mike - dej ocr, al pa mi prnes - do 12ih

zvezdica, zaradi česa točno nisi spala?
jest sm dons sanju kt že zlo dolg ne, vsaj ene 2 filma sta bla.

Eto OCRja

Sobotna priloga; Delo, 5. januarja 2002
Instantna duhovnost, uspešnica na trgu
Mistika s poslovnim kovčkom
Nikola Petrovič

Čuj, Jožica, na tretji čakri danes čutim  napetost. Kaj bi to lahko bilo?«
»Sigurno imaš Marsa v drugi hiši, pa tudi mož ti verjetno izčrpava iz avre pozitivno čustveno energijo.«
»Saj res! Zadnjič sem v meditaciji dobila kanalizirano sporočilo, da moram zaščititi mental, če začutim možnost težav.«
»Da, poslušaj vodnike. Ne pozabi: vedno so s teboj, da bi ti pomagali.«
»Saj vem, ampak kaj če je to povezano še s karmo iz prejšnjih življenj? Mislim, da bi lahko šla na regresijo. Delavnica razsvetljenja mi je sicer pomagala, a nisem začutila stika z astralom...«
Pogovor med prijateljicama na mariborski tržnici. Pomen je razumljiv samo poučenim. Kaže, da dobro staro obrekovanje politikov, sosedov in grenkobe življenja ni več aktualno.
»Jasno - nikogar ne smeš soditi, kajti kozmos poskrbi, da se karma vedno uravnoveša in boš sejal to, kar si žel,« bi mogoče rekla Jožica in tako z moderniziranim naukom iz Svetega pisma branlia svoje ezoterično razmišljanje. Zdi se mi, da bi lahko v knjigah, ki mešajo krščanske nauke z ezoteriko, Božjemu sinu raje kot Jezus rekli Ezos ali kar po domače Ezo.
Duhovnost je popularna, o tem ni dvoma. Moj edini pomislek je, ali je res vse izobilje artiklov in uslug, ki so danes na voljo in imajo na embalaži nalepko »duhovno«, res takih. Trgovci so
kot kameleoni, ki pri prilagajanju ponudbe povpraševanju pogosto nimajo zadržkov. Resda je teže pojasniti višjo ceno bio-eko-duhovne motorne žage, računalnika, motike ali okenskih stekel kot podobnih knjig, seminarjev, živil, zdravil, ležišč ali stolov, a če bo priIjubljenost "duhovnosti" še naprej naraščala, je samo vprašanje časa, kdaj bomo lahko kupovali ekoračunalnike, biožage in akumotike. V časih so mistiki živeli v votlinah, kolibah ali gozdovih, umaknjeni od ostalega sveta, kdor je hotel ezoterično znanje, pa je moral ponižno priti k učitelju in se podrediti njegovim pravilom. Danes si lahko mistika mirne duše predstavljamo s kravato, poslovnim kovčkom, nasmehom za 100.000 tolarjev in iztegnjeno roko, ki ponuja prav to, kar nam manjka. Seveda nam ni treba ničesar posebnega spreminjati, samo življenju nekaj malega dodati in našli bomo višji smisel. Instant duhovnost je pravi hit na trgu, iz reklam pa je razvidno tekmovanje med ponudniki - kdo bo predstavil lažjo, hitrejšo in učinkovitejšo tehniko, ustrezno današnjemu tempu življenja.
Povprečen Slovenec že težko spremlja medijske prispevke, če ne pozna izrazov, kot so: reiki, pram, čakre, karma, mudre, šiatsu, fengšui, džjotish, vastu, avatar in neštete druge podobne besede. Poznavanje katere od ezoteričnih metod še toliko bolj, če je iz zelo odročnih krajev in povezana s skrivnostnim mojstrom) pri laikih zbuja spoštovanje. »Nauči me! Pokaži mi! Ozdravi me! Iniciraj me!« so pogosti vzkliki navdušencev. Že majhna »mistična« izkušnja zbudi v obiskovalcih delavnic in seminarjev občutek, da so zasidrani v višji zavesti, čeprav se to prepričanje po padcu na trdna tla »realnega življenja« neredko skrha. Poskusijo še večkrat in tako krepijo občutek da napredujejo. V resnici pa bi težko z nekimi objektivnimi merili utemeljili, katere korake naprej so naredili. Občutek je tu, toda občutki so pogosto varljivi. Kaj pa če se razvija nekaj drugega in ne njihovo zavedanje o pravem jazu? Morda sarno raste ego in postajajo še bolj to, kar niso? Ezoterični nisem je hujši kot vsakdanji nisem,  ker me pahne v lažno prepričanje, da sem. Diagnoza bolezni je: ezoterični egon, pripišemo pa jo lahko vsakomur, ki v imenu zasanjanosti, sentimentalnosti, mističnosti, »ljubezni« itn. bolj ali manj nespontano postaja tak, kakršen naj bi bil po merilih popularne ezoterike.

Quote:


no naj ti bo

sicer se dost slabo spomnem
ampak
bli smo v nekem fletu (stanovanje), se mi je zdel tko kt da smo z nekimi uživalci prepovedanih drog, pa ne samo trave, kjer sm ponavadi, ampak so bili tudi ostali, full njih raznovrstnih, mislim da nisem nikogar poznal, niti ne vem kaj smo dogajal, vem samo da so uletel polcaji in da je bla cela štala, ki se je zlo hitr umirila in takrat sm ugotovu da je mateja nekam zginla - moja punca - in sm jo hotu poklicat z mobitela in je kr neki štrajkat začel in pol me je precej na safr prestavl ...

in

pol sm se znajdu v mestu, mislim da je bla ljubljana, čeprov nism še vidu takega dela v ljubljani in sva bla skupi z enim prjatlom in sva neki dogajala, se niti ne spomnem kaj, ampak vem da je bil on, zakaj ne vem - se ne spomnem, ampak vem da je bil on - sva se svoje čase zelo velik družila in to, zdej bl mal, je pač druga vibracija, ki ne paše tolk skupi več nastala.

nekako tko, sej veš jest mam bl čudaške sanje in to; kadar se jih sploh spomnem.
vem točno da velik let sploh nism nič sanju, vsaj ne da bi se pol spomnu česarkoli.

Quote:


Ja, res je, Miro.

Gre ravno za to, da se ne morem več poglabljat v ljudi, pa kaj razmišljajo in to. In tud se ne morem več slepit, da imam ne vem kakšno željo pomagat jim. To mi je itak zmeraj povzročalo bolečino. Vendar, ko se odvrnem od njih, pa ravno tako ni o.k. Moje znanje je ponotranjeno, ker je iz izkušenj in veliko razumem, pa vendar ne dovolj za svobodo.

Mislim, da je bolj problem tukaj, da misel, da me kdorkoli želel na finto vrečt vztrajno odklanjam, ker sem morda vezana na samopodobo, da pa jaz tega ne počnem. In je nekako logično, da vidimo svet in druge skozi svojo prizmo. Najtežje pri vsem je odpustiti drugim, da drugi niso imeli takšne eksistenčne borbe za preživetje kot jaz, in zato tud nimajo takšne želje po odrešitvi. Morda pa moram odpustiti le sebi, ker nisem vedela, da je tudi meni ne bi trebalo, če bi bolje vedela. Skratka najtežje je biti preprost in zabrisat to mejo, ki me ločuje od drugih, za katere vidim, da niso tako trpeli. Seveda je tu neka napaka v mišljenju oz. srca takšnim ne morem odpret, nastopi celo neko prikrito sovraštvo.

Quote:

zvezdica, v sebi si pa res žalostna, kajne de? Ne bodi žalostna, pa rada se imej. Krasna si.
zgleda, da sva prišli do istih dognanj: minilo naju je, da bi pomagali drugim. Pa misliš, da je to tako slabo? Veš, koliko ljudi pomaga drugim ljudem, pa ne vedo, da jim s tem škodijo? Veličina človeka je tudi v tem, da zna pravi trenutek pravemu človeku na pravi način odkloniti pomoč. Biti nedejaven, a vseeno sočuten do sočloveka. Večina ljudi (okrog 60%) se vsaj na kakem področju in vsaj občasno delajo, da so "ubogi jaz". In dobre duše padejo na finto in take ljudi takoj vzamejo v naročje, v zaščito in delujejo namesto njih. Le zakaj? Bolje bi jih bilo postaviti na realna tla in reči: "Basta! Nisi edini, kaj jamraš? Pomagaj si sam, pa potem pričakuj pomoč od drugih."
Veš, ne mislim, da se je treba odvrniti stran od ljudi. Vedno smo lahko sočutni do njih (pozitivna miselna naravnanost), a to ne pomeni, da jim nudimo kakršnokoli na zunaj vidno pomoč.
Kar se pa eksistence tiče: sama še bijem bitke na tem področju, a to ne pomeni, da čutim zamero do ljudi, ki s tem zaradi dobro situiranih staršev itd niso imeli težav. Ne bi bila to, kar sem, če ne bi bojevala že desetletja svojih bitk in jih moram zaradi ne vem česa v bivšem možu še. A če resno pomislim, danes v tem trenutku sem popolnoma srečna in jaz in moji otroci imamo vse (nimamo velikih želja). Zakaj bi se tresla pred prihodnostjo (ki jo mogoče niti ne bo) in zakaj bi se izgubljala v preteklosti, ki živi samo še v spominih?

titud wrote on 09.01.2002 at 14:47:30:



Kdo pa pravi, da MORAŠ jamrat, titud? Si potem kar ena slika tvoje žene, a ne? Zakaj pa se ti ne odrečeš odrešeništvu 'tvoje žene'!

Quote:

Mislim,da je to,da v sebi nisi srecna.
Tudi mene je življenje že marsikaj izucilo.Ravno zaradi tega tudi cenim življenje,ker življenje ni le igra,ampak tudi borba.
Tudi sam sem že veckrat kje prebral,da ,ce želiš biti srecen,moraš najprej nekoga osreciti.Sicer to tudi deluje,vendar pride trenutek,ko obcutiš,da to vseeno ni dovolj.
Ljudje potrebujemo veliko vec,kot le nasmeh ali pozornost socloveka.
Potrebujemo nekoga,ki nas bo resnicno razumel in nas sprejel takšnega,kakršen pac sem.Potrebujemo iskrenega prijatelja,ob katerem bomo obcutili ljubezen in cudovito energijo.
Quote:

Quote:

Zvezdica!
A veš,kaj je zelo zanimivo pri tvojih postih ?
Po eni strani predstaviš nek svoj problem,po drugi strani pa si že odgovoriš oz. imaš rešitev za ta svoj problem.
Torej znanje imaš,ampak,kot praviš si zelo navezana na neko svojo samopodobo.Mogoce na neko življenjsko izkušnjo,katere še nisi sprejela.
Ravno zato se pocutiš,da nisi svobodna.Saj ti neka energija povzroca blokade oz. ti preprecuje,da bi se osvobodila in šla naprej.
Zato se tudi ne želiš vec z drugimi ukvarjati,saj cutiš,da so drugi bolj srecni,kot pa ti.Zato postaneš nevošcljiva ali,kot praviš,pojavi se neko prikrito sovraštvo.
Saj želiš,da nekdo tebi prisluhne in ti posveca pozornost.

Zato pa sem tu.