N.
Guest
|
odgovor A.ju No jaaaa, ni čist tko kot si predstavljaš. Pred leti sem bila čisti hardware, danes smo pa itak vsi računalniški tipi. Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako ljudje samoposebi umevno sprejemajo digitalno telefonijo in časovni multipleks: šibanje do 30 pogovorov naenkrat po isti žici, istočasno pa zavračajo kakršokoli majhno varianto, da poleg sveta, ki ga sprejemamo kot edino realnega, obstaja paralelno še kak drug svet. Tista misel o IF in DO stavkih tudi ni čisto zrasla na mojem vrtu. Nekje nekoč sem jo prebrala, in ker mi je bila domača, sem jo usvojila. Saj veš, kako je: vse, kar govorimo, je bilo nekoč nekje že povedano malo drugače. Ali pa še bo. Ko sem se uvajala v svet duhovnosti, sem ob branju knjig samo vzklikala: ja! to je to! Kot bi nekdo pritisnil na knof in bi se sprožilo vedenje (s poudarkom na prvem e). To se pravi: vse je v nas, vse čaka, da se odpre, ključ za odklent vrata imamo sami, a ne iščemo ga tam, kjer smo ga zgubili, temveč tam, kjer je večja svetloba. - spet od nekje pobrana misel
krasen dan vsem skupaj
|