Quote: Misel, da morda danes doživljamo, kako se na planetu počasi razvija nova človeška zavest, ki dobiva obliko v naših otrocih, je za naše uveljavljeno razmišljanje povsem neobičajna.
Quote: To da nas obodo oni peljali naprej pa je le ILUZORIČNO iskanje odrešitelja in prenašanje svojega bremena, odgovornosti na drugega.
Ta dva stavka, eden iz uvoda h knjigi Indigo otroci drugi pa je majkov, se mi zdita ključna za interpretacijo mita o indigo otrocih. Eden ga povzdigne, drugi ga prizemlji. Oba pa po moje priznavata da smo tastari pač zbluzili. To se ja da videt skoraj na vseh področjih, je čist normalno, da so tud otroc to pogruntal.
Včasih je blo drugač, so tastari imel eno trdno predstavo o svoji vlogi v družbi pa svetu, eno trdno, kozervativno moralo pa tud avtoriteto, so tud otroke trdno na svoje mesto v eni družbeni strukturi lahko postavili. So imeli mulci kljub temu eno krativnost v seb, eno uporništvo pa eno svobodo, ampak na tastare to ni vplival. Njihova družbena vloga je bila trdno zacementirana tud še pol, ko so ti otroc že odrastl.. So ti otroc samostojno družbeno vlogo prevzemali šele takrat, ko so njihovi tastari totalno obnemogli, ko so bli premoženje pa družben vpliv moral fizično iz rok spustit. So po eni indigo kreativnosti izstopal smo tisti res redki otroci, ki so bli ene fiksne družbne vloge osvobojeni: pankarti, deseti bratje pa desetnice, pastirci pa pastirici, otroci s hudobnimi mačehami (Janko pa Metka, Sneguljčica), sirote (Heidi), hlpački pa dekle, potepuhi pa berači, ta najmlajši sinovi kraljev... Pojdite kakšne stare povesti brat: a niso bli to praktično edini otroci pa mladostniki, ki so ogledalo celi družbi držali? Že par stoletij ta stari iz trdnih pa uglednih družin z njihovimi zgodbami otrokom strahove pred odpadništvom od družine vzgajajo, hkrati pa jim tud eno notranjo duhovno kreativnot sprožajo.
Danes je drugače. Danes smo tastari vsi paničini, da smo vlak, boljš rečeno spejsšatl, v prihodnost zamudli. Ker otrokom ne moremo enega trdnega vodstva nudit, smo prišli do spoznanja, da je najboljš, da se sami direktno na prihodnost priključjo. Smo se svoji socializacijski vlogi do otrok praktično odrekli. Pa se priključuje, kakor se vsak sam ve in zna. Edni na TV, drugi na računalnik, tretji na CD, peti na modo, četrti na avto, peti na alko in šesti na drogo. So tud točno spoznal svojo družbeno vlogo, jih res ni možno z nobenimi pravljicami nazaj držat pa farabat. Saj so sami praktično postali tisti socialno izobčeni kreativci iz naših pravljic pa zgodb, ki morajo za svojo usodo sami poskrbet. Da ne bi mi tastari sami v seb ene hudobne mačehe pa čarovnice ugledal, moramo ta patološki pojav kot tak za normlnega razglasit, ga na indigo modro pobarvat, ga na nivo ene nove planetarne zavesti globalizirat in čakat, kaj si bodo ti indigo angelčki naredli naredli med sabo, ko ne bodo imel več nikogar, da bi imeli pred njim svojo drugačnost dokazovat. Ko bodo v eni indigo prihodnosti moral takšni iduvidulaisti sami med sabo začet razločevat. Ta bo huda...
Tud sebe zadnje čase dostkrat zalotim, da opazujem svoje pa tuje otroke, kje se na njih kakšen indigo štemplelj kaže. Sem mi kar naprej odkrivajo, ampak jest v tem kakšne posebne duhovne kreativnosti ne vidimveč , ker kreativnost je v drugačnosti. Svet pač priznavajo takšen kot je, se direktno pa brezobrazno nanjga priklučjo pa šibajo z nadzvočno v eno digatilnao prihodnost. Se tud zalotim, da zgubim potrpljenje, da bi njarajš koga mahnu. Se zadržim, se mi tud ne ljubi z njimi manipulirat pa se vanje poglabljat. Mam nekaj zdravo konzervativnega v seb, si milslim, da si moram sam v seb zadeve pošlihtat. Sem nalašč trudim izprečt iz tega norega ritma, na katerega sem jih (pod?)zavestno tud sam z vso to elektronsko navlako pa duhohovno nesigurnostjo priklopu. Sem pravljice, mite pa zgodbe iz enih drugih, davnih časov na nov način lotu brat. Da jim bom takrat, ko bodo tud indigarji zbluzli , vedu ponudit tisto, po kar bodo nazaj prišli. Jest računam, da prav kmalu oni sami, za ziher pa njihov otroc.