Jih poznate?

Med nami so. V naši družini je edn. (če zanemarmo mene ) . Nečakinja je stara manj kot leto in pol . In moja mati neki šteje in pride do sedem mala reče osem.
Od kje ji to, nevem (intuicija), nihče je ni učil šteti. Otrok je popolnoma sočuten. Zadnjič je nekdo pokazal da je brat bos in gre in prinese copate. Ve tudi kaj je zdravo in kaj ni, ker ne mara mesa. Je totalno uporniška.

To so moje iskušnje. Je pa drugače v Avri v zadnjih 4 številkah bilo veliko povedanega o njih. Ena slovenska vzgojiteljica piše, da jih je sedaj v vsakem 8 razredu nekaj takih otrok, da pa so se po letu 1995 začel rojevat sami indigo otroci, in če ne drug bodo oni nas zapeljali naprej.

Vaše iskušnje?

Robi wrote on 18.01.2002 at 19:42:05:


A kaj?? Jaz sem svoje prispeval. In verjamem "zelo kakovostno."

Andres

Eh, jest na žalost spet rečem lahko eh.

To je pač dar opažanja, večja možnost izmenjave informacij. Takih otrok je bilo že včasih dovolj, danes so jih pač oklasificirali za INDIGO otroke. Sej ne vem zakaj, INDIGO, bi blo bolj če mene vprašate EZO, ali BIO ali EKO, ali še najbolj NORMALNI otroci.

Se pa strinjam in sem od svojega prvega otroka trdil, da otrok takoj ve s kako osebo ima opravka, ta občutek pa zgubi približno po drugem letu in pol, lahko se zavleče še kako leto, ampak po šestem ostajajo redki, nekaj na razred, in to že iz generacij v generacijo.

Se tudi strinjam, da mesa načeloma ne ljubijo, da jim ga v raznih kašicah vsilimo, moj dvoletni sinček še sedaj ne mara mesa v osnovnih oblika, vrže pa vase kako posebno salamo, ribe na 3 metre zavoha in ga ni k mizi, zrezki nikoli, tko da je to moja izkušnja.

In tudi čutijo, globoko čutijo kaj se dogaja s človekom v njegovi bližini in to mi te dni potrjuje.  

In spet moram bit, tečn, zoprn, svojeglav.

VSAK  SE MORA SAM PELJAT NAPREJ. VSAK SAM.

To da nas obodo oni peljali naprej pa je le ILUZORIČNO iskanje odrešitelja in prenašanje svojega bremena, odgovornosti na drugega.

Ljudje, pa saj so vsi Veliki rekli , v sebi najdi Boga, ljubezen, pa boš našel odrešenje. Takoj ko pa iščemo odrešenike v kakršnih koli podobah, smo pa le slepci, ki iščemo svojo palico - sebe tudi štejem zraven.

(in usoda al kaj jest vem kaj me žigosa, da srečujem ljudi, v teh zadnjih dnevih, se mi je pojavu en prijatelj, ki ga nisem videl leto in pol, da dobim knjige v roke, različnih avtorjev, različnih obdobij, se mi zdi da se vsi ponavljajo, govrijo, pišejo, eno te isto, neverjetno)

Tukaj zdaj, in nikjer drugje. - to je edini odgovor.

Otroci so bli, so in bodo večno isti. Spremenimo jih le mi odrasli.

Otrok se rodi kot nepopisan list.

Quote:


Quote:



Ta dva stavka, eden iz uvoda h knjigi Indigo otroci drugi pa je majkov, se mi zdita ključna za interpretacijo mita o indigo otrocih. Eden ga povzdigne, drugi ga prizemlji. Oba pa po moje priznavata da smo tastari pač zbluzili. To se ja da  videt skoraj na vseh področjih, je čist normalno, da so tud otroc to pogruntal.

Včasih je blo drugač, so tastari imel eno trdno predstavo o  svoji vlogi v družbi pa  svetu, eno trdno, kozervativno moralo pa tud avtoriteto, so tud otroke trdno na svoje mesto v eni družbeni strukturi lahko postavili. So imeli mulci kljub temu eno krativnost v seb, eno uporništvo pa eno svobodo, ampak na tastare to ni vplival. Njihova družbena vloga je bila trdno zacementirana tud še pol, ko so ti otroc že odrastl.. So ti otroc samostojno družbeno vlogo prevzemali šele takrat, ko so njihovi tastari totalno obnemogli, ko so bli premoženje pa družben vpliv moral fizično iz rok spustit. So po eni indigo kreativnosti  izstopal smo tisti res redki otroci, ki so bli ene fiksne družbne vloge osvobojeni: pankarti, deseti bratje  pa desetnice, pastirci pa pastirici,  otroci s hudobnimi mačehami (Janko pa Metka, Sneguljčica), sirote (Heidi),  hlpački pa dekle, potepuhi pa berači, ta najmlajši sinovi kraljev... Pojdite kakšne stare povesti brat: a niso bli to praktično edini otroci pa mladostniki, ki so ogledalo celi družbi držali? Že par stoletij ta stari iz trdnih pa uglednih družin z njihovimi zgodbami otrokom strahove pred odpadništvom od družine vzgajajo, hkrati pa jim  tud eno notranjo duhovno kreativnot sprožajo.

Danes je drugače. Danes smo tastari vsi paničini, da smo vlak, boljš rečeno spejsšatl, v prihodnost zamudli.  Ker otrokom ne moremo enega trdnega vodstva nudit, smo prišli do spoznanja, da je najboljš, da se sami direktno na prihodnost priključjo. Smo se svoji socializacijski vlogi do otrok praktično odrekli. Pa se priključuje, kakor se vsak sam ve in zna. Edni na TV, drugi na računalnik, tretji na CD, peti na modo, četrti na avto, peti na alko in šesti na drogo. So tud točno spoznal svojo družbeno vlogo, jih res ni možno z nobenimi pravljicami nazaj držat pa farabat. Saj so sami praktično postali tisti socialno izobčeni kreativci iz naših pravljic pa zgodb, ki morajo za svojo usodo sami poskrbet.  Da ne bi mi tastari sami v seb ene hudobne mačehe pa čarovnice ugledal,  moramo ta patološki pojav kot tak za normlnega razglasit, ga na indigo modro pobarvat, ga na nivo ene nove planetarne zavesti globalizirat in  čakat, kaj  si bodo ti indigo angelčki  naredli naredli med sabo, ko ne bodo imel več nikogar, da bi imeli pred njim svojo drugačnost  dokazovat. Ko  bodo v eni indigo prihodnosti moral takšni iduvidulaisti sami med sabo začet  razločevat. Ta bo huda...

Tud sebe zadnje čase dostkrat zalotim, da opazujem svoje pa tuje otroke, kje se na njih kakšen indigo štemplelj kaže. Sem mi kar naprej odkrivajo, ampak jest v tem kakšne posebne duhovne kreativnosti ne vidimveč , ker kreativnost je v drugačnosti. Svet pač priznavajo takšen kot je, se direktno pa brezobrazno nanjga priklučjo pa šibajo z nadzvočno v eno digatilnao prihodnost. Se tud zalotim, da zgubim potrpljenje, da bi njarajš koga mahnu. Se zadržim, se mi tud ne ljubi z njimi manipulirat pa se vanje poglabljat. Mam nekaj zdravo konzervativnega v seb, si milslim, da si moram sam v seb zadeve pošlihtat. Sem nalašč trudim izprečt iz tega norega ritma, na katerega  sem jih (pod?)zavestno tud sam z vso to elektronsko navlako pa duhohovno nesigurnostjo priklopu. Sem  pravljice, mite pa zgodbe iz enih drugih, davnih časov na nov način lotu brat. Da  jim bom takrat, ko bodo tud indigarji zbluzli , vedu ponudit tisto, po kar bodo  nazaj prišli. Jest računam, da prav kmalu oni sami,  za ziher pa njihov otroc.    

Indigo otroci - great!

Opisane lastnosti se mi ne zdijo sploh nič novega , na vidiku pa so vendarle izgledi, da se bodo starejše generacije primorane malce upognit in otrokom nudit večjo pozornost, razumevanje, in predvsem spoštovanje njihove unikatnosti ter s tem svoje edinstvenosti.

Zlahka bi te 'indigo' duše primerjala s 'sedanjimi shizofreniki', ki so za moje pojme v večini zelo napredne duše, ampak so si žal dovolili, da jim je družba oprala možgane in jim na nek način ubila kreativnega duha. Dovolili ali pa tudi ne, definitivno pa so naredili in delajo prostor tem prihajajočim bitjem luči.

Tudi jaz sem brala članek v Auri in sem se takoj spomnila moje nečakinje, kot tudi svoje hčerke.
Obe sta samosvoji. Nečakinja je šla letos v 1. razred, pa sploh ne posluša, jim da učiteljica eno nalogo, pa jo čisto po svoje naredi in zaradi tega je bila večkrat zaprta po šoli.
Me je pa kar strah, kaj bo ko bo moja prišla v pubrteto, saj ima že sedaj čisto izoblikovan samosvoj karakter, ima pa tudi toliko energije, da sem konec dneva čist fertik.
Pač, strinjam se, da potrebujemo spremembe, a kljub temu, se včasih sprašujem, če bodo moji živci zdržali.
Kljub vsemu je težko.

Osebno sem videl da se z vsemi kremplji okrepam starega, ampak smo zato ker še ne dojemam da bo novo stanje boljše.

MIKE se čist strinjam
To so čisto normalni otroci, ki pa nimajo več toliko omejitev, vzorcov obnašanja pa kolikor hočeš, ko pridejo v puberteto jim pa še en gon pravi, da morajo bit drugačni, da bodo izstopali. Slednje vsekakor ni lahko, zato tudi toliko stranpoti.

Kar se pa tiče njihovega intuitivnega obnašanja je pa to edino, kar imajo. V zgodnjih dneh razvoja je vse kar pride iz njih stvar občutka torej intuicije oziroma vzgibov, kasneje pa razum stvari začne nadzirat in oblikovat po lastni logiki.

V bistvu pa tudi kasneje skoraj vse dalajo (mo) na osnovi vzgibov, le da so plod vsega, kar jih (nas) obkroža.

Saj je vse tako enostavno, le mistike in neke nezmotljive od Boga dane intuicije ne smemo vmešavati.

Nikoli ne bom pozabil Nečaka, ki je sedel pred TV skupaj z nami ostalimi, ko smo gledali Tom in Yeri. Bolj ko so bili prizori kruti, bolj je bil zmeden, mi smo se pa tem bolj režali.
Ali kdo kdaj pomisli, da mora otrok svoje boleče občutke, naše režanje, vzgojo v stilu bodi dober do svoje muce (to troje se nanaša naT&J), na križ pribitega Boga, pretepanje mame, govorjenje o družini kot največji vrednoti .... spraviti v eno konsistentno celoto. Zame ni  čudno, če vzame šmajser in nas nekaj počedi.

Kar se pa tiče upanja, da nas bodo ti otroci rešili pa sem bolj skeptik. Po moje bo treba nekaj "ukreniti" v stilu revolucije ali vojna. Sicer pa ne bo treba nič ukreniti, bo kar samo prišlo, vsaj vedno do sedaj je prišlo.