Gillitrutt


Pod goro Eyafjoll na vzhodu Islandije je živel mlad kmet. Imel je veliko volje in energije, prostran pašnik in veliko ovac. Poročen je bil kratek čas, toda njegova žena je bila drugačna kot mladi kmet. Bila je lena, brezbrižna, površna, malomarna…
Neke jeseni ji je prinesel vrečo volne in ji rekel, naj splete nekaj, da ju pozimi ne bo zeblo. Toda njegovi ženi je bilo tudi to odveč. Minili so tedni, ko jo mož ponovno opozori, naj že enkrat začne plesti.
Nekega je dne prišla k njej starejša ženska, grobega videza. Prosila jo je miloščine.
"Mi boš potem vrnila uslugo?" Je rekla kmetova žena.
"Mogoče," ji je odgovorila stara ženica. "Za kakšno delo pa gre?"
"Lahko spleteš puloverje, zima prihaja."
"Seveda, daj mi volno in pomagala ti bom."
Kmetova žena je vzela precej veliko vrečo in jo dala ženski. Ta jo je vrgla čez ramo in odšla iz hiše. Njena zadnja beseda je bila:
"Vrnem se na prvi poletni dan."
"Kakšno plačilo hočeš?" jo je vprašala ženska.
"Ne posebej veliko. Moraš povedati moje ime, ugibaš pa lahko le trikrat."
Na takšno vrsto plačila oziroma dogovora je kmetova žena pristala in se še enkrat poslovila od starke.
Po tistem je kmet večkrat vprašal ženo, zakaj oblačila za zimo še niso spletena. Vseskozi mu je odgovarjala, da to ni njegova stvar.
Minili so meseci, prišla je tudi pomlad, ko je kmetova žena naposled začela premišljevati, kako naj bi bilo starki, ki ji plete ime. Vendar domišljija, ki je tudi ni imela kaj dosti, ni pomagala, zato  se je  za pomoč zatekla k možu. Povedati mu je morala, kaj je storila z volno.
Bil je hud nanjo in nad njenim dejanjem, saj volna je dragocena ona pa daje cello vrečo neznani ženski, ki utegne biti cello palček. To bi v skrajnem primeru pomenilo, da volne ne bo nikoli več prinesla nazaj.
Nekega dne je kmet hodil po bližnjem skalnatem pobočju. Naenkrat je zaslišal zvok udarcev kladiva. Prišel je do špranje in tam zagledal nenavadno veliko žensko, ki je sedela na skalah. Med nogami je imela košaro z volno, zaslišal se je zvok udarcev pletilk in takoj zatem v istem ritmu tudi pesem, ki jo je vseskozi pela.
Hi hi in ho ho
gospodinja tam zgoraj
mojega imena ne ve.
Hi hi and ho ho
ona Gilitrutt misli
hi hi in ho ho
Kmet je bil navdušen ob misli, da bi ta ženica, četudi zelo grda na pogled, utegnila biti tista, ki je vzela preteklo jesen volno. Vrnil se je domov in na list papirja napisal besedo Gilitrutt, vendar o tem in imenu z ženo ni spregovoril niti besede.
Končno je prišel zadnji zimski dan (na Islandiji se pogosto šteje pomlad kot zima) in kmetova žena je bila ta dan nekoliko vznemirjena. Ni bila še oblečena, ko je k njej prišel mož in jo vprašal, ali ve kako je ženski palčici ime. Ona mu je odgovorila, da ne ve in da je pripravljena od žalosti umreti, če se ne spomni imena. Ob tem jo je njen mož potolažil in rekel, da je za smrt še prezgodaj. Nato je povedal še svojo zgodbo o tem, kako je videl palčico na skalnatem pobočju.
Žena je od strahu, da ime ne bi bilo pravo, vzela papir na katerem je bilo napisano ime palčice in prosila moža, če bo poleg, ko ta pride.
"Ne, ne bom tu, ko pride. Volno si ji dala ti, zdaj ji pa še plačaj," nakar je mož odšel iz hiše.
Prvi poletni dan je prišel, kmetova žena je bila v hiši sama, moža še ni bilo domov, ali pa je že odšel zelo zgodaj zjutraj.
Nenadoma je zaslišala korake in v hišo je vstopila ženska. Položila je vrečo na tla in skoraj v joku spraševala.
"Kako mi je ime, kako mi je ime?"
Kmetova žena, še vedno prestrašena, saj je dvomila, da je ime pravo, ji je odgovorila.
"Ti je morda ime Sygni?"
"Mogoče, mogoče. Ugibaj ponovno gospodična."
"Je tvoje ime Asa?"
"Mogoče, mogoče. Ugibaj ponovno gospodična."
Ob tem je kmetova žena rekla:
"Menim, da ti je ime Gilitrutt"
Ob tem je palčica doživela šok. Od jeze je v hiši naredila pravo razdejanje, nato je odšla in nikoli je niso več videli.
Kmetova žena je bila od takrat bolj previdna, obenem tudi srečna, da je ob razdejanju, ki ga je naredila Gilitrutt, ostala živa. Sčasoma je postala tudi zelo dobra gospodinja, kmetica, skratka, doživela je izkušnjo in se od takrat dalje ravna po pravih načelih.

Oče osemnajstih otrok.

Nekega poletja je na posestvu, skupaj s sinom ostala  ena od hišnih pomočnic. Cas je mineval in pretekla so  tri ali štiri leta.  V tem casu je fantek že zrastel, začel govoriti, se je lepo razvil, skratka ni bil več  čisto majhen otrok. Poleg vzgoje otroka  je morala hišna pomočnica urejati se nekatere stvari v vaški skupnosti.
Tisti dan je šla nedaleč proč od vasi, le nekaj metrov ven od vaških vrat, na mlečni trg, da bi ga očistila kot je bila to navada. O svojem odhodu takrat ni povedala sinu.  Ko se je vrnila se je ta iz iz milega, pridnega fantka spremenil v popolnoma drugo osebo, saj se je na njo drl in jo zmerjal česar hišna pomočnica ni bila vajena.  


Po krajšem času je hišna pomočnica opazila spremembo na sinu, saj ta ni več govoril tako kot prej. Drugače se je obnašal, bil je zadirčen,  skratka njegov značaj je bil spremenjen.
Tej spremebi na sinu je hotela narediti konec zato se je odločila, da bo obiskala sosedo, ki je veljala kot nekakšna vaška svetovalka. Sosedi, ki je imela mehko srce se je hišna pomočnica smilila in  jo je vprasal o podrobnostih in koliko časa fantek takšen že je, ter kaj meni naj  bi bil vzrok temu? Hišna pomočnica ji je povedala po pravici kot se je zgodilo tisti dan, ko je čistila mlečni trg. Soseda je takoj našla odgovor, ki je bil takrat le domneva.
"Misliš, da tvoj sin utegne biti  zamenjan, da so ga zamenjali v času ko si ti čistila mlečni trg?" "Ne vem," je rekla hišna pomočnica "o tem nisem premišljevala. Mi lahko daš predlog kako naj ugotovim, če je tvoja trditev točna?"
"To lahko storim," ji je odgovorila soseda. "Otroka pusti nekje samega in čakaj pred vrati ali skrita nekje ter poslušaj kaj se bo zgodilo."
Ce boš ponovno slišala njegovo kričanje ali drugačno  nepravšnje vedenje  kljub temu, da bo sam, stopi k njemu in mu daj zaušnico, cetudi ti bo kasneje žal."
Po tem nasvetu se je hišna pomočnica zahvalila sosedi, se poslovila ter odšla.


Po prihodu domov je v kuhinji na tla položila manjši lonec, vanj dala hrano, ter po tistem privezala oba roča posode z ročem pokrovke.
Odšla je po sina in mu rekla naj se tačas igra v kuhinji sama pa se je skrila za vrata v sobo in poslušala kot ji je svetovala soseda.
Že ko je odšla iz kuhinje je videl, da se sin  kolovrati okoli lonca. Minilo je nekaj trenutkov in videti je bilo kot da ima sin spoštovanje do hrane, nakar se je zelo razločno oglasil .
" Toliko sem star, oče 18. otrok in še nikoli nisem videl tako veliko hrane v tako malem loncu."
Ko je hišna pomočnica to slišala je vsa jezna stopila v kuhinja in očetu 18. otrok hotela dati zaušnico saj bi se le tako naučil ubogati, kot je menila soseda. Toda v tistem trenutku je vstopila v hišo neznana ženska z malil otrokom v naročju. Na pogled je bila videti vesela toda brž po tistem ji je rekla. "Midve imava nekaj neporavnanega. S teboj želim zamenjam tvojega otroka za mojega moža. Seveda hišna pomočnica in mati dečka, ki ga je ženska vrnila te ponudbe ni zavrnila.Hišna pomocnica je dobila nazaj sina, ženska ki je prišla v hišo pa moža. Oba sta odšla iz hiše in nikoli ju ni nihče vec videl, sin pa se je že zelo zgodaj pokazal kot nadarjen otrok in je imel veliko uspeha tudi v nadaljnem življenju.


iz knjige Islandske narodne legende prevedel:

Andres

Kot se spomnim je bilo to takrat, ko sem kadil na oknu.  Še vedno kadim.

Andres

Zanimivo, da je ravno v sedaj ta topic odprt, medtem, ko je prej dolgo ostajal nedotaknjen.    Včeraj sem namreč moji gostji rekel, da nebi bilo napačno, če bi prevedel eno legendo, ki sem jo našel ob pospravljanju papirjev iz leta 2003.

Andres

Petra. wrote on 10.01.2004 at 14:34:23:



.  Se bom poskusil potruditi.


Andres