Enkrat sem nekje prebrala misel, ki je nekako taka: otrok, ki razmišlja drugače, kot njegovi starši, je naredil korak naprej - odrašča. (Če kdo ve, kako gre ta misel v originalu - vesela, če jo bo napisal-a!).
Sicer ne vem, koliko je potrebno pudarjati, toda tako kot veliko drugih ljudi, imam tudi jaz neurejen odnos z očetom. OK, tudi z mamo si nisva ravno blizu, ampak, to je že druga tema.
Zgodbica jaz in moj oče se začne z mojim spočetjem, ki je bilo napaka. Nadaljuje se s trenutkom, ko je oče izvedel, da sem punca - 2 punci, enega fanta je že imel in si je želel imeti 2 parčka. Ha, pa sem ga razočarala! Vmes manjka še del o teženju mami, naj gre splavit. OK, to se nahaja nekje v meni, nekako čutim, da je nek majhen vozliček v srcu še vedno prisoten, ampak zaenkrat še nisem prišla do tja.
Da ne bom predolga: ko sem se začela ukvarjati z duhovnostjo (beri: začela sebe vleči iz meglice...) mi je bila prva stvar razčistiti s preteklostjo, potem pa sprejeti starše take, kakršni so. Težko razumljivo mi je bilo, na prvem mestu, kako je lahko moj oče tako slep, da se ne vidi. Da ne vidi, kaj počne sebi in drugim s svojim pretiranim pitjem. Halo??? mu ne bi pomagal... Itak pa nihče ni niti poskusil.
Druga stvar je bila nenehno teženje zaradi takih in drugačnih stvari. Primer ali dva: proti koncu prvega letnika mi je zatežil, da me bo vrgel iz hiše oz. da bom morala plačevati najemnino za sobo, da bo zaklenil hladilnik, da niti do kruha ne bom imela dostopa,... Četudi je bila in je mama tista, ki je skrbela, da je hladilnik poln.
Najbolj pa mi je šlo in mi še vedno gre na živce njegova obsedenost z denarjem. Moja draga sestrica živi doma, je poročena, tri punčke,... V "stari" hiši ima trgovino, za katero očetu, mami ne plačuje najemnine, temveč v zameno za to skrbi za hišo. Adaptacija tako in drugače. No, moj oče je prepričan, da ima moja sestrica hudo bogastvo skrito samo nebo zna kje. In to je edina stvar o kateri se je zmožen in pripravljen pogovarjati.
Da se razumemo: kar sledi, nikomur ne priporočam, kajti to se mi zdi, da pride v poštev zgolj v primerih, ko ni druge poti. Jaz sem očeta nekako "vrgla" iz Življenja. Itak nikoli ni bil del le-tega, tako, da kake hude škode s tem ni bilo.
Ja, sem poskusila prej. Skušala sem se pogovarjati z njim. Nekako najti stik. Mu prisluhniti. Mu dati vedeti, da sem tam. Da mi ni vseeno zanj. Želela sem, da bi začutil, da ga imam rada. Da ga sprejemam z vsemi napakami vred. Ni se izšlo tako, kot sem si želela.
No, sedaj je situacija približno takale: zagledala in sprejela sem ga takega, kakršen je. Zavedam se, da ga imam rada. Če je kdaj oz. če bo kdaj potreboval pomoč, bom tam. Logično. Žal mi je le, ker nikoli ne bo čutil, kako lepo je nekomu reči, da ga imaš rad. Kako lepo je nekoga objeti. Ampak(!) verjamem v reinkarnacijo...
Tebi, hokejist, pa bi položila na srce sledeče: če ne boš poskusil, nikoli ne boš vedel... Poskusi sprejeti tako svoje starše kot staro mamo. Samo sprejeti! Brez obtoževanja. Mislili so, da delajo prav in dobro. Prilagajali so se.... vsak po svoje...
Bodi jim hvaležen za vse tisto, kar so naredili zate. Ne odmisli bolečine, temveč jo sprejmi in jo spremeni v ljubezen. Prizadanejo nas itak lahko samo tisti, ki jih imamo radi...
Predvsem pa bi te prosila, da jim oprostiš. Tako njim, kot sebi. Če si boš dovolil, boš uvidel, da v sebi nosiš polno občutkov krivde. Vedi, da si ti odgovoren le za svoja dejanja!!! Odgovoren si za svoje Življenje in svoj odnos do njega.
No, pa še konec: v sebi razčisti. Najdi moč, pogum, ljubezen v sebi. Vem, da je težko, ker te nihče tega ni naučil... Verjamem pa, da lahko to storiš sam! Ko boš spremenil pri sebi, v svoji glavi, srcu odnos do situacije, boš reagiral na/do očeta drugače. Lažje se mu boš nasmehnil. Ne obsojaj ga...
Tole je pa že skoraj roman! Evo, sedaj pa res nehujem...
Upam, da nisem prenapihnila vsega.
PS: Držim pesti!
Home
Pages: 
