Anton Trstenjak

ZA ČLOVEKA GRE

odlomki

O Bogu in človeku:

Ne gre za Boga, za človeka gre. Ne gre za božjo ekistenco, ta ni v nevarnosti. Gre za človekovo ekistenco, za njegov obstoj. Tudi če bi vse ljudje na zemlji zanikali Boga, ne prizanavali njegove eksistence, bi le-ta ne bila niti najmanj ogrožena, kajti če Bog ekistira pač ni odvisen od človeka, ki ga ne more niti narediti niti uničiti. Pač pa je v vseh časih ogrožena, tako ali drugače, človekova ekistenca, ne najmanj v moderni dobi, prav zaradi enostranske stopnjevane civilizacije in zgrešenega pojmovanja človekove podobe.

Kaj pomaga priznavati božje duhovno in enovito bistvo, ko pa mnogi v človeku ne vidijo drugega kot najvišje razvito antrpoidno, človeku podobno opico.

Vznemirja nas, če elitni misleci in voditelji množic vidijo v človeku samo "veliko podgano"; če jim je človek samo tabula rasa brez prvobitne spontane dejavnosti; če je človek skrčen ali zreduciran na behavioristično fotmulo S-R (stimulus-redpondum, dražjaja-odgovor); če v sodobnem žiljenju prevladuje potrošniški duh koristi: ohranjevanja posameznika in vrste, kjer se vse odigrava v napetosti med proizvjalcem in potrošnikom, med raeklamo in ozivom, med izumetničeno stvarnostjo in nasilno izzvanimi željami; če smo postali manipulirana družba, ki ji je najvišji cilj Benthanovo načelo: priti do najvišjega blagostanja največjega števila ljudi, po enomskem pricipu, doseči cilj ob najmanjši izrabi sredstev; če so postavili tudi v psihologiji kot temeljni obrazec, s katerim hočejo razložiti pojav človeka, princip homeostaze, pri kateri pomeni vsak dražjaj motnjo ravnovesja in vsako ravnanje (kot odgvor na dražljaj) težnjo po sproščanju gonov (lakote in spolnosti), torej težnjo po miru.

Ta model človeka - stroja, človeka programiranega robota, pri katerem je vse samo input in output, ta nas vznemirja. Vznemirja nas, ker se model človeka robota ni obnesel in ker ima strahotne posledice za celotno človeško družbo in njeno kulturo.

Friedrich Nietzche , ki je umrl leta 1900, je zaklical: " Bratje, oznanajm vam veselo oznanilo, bog je umrl!". V svojem delu Ecce homo je ob naslonitvi na Pilatove besede prikazal človeštvo kot podobo z razdejanim obličjem.Tako je sibolično nakazal stoletje človeka, in še posebej stoletje otroka. Ta nekoč veličana 'krona starstva' se danes bori za svojo lastno podobo in svoj lastni obstoj, saj je na eni strani zmaličen v zgolj nagonsko žival, na drugi pa v visoko napetost naviti brezdušni stroj.

Zato Eric Fromm, markistični psihoanalitik, pomenljivo parafrazira Nietzcheja, ko pravi: "Nietzche je dejal 'bog je umrl...' Danes pa bi lahko dejali: človek je umrl. Nastal je odtujen človek, ki se spreminja v potrošniško blago brez ljubeni in pristnih človeških čustev."

O svetovnem nazoru:

Dokler je človek živel v enotni in vsestranski , recimo religiozni koncepciji sveta, kakor jo je izgradil krščanski srednji vek, tako dolgo sploh ničutil potrebe po posebnem "svetovnem nazoru". Tega je dejsnako imel, dasi zanj še ni poznal posebnega izraza. Šele novodobno naravoslovje je človeku začelo odkrivati svet v njegovi neizmerni velikosti in majhnosti, posebnosti in zanimivosti, kar je povzročalo vedno večjo specializacijo posameznih naravoslovnih panog znanosti. Tako se je človek začel vedno bolj izgubljati v posameznosti. Človek je zamenjal svoje prejšnje zgolj kvalitativno poduhovljeno gledanje sveta in življenja s kvantitativnim ali materialnim gledanjem, pri katerem mu prvič stopi pred oči svet kot zanimivost, ki ima svoje zakonitosti ne le kot "stvar božja", t .j. v razmerju do Boga, temveč tudi kot samosvoje bistvo brez ozira na vprašanje, od kod je. Natančnejša zgodovinska študija bi nam mogla dobro pokazati, da je sodobni pojem svetovnega nazora v svoji mladi terminiološki posebnosti.prav res le nadomestek za to, kar je v srednjem veku pomenil "religiozni nazor" v svetu.

Od tod zanimiv pojav, da so v zgodovini oživljeni svetovni nazori, ki so pritegnili nase cele narode in čase, v resnici bili polni nekega religioznega čutenja, bili res "prikrite religije". To vidimo tudi na najnovejših prmerih: komunizem s svojim mesijanstvom in narodni socializem z religijo nordijske krvi. Prav v tem religioznem, najsi še tako zgrešenem, mističnem ozadju je iskati podlago za čudovito sugestivno moč, ki jo ima vsaj psihološko gledano, vsaka religija na človeško srce. Čim več je v kakšnem času ali narodu te nadsvetovne ali mistične ubranosti, tem boljša je podlaga za svetovni nazor. Nekaj iracionalne globine in transcedentne vzvišenosti je v vsakem svetovnonazornem gledanju sveta potrebno, vseeno ali je pravilen ali ne.

Svetovni nazor je spoznanje in vrednotenje sveta z vsestranskega, celostnega konkretno življenjskega, vrednostnosmornostnega in trascednetnega stališča.

Tako je svetovni nazor izrazito kvalitetnega, strokovno znanje pa količinskega značaja. Strokovno znanje zadeva samo popvršje naših zmožnosti, nikakor pa ne cele osebe. Človek kot oseba lahko kljub diplomami in učenosti ostane lopov, medtem ko svetovni nazor človeka notranje, do osebnih globin oblikuje.

Svetovni nazor imaš ali pa ga nimaš. Človek ne more imei "več" ali "manj" svetovnega nazora. Ali si npr. komunist, kristjan, itd. ali pa nisi. Možno pa je, da si katolik ali komunist itd., a pri tem v maričem, kar zatrjuješ, zelo nejsen, neračiščen, nedosleden.

O napredku in rasti:

Napredek je v svojem bistvu količinskega pomena: k že obstoječem subjektu dodajemo vedno več; tako napreduje gospodrstvo, tehnika, zanaje, promet, hoja itd. Zato je napredek tudi v subjektu bistveno transcedenten: k že obstoječemu, v bistvu nič polpolnejšemu subjektu pristopi samo večja količina ali razzsežnost že prej dane popolnosti. Ne gre iz celote v celoto, marveč del pristopi k delu, ne da bi pri tem celota, t.j. po svojem bistvu in kvaliteti, bila notranje izpoplnjena. Ker gre iz dela v del, gre pravzaprav v cepitev, v vedno večji ulomek. Zato je napredek shizoiden: s ciljem - popolnostjo- se stika šele v neskončnosti.

Čisto drugačna, bistveno različna pa je kakovostna ali kvalitativna izpopolnitev kakšne stvari. Imenovali bi jo v dobrem smislu rast v nasprotju do golega napredka. Rast, ker jo opažamo predvsem pri živih organizmih in na produktih duha, ki je princip živih organizmov. Zato tudi s polnim in pristnejšim pomenom govorimo o človeški duši in njenih lastnostih in zaradi tega tudi o človeški osebi, da raste ali bolje, da propada, ne pa da napreuje. Rasti se pravi: iz sebe ven in sicer iz celote svojega nedeljivega bistva imeti moč ohranjevati in z vsebljanjem tega, kar je zunaj njega, jačati svoje življenje v celoti.

Tako je svetovni nazor izrazito kvalitetnega, strokovno znanje pa količinskega značaja. Strokovno znanje zadeva samo površje naših zmožnosti, nikakor pa ne cele osebe. Človek kot oseba lahko kljub diplomami in učenosti ostane lopov, medtem ko svetovni nazor človeka notranje, do osebnih globin oblikuje. Svetoni nazor gre v smeri totalnosti rasti, strokovno znanje pa v smeri parcialnosti golega količinskega napredka.

Zato pravimo: kultura raste ali propada, civilizacija pa napreduje ali nazaduje.

O osebnosti:

V vsakdanji govorici pravimo, da je osebnost tisti človek, ki ima v sebi središče in težišče mišljenja in dela, ki tvori v sebi celoto, ne pa tisti, ki je kakor trabant odvisen v svojem dejanju in nehanju vedno od težišč, ki so zunaj njega samega; da je osebnost res le tisti človek, ki je totus tudi v mišljenju in ravnanju.

Velika osebnost je naravnost velesila, ki more cele narode in čase potegniti nase. To so sugestivne, kar magične sile, ki jim proti volji in podzavestno vse podlega. Ni pa nobena osebnost, kdor niti v svojem ozkem delokrogu, npr. v družini al razredu, ne more izvajati tistega vpliva, ki bi ga na svojem položaju bil celo dožan imeti.

Navadno pojem osebnost istovetijo s pojmom etičnosti in umske nadarjenosti: kdor je nemoralen, sploh ni ali vsaj ni velika osebnost; in kdor ni umsko, npr. za šolo nadarjen, ne more biti velika osebnost. Tako pojmovanje nehote zoži obseg osebnosti na redke izjemne ljudi, ki so svetniki in učenjaki ali geniji obenem. To pa gotovo ne drži. Res je svetnik in genij v enem človeku najpopolnejša - idealna osebnost, a brez dvoma je bil npr. tudi Napoleon velika osebnost, da si je njegova etičnost vse prej kot vzorna.

V čem pravzaprav obstaja ta osebna moč ali intenziteta? Skrivnost močnih, magnetično sugestivnih osebnosti ni ne v njihovi etničnosti niti v umski nadarjenosti, še manj pa v resnični izobraženosti - izobraženci predstavljajo razmeroma, t.j. glede na višino njihove izobrazbe, majhen procet močnih osebnosti - marveč predvsem v njihovi naravnost krilatično jasni, enostavni in premočrtni miselnosti, ki ima vedno privlačno moč. Ta enostvnost mišljenja prihaja iz svetovnonazorne enote.

Čim večja in močnejša je namreč takšna osebnost, tem bolj prihajajo ljudje do nepremagljivega vtisa, da je takšna oseba v zvezi z "drugim" svetom, s tajnimi silami; tembolj vidijo ljudje v njem nekaj mističnega, magičnega; neznanski strah jih obhaja, ko mislijo nanje. Z druge starni pa take osebnosti tudi same v resnici deloma zavestno, deloma vsaj podzavestno žive in mislijo iz nekega drugega, transcedentno mističnega težišča. To transcedenco, ki je tu zadnja skrivnostsilnosti osebe, pa smo prej označili kot zadnji razlog svetovno nazorne vrednostnosmotrne enotnosti in absolutne neomajnosti, ki človeka usposablja, da stopi pred zadnje absolutne odločitve, ne da bi dvomil in omahoval.

Sila ali intenziteta osebnosti je končno realizirana samo tam, kjer je človek vrednostno-smotrno in to transcedenčno, t.j. svetovnonazorno uravnovešen.

Osebnost ne pozna napredka. Osebnost samo raste in se razvija ali pa propada in hira. Ves napredek v telesni moči in teži, tudi ves napredek v znanju in in morlanih polnomočjih, učenosti, službi, diplomi, priznanju itd. niti za las ne doprinese, da bi bil tak človek tudi osebnost, če to že prej neodvisno od vsega ostalega ni bil; ali da bi postal vsaj večja osebnost, če je prej osebnost tako že bil.

Tako pridemo do sklepa, tudi osebnost sama še bolj kot svetovni nazor čista kvaliteta, kakovost, ki jo ne more nadomestiti naobena kavniteta, bodisi da bi ta kvantiteta prihajala iz območja telesa ali kraljestva duševnih zmožnosti. In ker je vsa kvaliteta konec koncev izključna lastnost duha in ne materije, zato moremo šele sedaj zadostno vrednotiti neizmerno pomembnost, ki jo ima v osebnem in javnem življenju poudarek osebnosti. Ta poudarek osebnosti pomeni torej v sodobni filozofiji naravnost premočrtno nasprotje vsakemu materializmu, posebj še tistemu, ki bi se skušal vgnezditi v pojmovanje človeškega dostojanstva in smisla njegovega življenja.

O religioznem/mističnem jedru psihoanalitične katarze:

Psihoanaliza je v svojem terapetivčnem prizadevanju samo toliko uspešna, kolikor pacient osebo analitika takorekoč transcendira, v njem več ne vidi kot navadno človeško postavo, kolikor in kakor mu stoji pred očmi. Čisto psihološko jedro religioznosti pa obstaja ravno v transcendiranju, prehajanju prek golih čutno zaznavnih in razumsko dojemljivih danosti v območje onostranosti, ki se mu razodeva kot nekaj neznanskega, neizrekljivega, hkarati pa tudi močnega, zmagovitega in zaupanja vzbujajočega. Le tako lahko razumemo Junga, ko ugotavlja: "Nobena skrivnost ni, da inteligentni pacienti poleg analize in daleč preko nje berejo v duši zdravnika samega, da si tako dobijo potrdilo zdravilnega obrazca...Ne pomagajo nobeni oblaki, v katere naj bi se psioanalitik zavil, da bi skril svojo lastno osebnost".

Če smo v tem transcendiranju razkrili religiozno jedro psihoanalitične katarze, smo s tem odgrnili samo eno izmed tistih potez psihoanalize, zaradi katerih jo kritiki označujejo kot mistično. Zanimivo pa je, da nasprotniki psihoanalize ob očitku misticizma nikakor ne mislijo na pravkar ugotovljeno mistično ali bolje religiozno jedro njene katarze, s katero prehaja v sfero neznanskosti, marveč ga najdejo že v nekaterih temeljnih pojmih psihoanalize, kaor je pojem 'onega' (Es), njegovih gonov in relacij, ki prav tako segajo daleč preko izkustvenih danosti in dokazljivosti.

O filozofiji in filozofih:

Filozofija človeku - ali bolje človeštvu daje prepotrebno življenjsko modrost: njena naloga je odpirati človeku poleg spoznanja in resnice tudi vrednotenje in vrednoste življenja, jih urejati v vrednostno lestvice in dajati zaokroženo sintezo, ki jo imenujemo svetovni nazor. V tem je svojevrstna dialektika: čim manj ima filozofija ugleda eksaktne znanstvenosti, tembolj ji pripisujejo vlogo življenjske pomembnosti.

Filozofi so duhovni buldožerji, ki v vseh časih prodirajo preko preko pozitivnih dejstev v neznano, kamor znanost ne more in noče, in iščejo nove svetove in nove dimenzije. Marsikdaj tudi pošastno razorjejo podobo sveta, sami pa ne zidajo stavbe znanosti. To težaško sondiranje terena, preverjanje materiala in skladanja dejstev preuščajo izkustvenim raziskovalcem, ki pa dobe v zameno najboljša empirična potrdila za svoje izsledke v tehničnih napravah, saj je tehnika takorekoč le utelešena podoba in verifikacija znanosti.

O postindustrijski logiki:

Logika industrijske dobe je bila tekmovalna. Taka logika pa je nevarna, ker vodi prej ali slej v bojne spopade; tekmovalnost gre v smer bojevitosti in sovražnosti. Od začetka sta dva smo tekmeca, potem zmeraj bolj sovražnika.

Poindustrijska logika naj bi raje šla v simbiozo, v sožitje, ne v tekmovalnost; zato pa ne v bojevitost in sovražnost taborov, marveč v složnost, ki povezuje družbo v vzajemno občestvo.

Poindrustrijska logika bo zopet postavili vrednotno lestvico na pravo mesto, katere vrh bo človek s svojimi osebnimi vrednostami, ki jim bodo podrejen vse materialne vrednote. V zahodni družbi se bojijo, da bo taka usmerjenost vodila v postopno obubožanje družbe.

Res pa je, da bo poindustrijska družba potrebovala tudi novo etiko. V njej bodo prevladovale humanistične vrednote; v ospredju znanosti in tehnike bo avtokritičnost in etična avtorefleksivnost na njeno delo in usmerjenost z zavestjo etične odgovornosti za vse, kar utegne slediti iz človekovega prizadevanja in znanosti.

Pred pragom tretjega tisočletja se je človeštvo znašlo pred usodno alternativo: ali obrat mišljenja ali propad družbe. Pred to usodno alternativo stoji sodobna družba po zakonitosti tristoletnega razvoja znanosti in tehnike, z njima pa morale, ne glede na okrogle številke letnic in štetja zgodovine.

O mejah človekove svobode:

Človek zmore danes z biokemijo in biofiziko posegati tudi že v procese življenja samega, toda kako daleč sme iti?

Gotovo sme tu vse storiti, kar mu kot ustvarjalcu kulture življenja njegov standard dviga; ne sme pa iti tako daleč, da bi pri tem obenem okrnil, pačil, omejeval ali kako drugače skrčil svoje osebnostno, to je specifično človeško življenje in njegovo višino. Zgodilo bi se mu, da bi zašel v pravi življenjski paradoks: ko misli, da do najvišje stopnje življenje kultivira in zpopolnjuje, ga v resnici uničuje, zatira ravno v njegov najvišji, se pravi osebnostni stopnji specifično človeškega svobodnega odločanja.

Človek ima misli in želje razprostrte v neskončnost, se razodeva v njih kot neskončno bitje, hkrati pa ima naravne in etične norme, ki mu postavlajo meje, prek katerih ne sme, ki ga opozarjajo, da je hkrati končno bitje. Kolikor tega dvojnega ne upošteva, zahaja v krizo vrednot, ki je obenem bitna, ekistenčna kriza njegovega obstoja.

odlomke zbral in tematsko poimenoval

titud