Upam, da mi ne bodo spet prsti ušli z vajeti...

Glede na to, da mi forum na splošno še ni čisto jasen, bom verjetno dostikrat kaj tipkala tam, kjer naj bi tipkala kje drugje. Se že vnaprej opravičujem!  

Danes mi je tako lep dan... Pa tolk mi paše pisati... Eno zgodbico bom napisala, pa če vam je prav al pa ne...  

Deklica mala je po svetu hodila. Žalosti čašo je polno izpila. Upanja nikoli ni izpustila. Modrosti novih si je želela, po vedeti/razumeti ji duša je hrepenela.
Plašnice na očeh ljudi težko je razumela. Bolečino njihovo nase je prevzela. Bila je vesela, ker je mislila, čutila, da nekaj dobrega s tem je naredila. Včasih sveta jeza jo je zagrabila, ker napredka pravega v ljudeh ni bilo. Vse bilo je zacementirano...

Razmišljala je, kaj bi storila, da svet bi spremenila. In kaj je ugotovila? Če iz sebe boljšo osebo bo naredila, cel svet s seboj bo potegnila...!!!

Odločitev je padla. Sanjala je o Poti, ki jo hodi. Strma. Ozka. Ovinkasta. A je hodila!
Kdaj pa kdaj se zbala je, da zmanjkalo ji bo moči, a to zgodilo se ji ni. Ker verjela je, da meje vse, ki postavila jih je, premakniti možno je! Preseči sebe je želela...

Naučila se je mnogo. A vse, kar ji dano je bilo vedeti, skrivala v sebi je. Le kdo razumel bi, da čuti bolečino, ki čutiš jo ti?

Počasi, počasi, je začutila, da dovolj močna v sebi je postala, da lahko sooči s komerkoli se. Kajti vredna je toliko, kot vreden je kdorkoli tu! Razlika na zunaj... Je zunanjost res pomembna...?

Sedaj se s privoljenjem odpira. Ve, da je omejena. Omejuje jo omejenost. Njena. Ki resda počasi izginja, pa vendar... Pušča se voditi!
Omejenost, ki jo čutiš ti, jo omejuje. Vsem je dana možnost, da dosežejo več, kot je nekaj...

No, ta moja draga mala deklica je odrasla. Srečna je, ker Pot, ki jo ima za seboj, je le priprava za Pot, ki jo ima pred seboj.

Ta mala deklica... dotično ta... sem jaz.

Verjamem vanjo. Verjamem vase. Verjamem, da je imela preteklost prav. Verjamem, da mi je dani trenutek vse, kar imam. Pa kaj mi bo kup rdečega pleha (sorry, ritka meni draga...), če trenutka ujeti ne bi znala...

Človečki moji dragi zlati, rada vas imam. Četudi imam predolg jezik kdaj pa kdaj in povem tisto, kar mi pade na pamet... Mogoče bi bilo fino dodati še to: lahko bi povedala vse, kar mi pade na pamet...

Iz srca poslane dobre želje... Naj vsi hodimo po svoji Poti!

Suzana

***Sanje bodo živele, dokler bom živela jaz.***

Marjani je verejtno Valentinovo naskodilo.  

Andres

Robi wrote on 15.02.2002 at 20:13:19:


Oni moj surf me je ponesel do nje.
Mike, mi se ni uspelo ugotovit iz cesa je stkan...

Pozdrav vsem skupaj

Šele par dni sem tle, ampak ne vem ali se mi samo zdi, karkoli sem odprla povsod je bil Andreas pa njegova nudistična plaža. Hvalabogu, da bo kmalu poletja, da si bo dal duška.

Sharon

sharon wrote on 18.03.2002 at 17:21:08:



Joj Sharon prav vesel bi bil če bi imel..  No, se rajši izrazim tako.  Prav vesel bom, ko bom imel svojo nudistično plažo.

Ima pa Gape prav. Uletela si v času, ko sem jaz dvakrat napisal o nudistični plaži, pred tem pa se je to pisalo na Caricah, če se dobro spomnim.

Andres