Lena
Guest
|
Hja, to, zakaj se duhov bojimo zanima tudi mene. Ko namreč sanjam o svojem očetu, si vedno zelo želim, da bi bila zraven njega, da bi se ga dotaknila, ga objela, govorila z njim in takrat ne občutim čisto nobenega strahu. Popolnoma normalno je vse, kot da bi bil živ. Ko pa zvečer ležem v posteljo, pa so občutki drugačni. Ne vem, kako bi se počutila, če bi zagledala občeta ob svoji postelji. Takrat bi bila verjetno srečna. Druga stvar pa je, da ne vem, kako naj bi se takrat obnašala, da ga ne bi prestrašila ali prizadela. Zato bi raje z njim kontaktirala v sanjah. Duhov pa se verjetno bojim iz mladosti, ko so stari ljudje govorili svoje čudne zgodbe, za katere sem sedaj prepričana, da so se dogodile in včasih niso bile prijetne. Strah pa občutim tudi zato, ker se bojim drugih duhov, tistih, s katerimi se ne bi želela srečati. Ker očitno pridejo tudi tisti nepovabljeni. Tako sem brala v knjigi misteriji zgodbo o tem, da so se v sobi nekoga pojavili nekakšni bojevniki, ne spomnim se točno in osebek, kakor tudi obiskovalci so bili prestrašeni do nezavesti, menda so ga celo hoteli tepsti. Verjetno, da ta strah pred duhovi izvira iz teh zgodb in pripovedk. Je pa čisto logično, da ti duh svojca, ki si ga in ga še imaš neizmerno rad ne bo storil ničesar.
|