Oldio wrote on 06.07.2010 at 08:12:14:Glede sexa in duhovnosti bi se vprašal kaj duhovnost sploh je oziroma kaj je potrebno, da do nje prideš. Po moje je najprej treba razčistiti posvetne aspekte našega bivanja, kar je v bistvu zelo težko, razen če smo imeli srečo in nam je bilo ravno prav z rožicami postlano. Skratka šele ko si polno integriran (kot naj bi se temu mislimda reklo v psihoterapiji), si zrel za kaj več, če to sploh obstoja.
Sex je po moje tako močan, da te, če nisi integriran in če duhovnost ne temelji na integriranosti, povsem razsuje, zato je za večino ljudi duhovnost možna samo brez seksa in če obrnem, pri ogromni večini kao duhovnežev je duhovnost čista fikcija.
Postavlja se vprašanje kaj torej sploh je duhovnost, kaj pa če je to samo popolna integriranost, torej da smo v svojem delovanju lahko svobodni oziroma neodvisni od te posvetne navlake odvisnosti od vsega mogočega - od odnosev, hipermarketov, sexa, ljubezni, newageja, sprejemanja s strani drugih... Ampak takih ljudi je za prste ene roke.
Skratka dohovnost ogromne večine duhovnežev je (new age pa še posebe) beg pred samim sabo, sex pa bomba v to zmedo. Če je zmeda dovolj velika, se bombe naslednji dan niti ne opazi kaj dosti 
Tole sem napisal v sosednji temi a ker ne sodi tja in bi znalo biti blizu resnici, sem se odločil odpreti novo temo.
Torej duhovnost pomeni integriranost in postavlja se vprašanje, ali je do integriranosti moč priti prek duhovnosti, po moje ne, na ta način se pride samo do zmede.
Duhovni svet vsekakor obstaja in se prepleta tudi z materialnem. Duhovnost je za razliko od materialnega neskončna in ni omejena tako kot materialno. Torej lahko rečemo, da je duhovnost v svoji neskončnosti večna. Bivanje duhovnega v materialnem svetu, najlepše in najpreprostejše lahko spoznamo po svoji neskončnosti, ki se izraža z zmožnostjo razmnoževanja v neskončnost vsake materialno življenjske vrste, po svojem sadu. Če duhovno ne bi prebivalo v materialnem, potem samo materialno ne bi imelo možnosti razmnoževanja v neskončnost in bi slej ko prej propadlo v svoji omejenosti.
Človek je prej duhovno bitje, kakor pa materialno, vendar so njegovi duhovni čuti s katerimi je bil v začetku dobro in popolno opremljen, postopno zakrneli, zaradi vedno večje sle po čutno mesenem življenju in prekomernem zadovoljevanju mesenih čutov. Dandanes se človek ne zaveda svojih notranjih duhovnih čutov, še manj pa njihov pomen in namen, ostala pa mu je nekakšna slutnja, da nekje mora obstajati nekaj več in ni le samo smrt tista, ki vse skupaj zaključi.
Kdor veselega srca sledi tej svoji slutnji, začne v svoji poštenosti odkrivati nov svet, ki ga ob prebujanju svojih duhovnih čutov, vedno bolj zaznava. Razvijajoče se človekova duhovnost postaja vedno bolj združena z duhovnim svetom, za katerega obstoj, pa ne rabi nobenih dokazov, saj ga preprosto občuti in živi v njemu. Dviganje v duhovnost lahko človeka pripelje samo njegova poštenost, čisto srce in ljubezen do bližnjega. Druge poti enostavno ni; new age duhovnost, samotarstvo, puščavništvo, instant duhovnost in kaj vem kaj še vse počnejo ljudje, da bi začutili duhovnost, v srcu pa ostajajo trdi do bližnjega, lažejo, varajo in grabijo materialne dobrine na kup iz vseh strani, ne oziraje se na bedo svojega brata.
No, pa danes je duhovnost največji hit, in kdor se ne gre duhovneža je po trenutni posvetni modi starokopiten in zaostal in seveda manj vreden, roke si pa seveda manejo šarlatani, ki odnesejo polne žepe domov, rezultat je pa seveda obojna še večja duhovna otrdelost in utrjeno pogrezanje v materialno.
Da, nas sex ovira na duhovni poti je resnica, vendar zaradi tega še ni potrebno živeti v celibatu, saj je nujen za razmnoževanje vrste. Prekomerni sex, ki pa ni namenjen oživitvi živega sadu v ženi, pa škoduje in ovira duhovno zorenje človeka. Nekdo, ki živi v celibatu zaradi duhovnega zorenja, ne more pa premagati goreče želje po seksu, mu celibat prav nič ne pomaga in dosegel bo ravno nasproten učinek, kot si ga želi. Vsako fanatično odrekanje in trpinčenje samega sebe ne pripelje do duhovnega napredka, ampak še v večjo duhovno otrdelost.
Kot sem že rekel; edina pot duhovnega zorenja se začne z veselim in čistim srcem, poštenjem in ljubeznijo do bližnjega, zelo preprosto, a vendar za večino nepremostljivo.
No pa lep pozdrav.