[color=Blue][/color]
Zanimivo Vas je bilo brati...
kako se mnenja lahko v bistvu tudi krešejo...
Hana tvoje razmišljanje mi je vešč, na moč...
Imeti otroke je odgovorno dejanje, hkrati pa nas osrečuje dejstvo, da bomo vsaj kdaj dobili povrnjeno vso ljubezen,
ki smo jim jo dali...težko je razumeti otroško dušo, tako mila in ranljiva je.
Sama sem bila vedno mnenja, da se mora človek vživeti v kožu drugega, da ga lahko razume...in nikoli ne pozabiti otroka v sebi...jaz ga probam nositi s seboj skozi celo življenje...meni so otroci najbolj pri srcu
samo zaradi enega in očarlivega dejstva...
znajo uživati v sedanjosti, ne bremeni jih preteklost, še manj pa jih muči prihodnost...mar ni to očarljivo?
Dokler ne zrastejo so vsi taki...in mi? Zakaj marsikdaj pozabiamo, da smo bili tudi mi otroci, da smo počeli vse norosti in zablode, ???tako, kot naši mali...
Kaj sem se zaklela, da ne bom nikoli storila svojim otrokom? Mogoče to, da nikoli ne bom nikogar v karkoli silila, ga morila z nekimi brezveznimi moralnimi normami in ne na koncu...nikoli ne bom položila roke na otroka. Res je nisem,
ker predobro poznam, kako zaboli tepež in batine...
uniči duha v otroku, izniči kazen in za vedno zamori nežnost...Tepež in nasilje se mi najbolj gabita in to je edina stvar, ki je nikoli ne bom storila moji hčerki.
Samo to sem imela namen napisati.
lp
Angel*