Amstel
|
Razvojno je menda tako; do nekako šestega leta oapzujemo, srkamo informacije o svetu in o sebi. Sebe in svet dojemamo skoz izkušnje z drugimi ljudmi in pa skoz naše starše. Posebno skoz naše starše. Na žalost tudi sebe pričnemo ocenjevati skoz oči naših dragih roditelejv ali negovalcev.
Zdej, v stilu indigo stuff, pa kot razumem, so tej otroci drugačni. Morda bolj uporniški. Al kako? No, še vedno verjamem, da tudi indigo otroci, prej ali slej, zdrsnejo s tega svoejga "vijola" stanja. Saj v opisih je moč opaziti, da se nekateri zatečejo v zasvojenosti. Tako, kot otroci "drugih barv". Torej, različni, pa hkrati podobni vsem ostalim generacijam, če sem prav razumela avtorico.
No, in jaz pravim, pot nazaj je rešitev. Nazaj do tega stanja enosti. Je pa to žal dolgotrajna in boleča pot. No, večinoma je.
Ampak, zdravilo vidim v tem, da prevetrimo izkušnje. Da razmislimo o sporočilih, ki smo jih bili deležni.
In kar naekrat lahko "odkrijemo", da naš dragi roditelj, ki nam je celo življenje tumbal, kako smo nesposobni in neumni, je tak on sam. Da vzorec neumnosti in nesposobnosti, prenaša na nas. Tako, da nas vidi take, kot se on sam sebe vidi.
In za češnjo na torti: Srečen otrok ima srečna starše. Ozaveščen in svoboden otrok ima ozaveščene starše.
|