Mater, me je kar groza, v kaj me velče

...
Sem ravno sred te iskane kosičeve knjige, ki mi jo je jst na enmu drugmu topiku priporoču. Mene knjiga potegne ne tok zarad lucidnih sanj, ampak tko kot je bruce-li tle gor poudaru,
Quote:Kosič ima eno lepo misel .... ki mislim da prepriča........ko se dan in noč spojita v eno neprekinjeno življenje brez presledkov......človek ki živi brez prekinitev.......(to je vredno več od vsega mistificiranja o raznih tehnikah vsemogočnosti
Zarad konteksta neprekinjenosti med obem zavestima in predvsem zrad tega, ker si ji kosič z učenjem lucidnih sanj pravzparav čist ena druga existinčna vprašanja pomagov reševat: kako dobit čim bolj adekvatno predstavo o relanosti, da ne bo zmeraj v ene spoznanjske krize zapadal. Me je ful prevzelo že njegovo poglavje o magajski kreaciji realnosti, ki jo je pol nadgradu z eno razsvetlitvijo spoznavnega procesa. Ta se po njegovo odvija kot postopno 'približevanje' 'notranjega' predstavnega sveta 'zunanjemu' empitričnemu svetu. Po lastni poti je prišel do univerzalne paradigme, do spoznavno adekvatne, jasne in enoznačne teorije najsplošneših strukturnih, dinamskih in razvojnih momentih dejanskosti, s katero je mogče pojasniti vsa konkretna dejstava. Kreiranje mislene zgradbe na teh pricipih je poimenoval 'razvoj uma' in v ta kontekst postavil tud moč ukročenih sanj. Krotenje sanj zanj torej ni bla zgolj duhovna avantura, ampak ključna samorazvojna postavka.
Fascinacija z razvojnim potencilaom, ki ga majo v seb sanje, se je tud pr men takoj odrazla v sanjih samih. Očitno pod močno (avto)sugestijo kosičevega popisa sanjskih avantur na morju (vožnja s čolnom, brodolom, reševanje iz objema alg, rešitev na otok...), sem pred par dnevi sanjal tole:
Stojim na pomolu, skupina ljudi me navdušeno vabi na podolgovato ledeno ploščo, s kaktero se v morju pomol nekako nadljuje. Skočim gor, se rokujem pa trepljam s folkom, ki mi je domač, čeprav nikogar ne poznam. Potem začnem s peto tolč po ledu in preverjat, kako je pravzaprav debel. Se pod udarci začnejo delat razpoke in leden jezik se odtrga od pomola. Večina nas ostane na delu plošče, ki jo tok začne odnašat stran. Kričimo in mahamo na pomoč, v daljavi je nekaj čolnov, le eden se odpravi proti nam. Vodni tok je vedno močnješi, en zajeten možakar na čolnu vesla kot nor, da bi nas dohitel. Se mu uspe čisto priblilžat, je čisto spačen v obraz od napora, poda roko, jo zagrabim.... in se olajšano zbudim al pa se mi tle konča spominski tok.
Seveda nad temi sanjami nism imel nobenega budnega nadzora in tud dvomim, da ga bom kljub dobrim Kosičiveim navodilom in vašim izkušnjam s tegala foruma kdaj uspel prevzet. Kljub temu pa so tud te sanje ena prijetno/grozljiva izkušnja, po kakšnih principih je zgrajena pa bi nas pravzaprav utegnila res vodit tud naša budna, vsakdanja zavest.