Z prijateljico sva se prejle pogovarjala o seminarjih, pol pa me je tolk zjezil, da noben ne pove kaj se dogaja, da sem postal čist jezn...

tko čakal sem tudi en usterzen primer, da začnem tele pogovore z utemeljenimi dejstvi, da lahko razvijemo način dela in da vidimo kako funkcije sploh izgledajo...

pa začnimo...
pogovor teče o risanju zemljevidov, torej o tem da se najdemo...
prijateljica je postavila zanimivo vprašanje(no najpej sem jaz nej zastavil če ve zakaj deluje dihanje, kot način sesuvanja težav, kao da predihajo), ja neki pove, pa se izmakne... no, pol reče da v glavnem pomaga, sam da ne ve čist točno,...

potem you know men, no jaz ratam ... pol valda padem not in razlagam kako...  pol čez čas, beseda preide na vzorce, ki se nam dogajajo in vprašam, če ve kako nastanjeo in spet , no pol je ja jasno kakšen sem...

in pol spet cist ok, pol pa vprasa, no povej kaksen vzorc je v tem ker prej preden sem delala reiki in predihala, sem full z jezo delovala,...
in ne najdem vzorca, tud na delavnicah...

sam men se cist... a se kdo cud da sem grrrr...

ok,folk tole je to, zdej pa poglejmo nas prvi primer:

rece se mu zakaj sem jezen ali nakratko jezen
- jeza ni vzorec, tudi če se ponavlaj ampak reakcija(z jezo odreagiraš na določeno stvar in to je vzorec tista stvar)

in kako najti stvar...?
lepo je vedeti kdaj se jeza sploh pojavi. tule bom povedal par stvari ki jih bomo potem razvili, torej jih bomo naknadno napisali, da bomo enkrat tem vzorcem in jezi prišli do konca...

ok, pogosto z jezo odreagiram, sem jezen,
- kadar se iščeš in nisi našel kar bi rad počel
problem: vse ti gre na živce in nočeš počet nič drugega rezen da se iščeš
- kadar veš da ni tako kot pravijo, pa je preveč za dokažeš
- ker maš preveč stvari, za delat in ti kdo teži ti pa rabiš čas zase
- ali da ne smeš bit tam in ti možgani sporočajo da to ni to!

vendar pa je jeza opozorilna reakcija in jo glej pozitivno, kajti moraš drugače delat ne drugače odreagirat

in bolj pogosto si jezen, bolj blizu si,takrat vedi da moraš spremenit sistem delaovanja sebe in družbe ne reakcij!!
lahko pa spremeniš reakcije(si prijazen) in s tem povzročiš da si celo življenje jezen!

kaj naredit?
tole je povezava z tem kdo si in kaj moraš delat, če te jezi nisi na pravi poti, če te spodbuja in potegne si, razlika je očitna

to je to da se zavedaš kaj počneš in zakaj?

sedaj pa vzorci
kako jih naredimo? kako delujejo?
kako jih najdemo?

tole pa moram za danes nehat, ker moram dovolit da si prej ustvarite mnenje, in odločite če ste in open sorce...

dodajte stvari gor da bomo lahko nadaljevali



Last modification: A. - 03/14/01 at 20:40:43

Človk postane jezen, navadno takrat, ko njegov ego ne dobi hrane, njam, njam.
Jezi si, ko ti pride da se jeziš. Če te kaj veseli se veseli, tko bo najboljš. Vsako prirejanje te bo samo utesnjevalo.

Joj, kolkrat še moramo to predelati. RESNIČEN JE TREBA BIT! Samo pač, da si to ne upamo po večini. Resničen, svoboden..., seveda je to skoraj nemogoče, al pa vsaj težko, dokler se v popolnosti ne sprejmemo. Resničen in hkrati v zavedanju - to je to.

Ja, saj, smo pa spet pri delovanju (kontroliranje jeze), ali pa nedelovanju (biti jezen, ker to pač si nek trenutek. Ker delovati z jezo ni ok., do takrat pa jo bi naj kontrolirali. Al kaj? Vsaj jaz jo kontroliram, samo to ni good za mene.

Jeza...

Jeza, ker se pričakovanje ne uresniči...
Zdi se mi, da je razlog za jezo ponavadi ta. Itak nas pričakovanja omejujejo. Koliko stvari se "sfiži", vendar konec koncev ugotoviš, da je tako veliko bolje! Bolečina, ki jo čuti Ego, je najgloblja. Najširša. Najgloblja. Najhujša.

Spomnim se, kako je moj predragi vodnik, ki ga kličem "Prijateljček", zbijal moj ego. Kaj vse je meni ta duša delala! Dejansko me je odneslo... Zavest je vedela, da to, kar počnem, niti podrazno ni dobro zame, pa vendar... imel me je pod kontrolo. Dokler sem bila jezna nanj, je imel moč. Dokler sem se bala njegovega vpliva, je imel moč.
Počasi pa... Ego se je manjšal. Počasi sem dojela, da pravzaprav ni poanta v ničemer drugem kot v tem, da mi želi pomagati, da pridem do tega, da bom uvidela, da je pravzaprav tudi on meni enakopraven. Da ni nič več oz. nič manj kot jaz! Da se konec koncev lahko postavim Bogu ob stran... Zakaj? Ker verjamem, da obstaja delček mene, ki je popoln!

Ampak, nadaljevanje te misli z jezo ne bi imelo nobene povezave...

Kontroliranje... to paše semle noter ali ne...?

***Kdaj pa kdaj se dogodi, da duša po miru hrepeni, da jeza nima več poti... Zakaj dovolila bi, da pozitiva negativen predznak dobi?***

Men gre pa na živce, da mi kr en bluzi, da kr ve vse o men in da me totalno v nulo pozna in oh in sploh!

Pa kako naj bi en človk vedu več o men k jez sam???

Ka vem. Mrbit sem pa res jezn nase.

Grem jezo vn metat!

PA

O jezi in podobnih custvenih stanjih in o tem, kako se s tem soocit je pisal A. de Mello v knjigi Spoznanje (se mi zdi, da je naslov).
Jaz imam drug problem. Tak mocno kontroliram svoje izbruhe, da je sploh ne morem izrazit, ko pride. In potem preidem v skrajnosti, ko lahko samo kaj vrzem po tleh ali pa najveckrat zacnem kar jokat. Po svoje si zelo zelim, da bi lahko bila normalno jezna

Se mi zdi, da ce imas uvid v problem, se lahko takrat malo ponorcujes iz sebe in svoje reakcije, se nasmejes in spustis ven.

Jeza. Vsak vzrok za jezo je v tebi. Nikoli ni v drugem. Drugi so naše ogledala. Treba se je vprašat, kaj pa je na temu človeku, kar imam ali nimam, da me jezi. Ponavadi so to naše ovire. Ja z predihavanjem se da to omiliti. Če te zanima kakšne so te dihalne vaje, ti povem. Definitivno pa jo izdihaš. Nikoli je ne smeš zadržati v sebi. Tu se pojavi tudi problem pri majhnih otrocih. Se jim da lepo pomagat, da niso agresivni.