nadaljevanje od tukaj
http://www.gape.org/cgi-bin/yabb/YaBB.pl?board=general&action=display&num=53&sta...

Tukaj pa si lahko ogledate, kako fotogenični so nekateri duhci.

http://www.artbell.com/ghosts.html

Jaz tud slikce gledam. Sedaj sem videla šele dve, a sem že navdušena.
Ko sem videla drevo, sem mislila, kaj pa je tu posebnega, pa le mal bol pogledam, me je pa strah ratal.
Točno 0.00 je ura.
Pravi čas za gedanje slikic o duhovih. hhuuuuuuuu

meni, nam se je zadnjič dogajalo podobno - rožice in to.
one sicer niso bile bele, ampak vijolične, take rožopopčkaste.

uglavnem, po nappornem dnevu smo se odpravili  na sprehod v gozd. ko smo prišli iz vasi je začel padati dež. ne močno. pa smo rekl mah gremo naprej, sej bo nehu, sej bo zihr sonce se pokazu.
pa hodmo en cajta in posije sonce (to je bil tist vikend ko je bil skoz napovedan dež). Stojimo tam, pogledam malo okrog in sredi travnika zagledam rožopopčka. povem fantoma in gremo tja do njega. pa gledamo in božamo rožopopčka in na nas sije sonce in nam je blo fajn.
pa jest bebo rečem: uaaa smo tole hudo dobr sprogrameral tale sonce, da nam je začel svetiti - sej veste na uno foro, če več ljudi, ne misli, ampak ve da bo sonce, je sonce (sploh če so ljudje bivši šamani in to), saj je po večini ostalim vseeno ali pa ne vedo - in se sonce skrije.

in smo šli naprej.
pa sm spet pogruntu: pizda. spet sm se (nas) hvalu. še vedno kadar sem se za neki pohvalu preden je to dejansko se zgodilo je šlo to u kurac. tko kt s kolesom (dirkalcom) k sm bil majhen.
sm se neki nauču (spet) a ne?

no med hojo po rahlem dežju, pridemo v dolinco, čist zeleno, s potočkom na koncu. hodimo po njej in spet posije sonce. začelo je sijati tako močno da so se kapljice posušile še preden so te zmočile. pogledam okrog in vidim ... rožopopčka, čist vijolčnga. pogledam še malo okrog in glej njih še več. kr ene par njih. in se usedemo na tla in se sončimo in nam je fajn.

pa pravm pizda a mislš da lohka enga sabo nesem?
pa prau model: ma ne to so vesoljci.
csssss
sicer sm mu en cvetek pol utrgu sej jih je blo full, ampak pol je sonce počas šu in mi smo šli tud, smo rekl dejmo še fantom mal sonca nest. ko smo prišli do hiše sicer sonca ni blo več, je bil pa prej ves čas ko nas ni blo. tko da ... smo ga dobr sprogramiral.

Naključnih stvari ali dogajanj ni...vse se zgodi z nekim namenom, sporočilom, ki ga moramo znati razbrati...
kako bi popimenovali takšne stvari...izbiraš, izbiraš, kupiš n. pr. hišo in nato dalj časa iz dneva v dan ugotavljaš, da je tam in naokrog tako, kot si si predstavljal daleč nazaj in si na to že pravzaprav pozabil ( cvetje, vrsta dreves,+ ...ipd).
Nekega dne se brez vzroka spomniš na nek ljubljeni redki cvet iz zgodnje mladosti in naslednjega dne raste en samcat sredi tvoje trave...


Nekdo izpolnjuje moje želje (tudi tiste stare, izpred mnogo let, ko zares tistega ni bilo možno imeti, a je bilo dovoljeno želeti)...in zakaj se to ne dogaja vsakemu izmed nas?
Tudi takšne stvari se dogajajo, če jih "zaslužiš"
in če jih opaziš ter si zanje hvaležen...takšne malenkosti so pomembne...in z njimi rasteš v nekaj več...in razkriva se ti globja resnica o vsem...in potem se uglasiš z naravo, z magijo...in počutiš se izjemno...
Nekdo dela zame...porečete, da so to duhovi...jaz sama...angeli...bog?   [color=Green][/color]

Ko vidiš svet v zrnu peska

in nebesa v divjem cvetu

držiš neskončnost v svoji dlani

in večnost v trenutku

Čutim, da moram nekaj zapisati.
Pod nekim drugim naslovom, sem prebrala, kako se je prišel neki ženski brat posloviti in kako se ga je ustrašila.
In sem dolgo tuhtala na to. Le zakaj se bojimo duhov? Zaradi tega strahu smo prikrajšani za marsikaj.
En dan, pred pogrebom mojega očeta, en dan pred mojim, 20 rojstnim dnevom, sem se tudi jaz bala. Očeta sem čutila, vedela sem, da je ob meni, a sem se preveč bala odpreti oči, da ga slučajno nebi videla. Zakaj? Le kako se je počutil on, ko mi je hotel nekaj sporočiti, jaz pa sem se ga bala? Hudo mi je zaradi tega, vendar ne rečem, da se ga v tem trenutku nebi bala. Mogoče ja, mogoče ne.
Ko sem nazadnje sanjala o njem, ko sem v sanjah vedela, da ga bom videla, sem se spraševala, ali se ga bom bala, ali se ga moram bati, pa me ni bilo niti malo strah. Srečna sem ga objela.
Ne vem, če sem prešla ves strah, rada bi ga.
Če pa bom kdaj videla duha, upam, da bo to z dovoljenjem in varstvom vsevednega.
Ne vem, občutek imam, da jih boli, da se jih bojimo. Če so nas imeli radi, dokler so živeli, to nič ne spremeni dejstvo da so umrli, ravno nasprotno, imajo nas še bolj radi.
VERJEMITE IN VIDELI BOSTE.