LJUBEZEN, KI ZASVAJA

Ljubeče srce ostaja mehko in rahločutno. Kadar pa brezobzirno hočete dobiti to ali ono stvar, tedaj postanete neusmiljeni, trdi in neobčutljivi. Kako morete ljubiti ljudi, če jih potrebujete? Le izkoristite jih lahko. Če potrebujem tebe, da me osrečiš, te moram izkoristiti, moram manipulirati s teboj. Najti moram način in sredstva, da bi te pridobil. Ne morem te pustiti svobodnega. Ljudi lahko ljubim šele takrat, ko sem svoje življenje izpraznil ljudi. Ko umrem potrebi po ljudeh, se znajdem v pravi puščavi. V začetku je strašno, osamljeno, toda če nekaj časa vzdržite, boste naenkrat odkrili, da sploh ni osamljeo. Doživite samoto, doživite odmaknjenost in puščava začenja cveteti. Končno boste spoznali, kaj je ljubezen, kaj je Bog, kaj je resničnost. Od začetka, ko opustite drogo, je lahko hudo, če nimate zelo ostroumnega umevanja ali če niste dovolj trpeli. Velika stvar je, če ste trpeli. Le tedaj se trpljenja lahko naveličate. Lahko ga uporabite za to, da z njim končate. Ljudje pa večinoma trpijo kar naprej. V tem je razlaga nasprotja, ki ga včasih doživim med vlogama duhovnega voditelja oziroma terapevta. Terapevt reče: "Poskušajmo trpljenje olajšati." Duhovni voditelj reče: "Pustimo jo, naj trpi, saj se ji bo uprl ta način odnosa do ljudi in končno se bo odločila in zbežala iz svoje ječe emocionalne odvisnosti od drugih."

Duhovnost je zavedanje, zavedanje, zavedanje... kadar se je mati razjezila na vas, ni rekla, da je z njo nekaj narobe, ampak je rekla, da je nekaj narobe z vami; sicer se ne bi razjezila na vas. Odkril pa sem nekaj zanimivega: Če ste vi jezni, mati, potem je nekaj narobe z vami. Zato se raje spoprimite s svojo jezo. Soočite se z njo in obvladajte jo. Ne gre za mojo jezo. Ali je z menoj kaj narobe ali ne, bom že sam raziskal neodvisno od vaše jeze. Nočem, da vaša jeza vpliva name.

Čudno pa je, da sem lahko tedaj, ko to storim brez negativnih občutkov do drugega, čisto objektiven tudi do samega sebe. Samo zelo ozaveščena oseba se lahko ubrani, da bi prevzela občutke krive in jeze in reče: "Togotni ste. Škoda. Ne čutim niti najmanjše želje, d abi vas še reševal. In nočem se čutiti krivega." Ne bom se sovražil zaradi ničesar, kar sem storil. To je občutek krivde. Nočem se obremeniti s slabimi čustvi in se bičati zaradi česarkoli, kar sem storil, pa naj bo dobro ali slabo. Pripravljen sem to analizirati, biti na to pozoren in končno reči: "Če sem storil napak, sem to storil v nezavedanju." Nihče ne dela slabo, ko se zaveda. Zato nam teologi tako lepo povedo, da Jezus ni mogel storiti nič slabega. To se mi zdi zelo smiselno, kajti razsvetljen človek ne more delati zla. RAzsvetljen človek je svoboden. Jezus je bil svoboden, in ker je bil svoboden, ni mogel delati slabega. Toda, ker lahko delate slabo, niste svobodni.

Quote:



Srce se omehča, zato ker ljubi, al ne? ???

Ne vem no, meni se zdi, da ranjenost, pa trdota, pride iz tistega 'if it hurts it's not love' - iz ran, vzorcev, prepričanj... ki jih imamo za v red spravit.

kok lepo  


hvala m

Mislite, da pomagate ljudem, ker jih ljubite? Moram vas presenetiti. Nikoli ne ljubite nikogar. Zaljubljeni ste zgolj v svoj predstavo in zaželeno podobo te osebe. Vzemite si minuto časa za premislek: nikoli ne ljubite nikogar, zaljubljeni ste le v predstavo o določeni osebi. Ali ni to način, kako prenehate biti zaljubljeni? Vaša predstava se spremeni, ali ne? "Kako si me mogel tako razočarati, ko sem ti tako zaupal?" rečete komu. Ste mu v resnici zaupali? Nikoli niste nikomur zaupali. Rešite se tega. To je del družbinega pranja možganov. Nikoli nikomur ne zaupate. Zaupate le svoji presoji o tej osebi. Kaj se torej pritožujete? Resnica je, da nočete priznati: "Moja presoja je bila zgrešena." Ni zelo laskavo za vas, kajne? Zato raje rečete: "Kako si me mogel tako razočarati?"

Tako je torej. Ljudje nočejo resnično odrasti, nočejo se resnično spremeniti, ljudje v resnici nočejo biti srečni. Kot mi je nekdo modro dejal: "Ne poskušaj jih osrečevati, samo v težave boš zašel." Ne poskušaj učiti prašiča peti, zapravljal boš čas in vznemirjal prašiča.

Angleška verzija de Mellove knjige Zavedanje, AWARENESS:

http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1...


14. marca se pa spet e-pošiljanje nje začne;
poglavja lahko dobiš, če pošlješ e-mail na ScottR@Spiritus.Org.



ARS

VPOGLED IN RAZUMEVANJE

Kaj prinasa s seboj sprememba samega sebe? O tem govorim kar naprej, z mnogimi besedami, toda zdaj bom razclenil na majhne odlomke. Najprej: vpogled. Ne napor, ne preoblikovanje navad, ne izpovedovanje idealov; ideali prinasajo nemalo skode. Ves cas se osredotocate na tisto, kar bi moralo biti, namesto na to, kar je. Tako dani resnicnosti vsiljujete to, kar bi moralo biti, ne da bi kdajkoli razumeli, kaj sedanja resnicnost sploh je. Navajam vam zgled, kaj je vpogled, iz lastnih izkusenj v svetovanju.

K meni je prisel duhovnik in potozil, da je len; da zeli biti bolj marljiv, aktiven, ceprav je v resnici len. Vprasal sem ga, kaj pomeni biti »len«. V starih casih bi mu bil rekel: »Cemu ne napravite seznama tega, kar zelite vsak dan storiti, zvecer odkljukajte opravljeno in imeli boste dober obcutek. Hkrati si boste pridobili dobre delovne navade.« Lahko pa bi ga vprasal: »Kaksen vzor imate? In kateri svetnik je vas zavetnik?« In ce bi odgovoril, da je njegov zavetnik Francisek Ksaver, bi mu odgovoril: »Poglejte, kako je bil Ksaver delaven. Razmisljati morate o njem in to vam bo dalo sporbudo.« Taksen nacin odgovora je seveda mozen, vendar zal povrsen. Ce sem ga pripravil do tega, da angaziral svojo voljo, napor, to ne bo dolgo trajalo. Lahko, da se bo njegovo obnasanje spremenilo, toda ne on. Zato zdaj zacnem iz druge smeri. Vprasal sem ga: »Len, kaj je to? Obstaja na tisoce vrst lenobe, povejte, za katero gre pri vas. Opisite mi, kaj vi razumete pod lenobo?« Odgovori mi: »Nikdar nicesar ne naredim. Zdi se mi , kot da nic ne delam.« Pa ga vprasam: »Hocete reci, da vse od jutra, ko vstanete, nic ne delate?« »DA!« odgovori. »Zjutraj se prebudim in zdi se mi, da ni nicesar, za kar bi bilo vredno vstati.« »Torej ste v depresiji?« ga vprasam. »Lahko bi tako rekli,« odgovori. »Nekako sem se potegnil nazaj.« Ste bili vedno taksni?« »Ne vedno. Ko sem bil mlajsi, sem bil bolj aktiven. V semeniscu sem bil celo zelo ziv.« »Kdaj se je torej vse to zacelo?« »Ah, nekako pred tremi ali stirimi leti.« Vprasal sem ga, ali se je takrat kaj posebnega zgodilo. Razmisljal je. PA sem mu rekel: »Ce morate tako dolgo razmisljati, se pred stirimi leti ni moglo zgoditi kaj posebnega. Kaj pa leto praj?« Odvrnil je«Takrat sem bil posvecen v duhovnika.« »Se je zgodilo kaj posebnega v letu vase posvetitive?« »Le ena majhna stvar: namrec moj zadnji izpit iz teologije. Padel sem. Nekaj casa sem bil nekoliko razocaran, toda stvar sem prebolel. Skof me je nameraval poslati v Rim da bi scasoma pouceval v semeniscu. Ideja mi je bila vsec, toda ker sem pri izpitu padel, si je skof premislil in me poslal na zupnijo. Pravzaprav, zgodila se je krivica, kajti…« Zdaj se zacenja razburjati, v njem je jeza, ki je ni prebolel. Prebiti se bo moral skozi to razocaranje, brez koristi bi bilo pridigati, svetovati. Moramo ga pripraviti do tega, da se sooci s svojo jezo in razocaranjem in dobi malo vpogleda v vse to. Ko bo sposoben vse to premleti, se bo spet vrnil v zivljenje. Ce bi ga opominjali, ces, kako tezko garajo njegovi poroceni bratje in sestre, bi se ob tem pocutil zgolj krivega. Nima se vpogleda vase, ki ga bo ozdravil. Torej to je prva stvar.

Druga velika naloga je razumevanje. Ali ste res mislili, a vas bo to osrecilo? Samo domnevali ste, da vas bo to osrecilo. Zakaj ste zeleli poucevati v semeniscu? Ker ste zeleli biti srecni. Mislili ste, da vas bodo profesorsko mesto in z nijm povezana status in ugled osrecili. Ali bi vas res? Potrebno je torej razumevanje.