisel za humor in zmožnost, da se smejijo sami sebi in se norčujejo iz sebe.

… obrede (npr. nedeljsko obiskovanje maše) ne uporablja, da bi pri članih ustvarila občutek superiornosti ali varnosti.

… ne uporablja duhovnosti kot sredstvno za izogibanje intimnosti, avtonomnosti, konfliktom in odgovornosti (stanju na lastnih nogah), pa tudi za izmikanje človeški ranljivosti ne.

… ne išče vsevednega "starša" ali drugačne avtoritete, ki ima odgovore na vsa vprašanja in rešitve za vse probleme, da bi se tako pripadniki izognili odgovornosti za svoje življenje.

… terja močne temelje - osebno integriteto in iskrenost, ki slonita na poznavanju in sprejemanju sebe ter pripravljenosti sprejeti realnost tako, kakršna je.

… ima naslednja obeležja: celovitost, usmiljenje, odprtost, ponižnost in spoštovanje do drugih.

… ni niti rigorozno asketska niti pretirano obsedena s spolnostjo, hrano, denarjem, močjo ipd.

… je pogosto povezana s strastjo do življenja in prizadevanjem za mir in pravičnost.

… blaži duhovno ambicioznost z dejstvi iz nepopolne stvarnosti vsakdanjika.

… ne zapostavlja potrebe po kritičnem mišljenju in vpogledu.

… meni, da je iskrenost pripadnikov do sebe ključna vrednota v življenju, ki so zato zavezani rednemu samopreverjanju.

… zavrača povzdigovanje sebe in omalovaževanje drugih poti.

… vidi v vsakomer, ne glede na njegovo drugačnost, potencialnega učitelja.

… ustvarja prijetne, zdrave, tople, ljubeče in odkritosrčne odnose.

… razume, da so vse oblike "posebnosti" ali "obdarjenosti" ovira do pristne ponižnosti.

… vidi v nepopolnostih in zmotah naše človeškosti koristne poduke in odrešitev.

… je zelo redko izolirana od drugih skupnosti duhovnih iskalcev.

… razume, da vodi pot h globlji duhovnosti pogosto skozi bolečino, poraze in stiske.

… ve, da lahko duhovno potovanje izredno redko opravimo sami, brez vodiča ali svetovalca; to je lahko že sveti spis, še bolje pa je, če nas vodi živeči učitelj z zadostnimi izkušnjami in modrostjo; vzhičenost oz. navdušenje za duhovnost je lahko brez vodiča nevarno.

… priznava, da je na duhovni poti veliko pasti, nevarnost in zablod, zato je pripravljena primerjati svoja načela vodenja z načeli drugih skupin.

… iz nobenega duhovnega simbola, predmeta, dejavnosti ali obreda ne dela idolov - niti posameznik iz svoje lastne poti.

… v primeru, da prepričanja drugih pridejo v navzkrižje z našimi prepričanjem, mora biti pripravljena presojati o tem, kdo ima prav, nikoli pa ne a priori soditi drugih.

… išče resnico in se zanjo goreče zavzema, toda nikoli ne ravna, kot da bi imela monopol nad resnico ali moralnimi načeli.

Quote:


Tle gor na forumu se je ustvaru en trend, da bi se izraza 'duhovnost' čim bolj izogibal. Je  tko raztegljiv in zato tolkrat zlorabljen pojm, da je skor ni več možno najt konsenza, kaj bi sploh pomenu. Tle gor se zato po mojem tud ni možno zmenit, da bomo deloval tko kot je 'psihološko zdrava duhovna skupina' definirana. Je blo nekaj poskusov v stilu zlatih pravil, ampak kot rečeno, za dobrimi nameni se vedno skriva kakšen ego  na ezo-tripu, ki mu tega enostavno ni za zamerit. Se mu da plac, da se napihne  dokler se more, pol k nima več koga na stran porivat se pa bodisi razpoč al pa razpihne pa ponavad  začne ponižno od nule al pa izmagli. Pravzaprav je tako samočiščevanje  tud čist ena dobra metoda ene psihološke zdrave 'duhovne'   skupine, a ne?

Jest bi se ob tej priložnosti rajš napiču na pojem psihološko v povezavi z duhovnostjo. Poznam enga dohtarja sociologije, ki je v polemiki z enim drugim magistrom fizike mirno razglasu veliko verjetnost,  da njegovo (fizkovo) sicer iskreno in s spontano doživetje mističnega razodetja navadna psihološka finta in naj jo  zato neha tlačit v izhodišče njegovega sicer znanstvenega raziskovanja delovanja možganv (kognitivne znanosti), češ da  s tem izgublja  vso znanstveno kredibilnost.  Fizik od svojega mističnega dojemanja razodetja ni odstopu,  ga še naprej    postavlja v izhodišče svojega življenja in znanstvenega raziskovanja, se pa  to sicer  psihološko izkušnjo trudi znastveno dokazat v enih matematičnih formulah in magari na tak način z njo vso brezdušno slovensko znanost o pomembnosti  misticičnega izkustva prepričat. On  se je v tem izkustvu  najdu in si tega  niti za ceno znanstvene reputacije ne pusti vzet.

Kaj hočem povedat? Poglabljanje vase oz.  psihološko delo na seb te res  korak za korakom mogoče vod k razsvetljenju, ampak se zna zgodit, tako ot tebi, amstel,  da te na konc tud mistično razodetje ne prepriča, ga ne doživiš kot totalno samoresničitev ampak samo enega  od členov v verigi  psiholoških veriženj. Ergo: nobena psihološka metoda, znastvena al pa laična, ti ne prinese  enega totalnega osrediščenja oz. samorealizacije. Ker ta je v teb že sedaj in tukaj, samo priznat ga je teba pa vanjga verjet in zaupat. Je ni psihološke metote, ki bi pomagala to priznat, ker bi morala s tem samo sebe zanikat, ker  psihologija se hrani strahovi.

Spoznanje je tam, kjer psihologija odpove. Kjer se začne spontana in nenadzorovana strast.  

Uf, bus-li, sva kot vidim uletela v cilj, amstel pa bolj zanimajo izkušnje na poti.  Je po moje spoznaje toliko strašnejše, kolikor več odrekanj je potrebnih, da prideš do njega. Srednjeveške mistične tehnike so ble res hude; post, kontemplacija v samoti, mučenje telesa in duha, religiozne ekstaze... Mi bi sedaj, seveda v drugačnem duhu časa, v udobni tehloško-potrošniški kulturi,  do spoznanja seveda radi prišli udobnejše. Smo ga zato pripravljen tud v eni maj intenzivni obliki konzumirat.  Smo  zato pripeljal k nam  variante  z vzhoda, ker tam so ljudje itak pa od nekdaj  bolj uživaške sorte. Smo od njih prevzeli,  da je do nirvane mogoče prit tud z ljubeznijo pa  meditacijo. Smo odkril, da  bi blo  v bistvu  možno do  razsvetlejenja v brez odrekanja prit.  Ampak je keč v tem, da udobje  zahodne civilizacije ravno delo pa odrekanje držita pokonc in da bi bi se za eno trajno  nirvano moral prej blagodetim naše civilizacije odrečt. Smo rajš kar  ostal pri tem,  da  moraš najprej  delat, če hočeš kakršnekoli  blagodeti uživat. In po tem vzoru smo vzhodno-zahodno kulturo združil v princip delat-na-seb. Najprej delo, potem spoznanje, oziroma delat za spoznanje. In zdaj smo, kjer smo.

Edino tko bi jest jest znov  razložit razlog za  eno shizofreno situacijo, ki  vzemirja  tud amstel: zakaj je na  seb treba kar naprej delat in zakaj je napredek tako počasen. Gre po mojem  za kulturno-civilizacijsko vprašanje, ki seveda  določa našo psihodinamiko.   In kot takega ga je treba tud razrešit.  

BRUS-LI wrote on 29.05.2002 at 10:18:12:

to je problem
čeprov pomoje če spoznanje pride takrat ko je čas zanj - ko si že zadost spucan - pol niti ni tako strašno, ampak samoumevno

sm o tem glih učeri se mi zdi pisu na črni magiji ...

Q
mogoče je pa samorealizacija brez kkšnega kompliciranja pot srca
Q
to pa zihr