Svet pogovorov
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl General >> Knjige & Filmi & Slike & Glasba >> Zavedanje - Anthony de Mello http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?num=1077872142 Message started by m on 27.02.2004 at 09:55:42

Title: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 27.02.2004 at 09:55:42 NENAVEZANOST Tako smo zaslepljeni od vsega, da nismo odkrili temeljne resnice, namreč da navezanost bolj ovira kot utrjuje medsebojne odnose. Spominjam se, kako sem se bal povedati zelo dobremu prijatelju: "V resnici te ne potrebujem. Lahko sem popolnoma srečen brez tebe. In ko sem ti to povedal, vidim, da lahko v polnosti uživam v tvoji družbi - brez tesnobe, brez ljubosumja, ne da bi si te lastil in visel na tebi. Veselje je biti s teboj, ko se te radujem na nelepljiv način. Svoboden si ti, svoboden sem jaz. " Navezanost uničuje vašo sposobnost za ljubezen. Kaj je ljubezen? Ljubezen je rahločutnost, je ozaveščenost. Naj navedem zgled: Poslušam simfonijo, toda če od vsega slišim samo udarjanje bobnov, ne slišim simfonije. Kaj je ljubeče srce? Ljubeče srce je občutljivo za celoto življenja, za vse ljudi; ljubeče srce ne otrdi pred nikomer in ničemer. Toda v trenutku, ko se na kaj navežete v pomenu, v kakršnem jaz razlagam to besedo, se zaprete za mnoge druge stvari. Oči imate samo še za predmet svoje navezanosti; ušesa imate samo za bobne; srce je otrdelo. Še več, zaslepljeno je, ker ne vidi več objektivno predmeta, na katerega je navezano. Ljubezen zagotavlja jasnost zaznavanja in objektivnost. Nič ni tako jasnovidno kot ljubezen.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 27.02.2004 at 10:19:29 LJUBEZEN, KI ZASVAJA Ljubeče srce ostaja mehko in rahločutno. Kadar pa brezobzirno hočete dobiti to ali ono stvar, tedaj postanete neusmiljeni, trdi in neobčutljivi. Kako morete ljubiti ljudi, če jih potrebujete? Le izkoristite jih lahko. Če potrebujem tebe, da me osrečiš, te moram izkoristiti, moram manipulirati s teboj. Najti moram način in sredstva, da bi te pridobil. Ne morem te pustiti svobodnega. Ljudi lahko ljubim šele takrat, ko sem svoje življenje izpraznil ljudi. Ko umrem potrebi po ljudeh, se znajdem v pravi puščavi. V začetku je strašno, osamljeno, toda če nekaj časa vzdržite, boste naenkrat odkrili, da sploh ni osamljeo. Doživite samoto, doživite odmaknjenost in puščava začenja cveteti. Končno boste spoznali, kaj je ljubezen, kaj je Bog, kaj je resničnost. Od začetka, ko opustite drogo, je lahko hudo, če nimate zelo ostroumnega umevanja ali če niste dovolj trpeli. Velika stvar je, če ste trpeli. Le tedaj se trpljenja lahko naveličate. Lahko ga uporabite za to, da z njim končate. Ljudje pa večinoma trpijo kar naprej. V tem je razlaga nasprotja, ki ga včasih doživim med vlogama duhovnega voditelja oziroma terapevta. Terapevt reče: "Poskušajmo trpljenje olajšati." Duhovni voditelj reče: "Pustimo jo, naj trpi, saj se ji bo uprl ta način odnosa do ljudi in končno se bo odločila in zbežala iz svoje ječe emocionalne odvisnosti od drugih." Duhovnost je zavedanje, zavedanje, zavedanje... kadar se je mati razjezila na vas, ni rekla, da je z njo nekaj narobe, ampak je rekla, da je nekaj narobe z vami; sicer se ne bi razjezila na vas. Odkril pa sem nekaj zanimivega: Če ste vi jezni, mati, potem je nekaj narobe z vami. Zato se raje spoprimite s svojo jezo. Soočite se z njo in obvladajte jo. Ne gre za mojo jezo. Ali je z menoj kaj narobe ali ne, bom že sam raziskal neodvisno od vaše jeze. Nočem, da vaša jeza vpliva name. Čudno pa je, da sem lahko tedaj, ko to storim brez negativnih občutkov do drugega, čisto objektiven tudi do samega sebe. Samo zelo ozaveščena oseba se lahko ubrani, da bi prevzela občutke krive in jeze in reče: "Togotni ste. Škoda. Ne čutim niti najmanjše želje, d abi vas še reševal. In nočem se čutiti krivega." Ne bom se sovražil zaradi ničesar, kar sem storil. To je občutek krivde. Nočem se obremeniti s slabimi čustvi in se bičati zaradi česarkoli, kar sem storil, pa naj bo dobro ali slabo. Pripravljen sem to analizirati, biti na to pozoren in končno reči: "Če sem storil napak, sem to storil v nezavedanju." Nihče ne dela slabo, ko se zaveda. Zato nam teologi tako lepo povedo, da Jezus ni mogel storiti nič slabega. To se mi zdi zelo smiselno, kajti razsvetljen človek ne more delati zla. RAzsvetljen človek je svoboden. Jezus je bil svoboden, in ker je bil svoboden, ni mogel delati slabega. Toda, ker lahko delate slabo, niste svobodni.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by LittleStar on 27.02.2004 at 11:12:55 m wrote on 27.02.2004 at 09:55:42: Kaj je ljubeče srce? Ljubeče srce je občutljivo za celoto življenja, za vse ljudi; ljubeče srce ne otrdi pred nikomer in ničemer. Jao, nikol si ne bi mislila, da bom šla replicirat na DeMellove modrosti. ;D 8).  Kar trd je efekt teh besed, da ljubeče srce ne otrdi pred nikomer. Navezanost je predpogoj za nenavezanost. Sama nenavezanost sploh ne obstaja, ker potem tudi življenje ne bi. Važno je le, da srce, ki tudi otrdi, zmeraj pusti prost vhod za to, da se ga ljubezen ponovno dotakne in ga omehča. Saj vendar srce otrdi zato, ker ljubi, drugače te reakcije sploh ne bi bilo.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 27.02.2004 at 13:10:08 wrote on 27.02.2004 at 11:12:55: Saj vendar srce otrdi zato, ker ljubi, drugače te reakcije sploh ne bi bilo. Srce se omehča, zato ker ljubi, al ne? ???

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by LittleStar on 27.02.2004 at 13:20:09 m wrote on 27.02.2004 at 13:10:08: Srce se omehča, zato ker ljubi, al ne? ??? No jah, kakor kdaj. Recimo: mati. Ona si enostavno ne more privoščit mehkega srca, da bo ranjena vsakič, ko bo njen otrok trpel. Torej mora srce v svoji mehkobi vsebovati trdoto.  :P

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 27.02.2004 at 14:15:31 Ne vem no, meni se zdi, da ranjenost, pa trdota, pride iz tistega 'if it hurts it's not love' - iz ran, vzorcev, prepričanj... ki jih imamo za v red spravit.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 27.02.2004 at 15:28:25 NASTAVLJENE MINE Kakor hitro gledate na svet skozi ideologijo, je z vami konec. Nobena resničnost ne ustreza ideologiji. Življenje je onkraj tega. Zato ljudje nenehno iščejo smisel življenja, toda življenje nima nobenega smisla; ne more ga imeti, ker je smisel formula; smisel je nekaj, kar ima pomen za razum. Vsakokrat, ko osmislite resničnost, trčite ob nekaj, kar razbije smisel, ki ste ga ustvarili. Smisel najdete le, ko greste onstran smisla. Življenje je smiselno le, če ga dojemate kot skrivnost, ni pa smiselno za razum, ki ustvarja pojme. Ne trdim, da adoracija (češčenje) ni pomembna, trdim pa, da je neskončno pomembnejši dvom. Ljudje povsod iščejo predmete, ki bi jih lahko častili. Ne najdem pa ljudi, ki bi bili dovolj budni v svojem vedenju in prepričanju. Kako srečni bi bili, če bi teroristi manj častili svojo ideologijo in se več vpraševali. Vsekakor pa nimamo radi, če se ta nanaša na nas same, saj mislimo, da je z nami vse v redu, le teroristi so v zmoti. Vendar je nekdo, ki je za nas terorist, za drugo stran mučenec. NIkdar ne uživate ob drugih, če ste jim zasužnjeni. Skupnosti ne tvori vrsta sužnjev, ne ljudje, ki zahtevajo, da jih drugi osrečujejo. Skupnost oblikujejo cesarji in princese. Ti si cesar in ne berač; ti si princesa in ne beračica. V pravi skupnosti ni najti skodele za beračenje. V pravi skupnosti ni lepljive navezanosti, ni tesnobe, ni strahu, ni posedovalnosti, ni zahtev. Svobodni ljudje in ne sužnji oblikujejo skupnost. To je tako preprosta resnica, pa jo je izgnala celotna, tudi religiozna kultura. Religiozna kultura zna namreč biti zelo manipulativna, če niste dovolj pozorni. Nekateri ljudje gledajo na zavedanje kot na najvišjo točko ali plato, onstran doživljanja slehernega trenutka, kakršen je. To bi pomeilo iz zavedanja ustvariti cilj. Toda ob pravem zavedanju ni treba nikamor iti, ničesar doseči. Kako priti do takšnega zavedanaj? Po zavedanju. Ko ljudje rečejo, da hočejo zares doživeti vsak trenutek, v resnici govorijo o zavedanju, razen pri tistem "hočejo". Zavedanja ne morete hoteti doživeti. Doživite ga ali ne.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by Edi on 27.02.2004 at 21:16:18 kok lepo  ;) hvala m ;)

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 28.02.2004 at 07:52:05 Gru Gru wrote on 27.02.2004 at 21:16:18: kok lepo  ;) hvala m ;) e daj no ;D tebi hvala ;)

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 28.02.2004 at 07:58:24 Mislite, da pomagate ljudem, ker jih ljubite? Moram vas presenetiti. Nikoli ne ljubite nikogar. Zaljubljeni ste zgolj v svoj predstavo in zaželeno podobo te osebe. Vzemite si minuto časa za premislek: nikoli ne ljubite nikogar, zaljubljeni ste le v predstavo o določeni osebi. Ali ni to način, kako prenehate biti zaljubljeni? Vaša predstava se spremeni, ali ne? "Kako si me mogel tako razočarati, ko sem ti tako zaupal?" rečete komu. Ste mu v resnici zaupali? Nikoli niste nikomur zaupali. Rešite se tega. To je del družbinega pranja možganov. Nikoli nikomur ne zaupate. Zaupate le svoji presoji o tej osebi. Kaj se torej pritožujete? Resnica je, da nočete priznati: "Moja presoja je bila zgrešena." Ni zelo laskavo za vas, kajne? Zato raje rečete: "Kako si me mogel tako razočarati?" Tako je torej. Ljudje nočejo resnično odrasti, nočejo se resnično spremeniti, ljudje v resnici nočejo biti srečni. Kot mi je nekdo modro dejal: "Ne poskušaj jih osrečevati, samo v težave boš zašel." Ne poskušaj učiti prašiča peti, zapravljal boš čas in vznemirjal prašiča.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 28.02.2004 at 07:59:53 Ko se vedno manj identificirate z "jazom", boste bolj sproščeni z vsakomer in z vsem. Veste zakaj? Ker se ne bojite več, da bi vas kdo prizadel, ali ne maral. Ne želite več narediti vtisa na kogarkoli. Si predstavljate olajšanje, ko vam ni treba več na nikogar narediti vtisa? Kakšno olajšanje! Sreča, končno. Ne čutite več potrebe ali prisile, da bi razlagali stvari. Tako je prav. Kaj je vendar potrebno razlagati? In ne čutite več potrebe ali prisile, da bi se opravičevali.   Nihče ni bil podel do vas. Bil je podel do tistega, kar je mislil, da ste, ne do vas. Nihče vas nikoli ne zavrne; zavračajo le tisto, kar mislijo, da ste. To velja tudi za drugo plat. Prav tako vas nihče nikoli ne sprejme. Dokler se ljudje ne prebudijo, sprejemajo ali zavračajo svojo sliko o vas. Izoblikovali so si neko sliko o vas in to sliko sprejemajo ali zavračajo. Kako veličastno se je v to poglabljati. Morda celo nekoliko preveč osvobajajoče. Kako preprosto je ljubiti ljudi, ko to razumete! Kako preprosto je ljubiti vsakogar, če se ne identificirate s predstavami, ki si jih drugi ustvarijo o tem, kaj ste vi ali kaj so sami. Potem jih je lahko imeti rad, imeti rad vsakogar.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by ARS on 28.02.2004 at 09:16:11 Angleška verzija de Mellove knjige Zavedanje, AWARENESS: http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=knjige_filmi;action=display;num=1035480365;start=0 14. marca se pa spet e-pošiljanje nje začne; poglavja lahko dobiš, če pošlješ e-mail na ScottR@Spiritus.Org. :-* ARS

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 29.02.2004 at 08:27:17 SMRT "MENE" Ne zahtevajte od sveta, naj se spremeni - najprej se spremenite vi. Sele potem bo vas pogled na svet dovolj dober, da boste sposobni spremeniti, kar mislite, da bi se moralo spremeniti. Odstranite najprej bruno iz lastnega ocesa, da en bi izgubili pravice spreminjati kogarkoli ali karkoli drugega. Dokler se ne zavedate samega sebe, se nimate pravice vtikati v drugega ali vmesavati v svet. Nevarnost poskusanja spremeniti druge ali stvari okoli sebe, medtem ko se sami se ne zavedate, je v tem, da bi morda spreminjali stvari zaradi lastnega udobja, lastnega ponosa, zaradi svojih dogmatskih prepricanj in mnenj, ali preprosto zato, da bi olajsali svoja negativna custva. Obhajajo me negativna custva, torej je najbolje, da se spremenis tako, da se bom jaz dobro pocutil. Najprej se spoprimite s svojimi negativnimi custvi, da takrat, ko se boste lotili spreminjanja drugih, ne boste izhajali iz sovrastva ali negativne nastrojenosti, marvec iz ljubezni. Cudno se nam zdi, da so ljudje lahko zelo trdi do drugih in vendar zelo ljubeci. Ljubezen je lahko zares zelo trda.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 29.02.2004 at 08:28:08 VPOGLED IN RAZUMEVANJE Kaj prinasa s seboj sprememba samega sebe? O tem govorim kar naprej, z mnogimi besedami, toda zdaj bom razclenil na majhne odlomke. Najprej: vpogled. Ne napor, ne preoblikovanje navad, ne izpovedovanje idealov; ideali prinasajo nemalo skode. Ves cas se osredotocate na tisto, kar bi moralo biti, namesto na to, kar je. Tako dani resnicnosti vsiljujete to, kar bi moralo biti, ne da bi kdajkoli razumeli, kaj sedanja resnicnost sploh je. Navajam vam zgled, kaj je vpogled, iz lastnih izkusenj v svetovanju. K meni je prisel duhovnik in potozil, da je len; da zeli biti bolj marljiv, aktiven, ceprav je v resnici len. Vprasal sem ga, kaj pomeni biti »len«. V starih casih bi mu bil rekel: »Cemu ne napravite seznama tega, kar zelite vsak dan storiti, zvecer odkljukajte opravljeno in imeli boste dober obcutek. Hkrati si boste pridobili dobre delovne navade.« Lahko pa bi ga vprasal: »Kaksen vzor imate? In kateri svetnik je vas zavetnik?« In ce bi odgovoril, da je njegov zavetnik Francisek Ksaver, bi mu odgovoril: »Poglejte, kako je bil Ksaver delaven. Razmisljati morate o njem in to vam bo dalo sporbudo.« Taksen nacin odgovora je seveda mozen, vendar zal povrsen. Ce sem ga pripravil do tega, da angaziral svojo voljo, napor, to ne bo dolgo trajalo. Lahko, da se bo njegovo obnasanje spremenilo, toda ne on. Zato zdaj zacnem iz druge smeri. Vprasal sem ga: »Len, kaj je to? Obstaja na tisoce vrst lenobe, povejte, za katero gre pri vas. Opisite mi, kaj vi razumete pod lenobo?« Odgovori mi: »Nikdar nicesar ne naredim. Zdi se mi , kot da nic ne delam.« Pa ga vprasam: »Hocete reci, da vse od jutra, ko vstanete, nic ne delate?« »DA!« odgovori. »Zjutraj se prebudim in zdi se mi, da ni nicesar, za kar bi bilo vredno vstati.« »Torej ste v depresiji?« ga vprasam. »Lahko bi tako rekli,« odgovori. »Nekako sem se potegnil nazaj.« Ste bili vedno taksni?« »Ne vedno. Ko sem bil mlajsi, sem bil bolj aktiven. V semeniscu sem bil celo zelo ziv.« »Kdaj se je torej vse to zacelo?« »Ah, nekako pred tremi ali stirimi leti.« Vprasal sem ga, ali se je takrat kaj posebnega zgodilo. Razmisljal je. PA sem mu rekel: »Ce morate tako dolgo razmisljati, se pred stirimi leti ni moglo zgoditi kaj posebnega. Kaj pa leto praj?« Odvrnil je«Takrat sem bil posvecen v duhovnika.« »Se je zgodilo kaj posebnega v letu vase posvetitive?« »Le ena majhna stvar: namrec moj zadnji izpit iz teologije. Padel sem. Nekaj casa sem bil nekoliko razocaran, toda stvar sem prebolel. Skof me je nameraval poslati v Rim da bi scasoma pouceval v semeniscu. Ideja mi je bila vsec, toda ker sem pri izpitu padel, si je skof premislil in me poslal na zupnijo. Pravzaprav, zgodila se je krivica, kajti…« Zdaj se zacenja razburjati, v njem je jeza, ki je ni prebolel. Prebiti se bo moral skozi to razocaranje, brez koristi bi bilo pridigati, svetovati. Moramo ga pripraviti do tega, da se sooci s svojo jezo in razocaranjem in dobi malo vpogleda v vse to. Ko bo sposoben vse to premleti, se bo spet vrnil v zivljenje. Ce bi ga opominjali, ces, kako tezko garajo njegovi poroceni bratje in sestre, bi se ob tem pocutil zgolj krivega. Nima se vpogleda vase, ki ga bo ozdravil. Torej to je prva stvar. Druga velika naloga je razumevanje. Ali ste res mislili, a vas bo to osrecilo? Samo domnevali ste, da vas bo to osrecilo. Zakaj ste zeleli poucevati v semeniscu? Ker ste zeleli biti srecni. Mislili ste, da vas bodo profesorsko mesto in z nijm povezana status in ugled osrecili. Ali bi vas res? Potrebno je torej razumevanje.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 11.04.2004 at 09:13:24 Odreči se konkurenčnemu boju Vrnimo se k čudovitemu stavku v evangeliju o tem, kako moramo izgubiti sebe, da bi našli sebe (Mt 16,25). Isto temo srečamo v večini religiozne, duhovne in mistične literature. Kako lahko izgubimo samega sebe? Ste kdaj poskusili kaj izgubiti? Bolj ko poskušate, težje je. Stvari izgubljate takrat, ko tega ne poskušate; ko se ne zavedate. Kako lahko umremo sebi? Govorimo o smrti, ne o samomoru. Ni nam rečeno, naj se ubijemo, ampak, naj sebi umremo. Povzročati si bolečino, povzročati si trpljenje bi bilo samopremagovanje. Učinkovalo bi prav nasprotno. Nikoli niste tako polni sebe kot takrat, ko občutite bolečino. Nikoli niste tako osredotočeni nase, kot takrat, kadar ste potrti. Nikoli niste bolj pripravljeni pozabiti nase kot takrat, ko ste srečni. Sreča vas osvobodi samega sebe. Trpljenje, bolečina, beda in depresija pa povzroče, da ste priklenjeni sami nase. Poglejte, kako dobro se zavedate zoba, kadar vas boli. Kadar vas ne boli, se niti ne zavedate, da ga imate v ustih. Enako se ne zavedate glave, kadar nimate glavobola. Toda stvar je čisto drugačna, kadar imate močan glavobol. Zato je zelo napačno, zelo zgrešeno misliti, da si je za umiranje sebi potrebno povzročati bolečino, se odpovedovati, se trpinčiti, kot so to tradicionalno razumeli. Odreči se sebi, umreti sebi, izgubiti sebe pomeni razumeti svojo pravo naravo. Ko boste to dosegli, se bo "sebe" razblinil. Vzemimo, da nekega dne nekdo vstopi v mojo sobo. "Vstopite. Ali mi lahko poveste, kdo ste?" vprašam. Pravi: "Napoleon sem." Rečem: "Pa ne oni pravi Napoleon..." Odgovori: "Prav tisti. Bonaparte, francoski cesar." "Kaj pa veš," si rečem, medtem ko si mislim: "Pri tem človeku pa moram paziti." "Sedite, vaše veličanstvo," rečem. "Pravijo, da ste dober duhovni vodja. Imam duševni problem. Zaskrbljen sem. Ugotavljam, da težko zaupam v Boga. Moja armada je v Rusiji, in vidite, ponoči ne spim in se sprašujem, kako se bo to izteklo." Torej rečem: "Vaše veličanstvo, seveda vam lahko nekaj predpišem za to. Svetujem vam, da preberete šesto poglavje Matejevega evangelija: "Poglejte lilije na polju... ne trudijo se, ne predejo." Ob tem se sprašujem, kdo je bolj nor, ta človek, ali jaz. Toda nadaljujem s tem blaznežem. To je tisto, kar moder guru stori z vami na začetku. Nadaljuje z vami, vaše probleme vzame resno. Obrisal vam bo solzo ali dve z lica. Zmešani ste, a se še ne zavedate tega. Toda kmalu pride čas, ko vam bo spodmaknil preprogo oizpod nog in rekel: "Nehaj že; nisi Napoleon." V slavnih dialogih Katarine Sienske je zapisano, da ji je Bog rekel: "Jaz sem, ki sem. Ti si, ki te ni." Ste že kdaj izkusili svoj ne-biti? Na vzhodu imamo prispodobo za to. Gre za podobo plesalca in plesa. Bog naj bi bil plesalec, stvarstvo pa njegov ples. Ne tako, kot da bi Bog bil veliki plesalec in vi mali. O ne. Vi sploh niste plesalci. Vi ste plesani. Ali ste že izkusili to? Torej ko oni človek pride k pameti in spozna, da ni Napoleon, ne neha obstajati. Še naprej obstaja, toda nenadoma spozna, da je nekaj drugega, kot je mislil, da je. Zgubiti sebe pomeni nenadoma spoznati, da ste nekaj drugega, kot ste mislili da ste. Mislili ste, da ste središče, sedaj ugotovite, da ste satelit. Mislili ste, da ste plesalec, sedaj se doživite kot ples. Gre le za analogije, prispodobe, ki jih ne velja vzeti dobesedno. Dajejo vam le vodilo, namig, so le kazalci, ne pozabite tega. Ne vztrajajte preveč trdovratno pri njih. Ne vzemite jih preveč dobesedno.

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by mind on 11.04.2004 at 09:49:10 Quote: Bog naj bi bil plesalec, stvarstvo pa njegov ples. Ne tako, kot da bi Bog bil veliki plesalec in vi mali. O ne. Vi sploh niste plesalci. Vi ste plesani. ja, zavedat se moramo, da mi nismo uživalci (ceprav bi na vsakem koraku radi bili) ampak smo uživani, le Bog je uživalec mi obstajamo samo zaradi Njegovega zadovoljstva in temu primerne bi morale tudi naše aktivnosti (nas ples) biti naravnane šele ko bo On zadovoljen (z nami) bomo tudi mi zadovoljni najbolj pomembno pa je, da omejen ne more sam naspekulirat kako naj pleše, ampak se o tem mora mora pozanimati pri Njemu... zarad svobodne volje lahko sicer plešemo samovoljno, ampak vprasanje je, kako bo On zadovoljen z tem našim plesom (in posledično, kolko notranjega zadovoljstva bo takšen ples prinesel nam)

Title: Re: Zavedanje - Anthony de Mello Post by m on 18.04.2004 at 15:07:29 OKLEPATI SE ILUZIJ Ko se česa oklepate, je vaše življenje uničeno; ko visite na čemerkoli, nehate živeti. O tem govore mnoge strani evangelija. In do tega pridemo z razumevanjem. Razumeti. Razumeti moramo še eno iluzijo, da sreča namreč ni isto kot dražljaj, ni isto kot vzhičenost. Še naslednja iluzija je, da vzhičenost prihaja z izpolnitvijo želja. Želje povzročijo tesnobo in prej ali slej to prinese mačka. Ko ste dovolj trpeli, ste pripravljeni to videti. Hranite se z vznesenostmi. To je tako, kot če bi dirkalnega konja hranili s poslasticami, s pecivom in vinom. Nikoli ne hranite dirkalnega konja na ta način. To je, kot bi hranili človeka z mamili. Seveda si ne polnimo želodca s tabletami, pač pa z dobro, zdravo, hranljivo jedačo in pijačo. To morate razumeti sami. Spet druga iluzija je, da nekdo drug lahko to napravi za vas, na primer kak rešitelj ali guru ali učitelj. Niti največji guru na svetu ne more napraviti najmanjšega koraka namesto vas. Narediti ga morate sami. Sveti Avguštin je čudovito povedal: "Sam Jezus Kristus ni mogel ničesar narediti za mnoge svojih poslušalcev." Ali da ponovimo oni lepi arabski izrek: "Dež  je povsod enak, in kljub temu povzroči rast trnja v močvirju in rož na vrtu." Vi morate to narediti. Nihče vam ne more pomagati. Vi morate prebaviti svojo hrano; vi morate razumeti. Nihče ne more razumeti namesto vas. Vi ste tisti, ki mora iskati. Nihče ne more iskati namesto vas. In če je tisto, kar iščete, resnica, tedaj morate vi to opraviti. Ne morete se nasloniti na nikogar. Še ena iluzija je, namreč, da je pomembno biti ugleden, ljubljen in cenjen, biti pomemben. Mnogi pravijo, da imamo naravno potrebo biti ljubljeni, cenjeni, pripadati. To ni res. Zavrzite to iluzijo in našli boste srečo. Imamo naravno potrebo biti svobodni, naravno potrebo ljubiti, toda ne biti ljubljen. Na svojih psihoterapevtskih sestankih se srečujem z zelo pogostim problemom: Nihče me ne ljubi, kako naj bom potem srečen? Jaz mu ali ji razložim takole: "Mislite, da nikoli nimate trenutkov, ko pozabite, da niste ljubljeni, ko nehate misliti na to in ste srečni?" Seveda jih imajo. Vzemimo žensko, ki je, na primer, zatopljena v film. Gleda komedijo in se zvija od smeha in v tem blagoslovljenem trenutku se je pozabila spomniti, da je nihče ne ljubi, nihče ne ljubi, nihče ne ljubi. Srečna je. Ko pa pride iz kina in njena prijateljica, s katero sta gledali film, odide s svojim fantom, se znajde sama. Začne razmišljati: "Vse moje prijateljice imajo fante, le jaz ga nimam. Tako sem nesrečna. Nihče me ne ljubi!" V Indiji so mnogi revni ljudje začeli kupovati tranzistorje, ki so zanje kar razkošje. "Vsi imajo tranzistorje," slišite, "jaz pa ga nimam; tako sem nesrečen."Dokler ljudje niso začeli kupovati tranzistorjev, so bili popolnoma srečni tudi brez njih. Isto velja za vas. Dokler vam nekdo ni povedal, da ne boste srečni, če ne boste ljubljeni, ste bili popolnoma srečni. Lahko postanete srečni, ne da bi bili ljubljeni, želeni ali privlačni komurkoli. Srečni postanete v stiku z resničnostjo. To prinaša srečo: stik z resničnostjo v vsakem trenutku. V tem boste našli Boga, v tem boste našli srečo. Toda večina ljudi ni pripravljena temu prisluhniti. Naslednja iluzija je, da imajo zunanji dogodki moč, da vas prizadenejo, da imajo drugi ljudje moč, da vas prizadenejo. Nimajo je. Vi ste tisti, ki jim daste to moč. Še druga iluzija: Vi ste vse tiste nalepke, ki so vam jih dali ljudje ali ste si jih sami nadeli. Ne, niste, niste! Torej vam ni treba viseti na njih. Tistega dne, ko mi kdo reče, da sem genij, in to vzamem resno, sem v velikih težavah. Ali lahko razumete, zakaj? Zato, ker sedaj začne v meni rasti napetost. Moram temu primerno živeti, moram to vzdrževati. Moral bom ugotavljati po vsakem predavanju: "Vam je bilo predavanje všeč? Ali še vedno mislite, da sem genij?" Vidite? Potrebno je torej, da zmečkate etiketo. Vrzite jo daleč proč in svobodni boste. Ne identificirajte se s temi etiketami. So le tisto, kar misli nekdo drug. Tako vas je on doživel v tistem trenutku. Ste v resnici genij? Ali ste trda buča? Ste mistik? Ste prismojeni? Kaj je to sploh pomembno? Seveda, če ostanete prebujeni, če živite življenje od trenutka do trenutka. Kako čudovito je to opisano v besedah evangelija: "Poglejte ptice pod nebom! Ne sejejo in ne žanjejo niti ne spravljajo v žitnice... Poučite se od lilij na polju... ne trudijo se in ne predejo" (Mt 6,26-28). To je pravo mistično govorjenje prebujenega človeka. Zakaj vas je torej strah? Lahko z vsemi vašimi strahovi podaljšate svoje življenje le za en sam trenutek? Zakaj si delate skrbi za jutri? Ali obstaja življenje po smrti? Bom še živel po smrti? Zakaj bi si delali skrbi za jutri? Vstopite v danes. Nekdo je dejal: "Življenje je nekaj, kar se nam zgodi medtem, ko pridno delamo druge načrte." To je žalostno. Živite v sedanjem trenutku. To je ena izmed stvari, ki jih boste opazili, da se vam dogajajo, ko se boste prebudili. Znašli se boste v sedanjosti, okusili boste vsak trenutek, ki ga živite. Drugo dokaj dobro znamenje je, ko poslušate simfonijo, noto za noto, pa nimate želje, da bi jo ustavili.

Svet pogovorov » Powered by YaBB 2.3! YaBB © 2000-2008. All Rights Reserved.