Moonlight wrote on 01.09.2002 at 11:42:58:Sem krščanske vere in verjamem v Boga!
V cerkvi pa me moti samo to, da Tam učijo, kako se moramo med seboj Ljubiti, se imeti Radi, a...
Duhovniki?
Oni to učijo?
Bilo bi lepo, če bi imeli pravico, da se tudi oni poročijo in Izkusijo Ljubezen, ki bi jo dajali naprej...
Kaj mislite, ali bi bilo dobro, da bi imeli pravico, da se poročijo. Misli, na to, kot duhovniki.
??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ??? ???
Osebno mislim, da bi bilo kar v redu, če bi bila duhovnikom dovoljena tudi ustanovitev lastne družine. Le da ni to moja stvar, ampak je to stvar vrhovnega vodstva Cerkve. Gre za predpis, ki ga lahko Cerkev sprejme, ali pa umakne. Torej gre samo za to, kaj bodo tisti na vrhu odločili.
Gotovo imamo pravico izrekati svoje mnenje tudi o tej zadevi. koliko pa to lahko zaleže, je pa vprašljivo. No ja, vsaj opozarjamo.
Pa ne me napačno razumet! Sam celibat ni nič napačnega, že Jezus ga je pohvalil, če gre za neporočenost "zaradi nebeškega Kraljestva". Tako nekateri ostanejo neporočeni, ker sami tako hočejo, da bi bili tako bolj polno na voljo v svojem poklicu. To ni nič napačnega, zaradi tega je človek lahko še bolj bogata osebnost, prav tako ljubeča in neokrnjena. Problem nastane, ko pride do celibata zaradi kakršnekoli prisile. In psihična prisila, za katero nekako gre pri tistih duhovnikih, ki sicer čutijo poklic za duhovnika, ne pa za poročenost, je lahko vzrok, da imamo potem nesrečnega duhovnika, ali zakompleksanga, zagrenjenega, ali v nekem smislu deviantnega. Seveda so takšni primeri redki, pa vendar so.
Ne vidim pa, zakaj bi te motilo, Star12, če v cerkvi učijo ljubiti se med seboj, imeti rad drug drugega. Drugače niti ne sme biti, saj je ljubezen prva in najosnovnejša zapoved, ki jo je Bog dal človeštvu. Z njo vse stoji in z njo vse pade. In to nima nobene povezave s samim celibatom kot takšnim. Kajti, kjer se nekdo za neporočenost prostovoljno in z veseljem odloči in to polno živi, je tam tudi polnost ljubezni. Problem nastane pri tistih, ki jim neporočenost ne leži, oni pa tega v skladu s svojo naravo ne morejo veselo živeti. Pa tudi tu ne gre za kršenje zakonitosti ljubezni. Saj bi se lahko tudi ne dal posvetiti. V to pa ja ni bil prisiljen, vsaj v današnjem času gotovo ne. Razen v izjemnih primerih mogoče s psihično prisilo svoje mame, kaj se ve.