naša pravi:
"Ja, privezana sem, vseeno pa lahko z voljo spremenim marsikaj..."

Nekaj se spremeniti le da. Volja je potrebna. Ampak ta debata gre vec ali manj v prazno, ker mi nikoli ne bomo vedeli kaj se spremeniti da in kaj ne, saj ne vemo, ce je nasa usoda dolocena vnaprej.

Andres 8)

Ja Maxix. Po moje je nasa usoda deloma dolocen vnaprej. Morda je tudi nasa usoda da smo se samo nekateri znasli tukaj na forumu. Tisti, katerih usoda to ni bila se vpisejo in nikoli vec ne pridejo. Teh pa je precej.
A ves kako gape napise???  Al pa se motm.

Andres

free will & karma

Andres wrote on 11.11.2001 at 22:51:19:


Deloma določena, ja, se strinjam s tabo.
Vendar pa nisi odgovoril na vprašanje (saj tudi ni treba, če nočeš...):
kdo upravlja s tvojo usodo?
Starši? Bog? Mi?

e.

Sama vedno pravim, da so naša življenja (usode?) vnaprej napisani programi, še pred našim spočetjem ustvarjeni, z našo privolitvijo. Vsebujejo IF in DO stavke. Imamo precej 'vohtarja', svobodno voljo, a ko pridemo preveč daleč iz osnovne smeri programa, se zasliši božji: DO! Pa se zgodi, kar se mora. Počakamo v življenju (s pomočjo darila: bolezni, nesreče), da se lahko malo zamislimo in se potem spremenimo ali pa tudi ne. Zanimivo (moja opažanja), mogoče imamo dva popravca - tretjega ni več. Vsaj na splošno gledano, čeprav posploševanja načelno ne maram. Oboleli za rakom: dvakrat ozdraviš, tretjič ne. Možganska kap: tretja je (ponavadi) zadnja, če si seveda prvi dve preživel...

odgovor A.ju
No jaaaa, ni čist tko kot si predstavljaš. Pred leti sem bila čisti hardware, danes smo pa itak vsi računalniški tipi. Vedno se mi je zdelo zanimivo, kako ljudje samoposebi umevno sprejemajo digitalno telefonijo in časovni multipleks: šibanje do 30 pogovorov naenkrat po isti žici, istočasno pa zavračajo kakršokoli majhno varianto, da poleg sveta, ki ga sprejemamo kot edino realnega, obstaja paralelno še kak drug svet.
Tista misel o IF in DO stavkih tudi ni čisto zrasla na mojem vrtu. Nekje nekoč sem jo prebrala, in ker mi je bila domača, sem jo usvojila. Saj veš, kako je: vse, kar govorimo, je bilo nekoč nekje  že povedano malo drugače. Ali pa še bo. Ko sem se uvajala v svet duhovnosti, sem ob branju knjig samo vzklikala: ja! to je to! Kot bi nekdo pritisnil na knof in bi se sprožilo vedenje (s poudarkom na prvem e). To se pravi: vse je v nas, vse čaka, da se odpre, ključ za odklent vrata imamo sami, a ne iščemo ga tam, kjer smo ga zgubili, temveč tam, kjer je večja svetloba. - spet od nekje pobrana misel

krasen dan vsem skupaj