Mislim, da vsi nosimo v sebi sebe in to iz vseh obdobij, ki smo jih preziveli. Nas najbolj cisti otrok je iz casa rojstva. Nosi za nas skozi zivljenje spomine, ki govorijo kako je, ko svet sele zacutis, kake so videti stvari, ko jih ni nacel se noben vzorec. In se mi zdi, da se ta otrok nikoli ne vrne kot tak, vedno ostane v preteklosti. Skozi zivljenje, ko si ze dosti prezivel, ko si prebolel in razumel dosti zalosti in nesrec in hudobij, ko znas dojeti in objeti vse te obcutke kot nekaj, kar je bilo potrebno, in jih imas kot take rad. Takrat se ti po moje povrne modrost otroskega dojemanja sveta, ker pride preko izkusenj in modrosti in ljubezni. Takrat pocasi ponotranjis svojega otroka in ta se lahko izraza skozi tebe. To se mi zdi kot nekaksno drugo rojstvo.

Ne vem, kje sem prebrala, se mi je zdelo pa strasno lepo, ko je nekdo napisal, da je najbrz najvecji dosezek cloveka, ce se pred svojo smrtjo spelje svoje rojstvo do konca.