Vnaprej 2 stvari:
1. ne vem, koliko je smiselno pisati odgovor danes (8 dni razlike),
2. ne me vzeti, kot da koga napadam.
Hvala!
Vsaka stresna situacija pusti posledice na vseh nivojih človeka, osebe. Tako, kot se pozna na telesu (kaka gubica več
), tako prizadane psiho, "brazgotina" pa se naredi tudi na duši. Vsak del človeka torej potrebuje pomoč. Mislim, da je to prva stvar... Mogoče bi bilo bolje za gospodično, da bi prebrodila krizo, skušala sebe urediti,... Toliko, da bi zmeda tako v njeni glavi kot srcu postala red... Potem pa naredila korak naprej. Ko bi uredila svoje misli do danega trenutka, se vsaj približno našla, nekako prišla do trdnosti v sebi... da bi potem šla naprej.
Včasih preveč informacij človeka samo še bolj zmede. Zgolj težje mu je. Najprej imaš kupček, potem kup. Saj dokler se dopolnjujejo in ne izpodbijajo, je vse OK. Kaj pa, če srečaš 2 osebi, kateri isto situacijo, stvar interpretirata na 2 načina? No, tu se mogoče človeku še uspe znajti! Kaj pa, če je teh oseb še več? 3, 4? Katera je prava? Verjetno bomo verjeli tistemu, ki je bolj prepričljiv. Ker itak nimamo moči, da bi poskusili sami priti do dna, torej do naše resnice. Spet dovoljujemo, da nas nekdo omejuje - verjamemo nekomu, ker je to pač najbolj enostavno...
Poznam instant rešitve. In v nekaterih primerih vsekakor so potrebne. Toda(!) čez čas bi moral njihov učinek popustiti. Namesto tega pa vse prevečkrat vzamemo zdravo za gotovo...
Potem pa sledi vprašanje: duhovna RAST...?
Moram poudariti: zgoraj napisano je meni lastna resnica. Mogoče sem preveč ostra. Mogoče sem preveč dikrektna. Mogoče sem... Taka sem se naučila biti. Ne verjamem, če ne čutim, da ne smem verjeti.
Hvala, ker si sprejel-a!